Jedro

Kršitev pravice do regresa za letni dopust oz. neizplačilo te denarne obveznosti ni urejeno kot inšpekcijska stvar, zato delovni inšpektor ni bil pristojen za izrečeni ukrep izplačila regresa delavcem.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiškega inšpektorata za delo z dne 18.8.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Mestne uprave za inšpekcijske službe - Inšpektorata za delo z dne 7.6.1994, s katero je tožeči stranki naloženo, da mora delavcem razvrščenim med trajno presežne delavce v letu 1993, ki jim je delovno razmerje prenehalo pred potekom odpovednega roka, izplačati celotni regres za letni dopust za leto 1993 do 18.7.1994. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da se delavec ne more odreči pravici do letnega dopusta in ta pravica se mu tudi ne more kratiti, zato se tožeča stranka ne more sklicevati na sklenjeni sporazum (32. člen zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v skladu z zakonom o delovnih razmerjih z delavci v letu 1993 sklenila sporazum o skrajšanju odpovednega roka na dan 16.9.1993. Delavcem, ki so sklenili navedeni sporazum, je tožeča stranka na dan prenehanja delovnega razmerja izplačala odpravnino in sredstva za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za naslednjih 6 mesecev, delavci pa so izjavili, da do tožeče stranke nimajo več nikakršnih zahtevkov. Po zakonu je sporazum možen tudi glede regresa. Če bi delavci menili, da so bili prikrajšani, bi gotovo kateri izmed delavcev uveljavljal varstvo svojih pravic, vendar se to ni zgodilo. V sporazumno urejeno razmerje med strankami pa se upravni organi ne bi smeli vmešavati. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in poudarja, da inšpekcija za delo, ki opravlja upravno nadzorstvo na podlagi 1. člena zakona o inšpekciji dela (Uradni list RS, št. 38/94) ima pravico do ukrepanja. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Kot pravno podlago za izrečeni inšpekcijski ukrep izplačila celotnega regresa za letni dopust, v izreku odločbe navedenim delavcem, organ prve stopnje navaja 131. člen zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR, Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91), ki je v času izdaje odločbe prve stopnje še veljal (do 15.7.1994). Tožena stranka se v izpodbijani odločbi na navedeno pravno podlago izrecno ne sklicuje, ampak sprejeto odločitev opira na določbo 32. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Toda po mnenju sodišča v navedenih predpisih ni podlage za izrečeni inšpekcijski ukrep izplačila regresa za letni dopust delavcem. ZDR namreč v 131. členu le na splošno ureja pravice in dolžnosti inšpektorja pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva. Po cit. določbi je inšpektor med drugim sicer bil pooblaščen, da zagotovi izpolnjevanje obveznosti, ki izvirajo iz tega zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta, vendar ta določba ne vsebuje materialne podlage za odrejanje posameznih vrst inšpekcijskih ukrepov in tudi ne za izrečeni ukrep izplačila regresa za letni dopust. Zato ta zakonska določba ne more biti podlaga za izrečeni ukrep. Takšne podlage tudi ni v določbi 2. odstavka 32. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, na katero se sklicuje tožena stranka. Točno je sicer, da se po cit. določbi delavec ne more odreči pravici do letnega dopusta niti se mu ne more ta pravica kratiti, vendar kršitev te pravice zakon ne ureja kot inšpekcijsko stvar. Za izrečeni ukrep tudi ni bilo podlage v času odločanja na prvi stopnji veljavnega 70. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu skupščine SRS (Uradni list SRS, št. 24/79, 12/82, 39/85, 37/87, 18/88 in Uradni list RS, št. 27/91), ki je na splošno urejal pravice in dolžnosti inšpektorja pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva, ne pa tudi materialne podlage za odrejanje posameznih vrst inšpekcijskih ukrepov. Kršitev pravice do regresa za letni dopust oziroma neizplačilo te denarne obveznosti torej ni urejena kot inšpekcijska stvar, zato delovni inšpektor ni bil pristojen za urejanje denarnih terjatev delavcev iz tega naslova. To pravico prizadeti delavec lahko neposredno uveljavlja pri pristojnem sodišču (2. odstavek 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja).

Sodišče še pripominja, da v upravnem sporu presoja zakonitost upravne odločbe praviloma po dejanskem in pravnem stanju ob izdaji odločbe prve stopnje, zato se tožena stranka ne more sklicevati na kasneje uveljavljeni zakon o inšpekciji dela, v katerem pa vprašanja izplačila regresa za letni dopust tudi ni urejeno kot inšpekcijska stvar.

Na podlagi obrazloženega sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 1. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Tožena stranka je vezana na pravno mnenje, izraženo v tej sodbi (62. člen ZUS).

Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.