Jedro

Po sodni praksi ima poročilo CSD, katerega namen je razjasnitev določenih dejanskih vprašanj, bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja, saj izvidu, to je ugotovitvam dejstev, sledi mnenje, katerega bistvo je ocena dejstev s stališča stroke oziroma pravil znanosti. CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega skrbstva nastopa kot specifičen pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov o osebnih in družinskih razmerah otrok in njihovih staršev opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaja sodnega izvedenca. Zato v družinskopravnih zadevah za odločitev praviloma zadošča že strokovno mnenje CSD in je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče ob podanem predlogu v postopku vedno moralo postaviti izvedenca kliničnega psihologa. To bi bilo dolžno storiti šele, če bi bile v podanem mnenju nejasnosti, pomanjkljivosti ali pa bi bilo zaradi specifičnosti zadeve treba opraviti bolj poglobljeno strokovno ekspertizo, česar pa okoliščine obravnavanega primera niso narekovale

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na (1.) predodelitev mladoletne A., roj. ..., ki je bila po sodbi, sklepu ter sodni poravnavi Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. IV P 176/2014 z 8. 9. 2014 zaupana v skupno vzgojo in varstvo obeh staršev, materi, (2.) določitev spremenjene preživnine v višini 180 EUR mesečno in (3.) novo ureditev stikov. Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 354,13 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je tožbo vložila šele po tem, ko se je ugotovilo, da ima mladoletna A. motnje koncentracije, ki so posledica vsakotedenskega prehajanja od enega k drugemu staršu, in ko je sama A. izrazila željo, da bi bila med tednom pri tožnici. Spremembe so se pričele pojavljati, ko je hčerka pričela obiskovati šolo, še bolj izrazite pa so postale v tretjem razredu. Tožnica je prepričana, da se je stanje A. izboljšalo v času, ko je bila zaradi selitve toženca dlje časa pri njej. Delo z otrokom je pri obeh starših različno, saj pri tožnici A. vedno najprej naredi vse za šolo in se nauči, pri tožencu pa gre po prihodu najprej ven in šele nato dela za šolo, pri čemer z njo delata predvsem brat B. in babica. CSD ni ustrezen organ, ki bi strokovno ocenjeval primernost skupnega starševstva. Strokovni pomočnik sodišča je izvedenec, zato je tožnica predlagala postavitev izvedenca klinične psihologije. Sodišče mnenja CSD strankama ni vročilo, temveč ga je zgolj prebralo oziroma na kratko povzelo, kot to izhaja iz zapisnika z naroka. Zato tožnica ni imela možnosti, da se seznani, katere so bile osebe, ki so poročilo pripravile, niti kdo naj bi bil po izobrazbi magister psihologije. Na mnenje ni mogla podati ustreznih pripomb, ker pa je sodišče zavrnilo njen dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, je bila onemogočena pri dokazovanju utemeljenosti svojega zahtevka. Zmotno je stališče, da ni prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin. Že same učne težave so tiste okoliščine, ki lahko bistveno vplivajo na nadaljnje otrokovo življenje. Tožnica ve, da ima mladoletna A. očeta rada, spodbuja tudi dober odnos s toženčevo novo partnerko, vendar dvomi, da slednja A. pri izpolnjevanju nalog pomaga. Po prejemu sodbe je tožnica izvedela, da je bil toženec s strani delodajalca opozorjen na težave z alkoholom. A. toženca po šoli čaka v gostinskem lokalu, da gresta skupaj na avtobus, zaradi česar tožnica domneva, da toženec nima veljavnega vozniškega dovoljenja. Dne 9. 4. 2019 se toženec ni udeležil razgovora v osnovni šoli, češ da se mu je pokvaril avto. Prav tako je zamudil v posvetovalnico. Od toženčeve matere je izvedela, da je sina B. iskala policija zaradi težav z drogo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je bila prisiljena vložiti tožbo, saj presoje, ali je skupno starševstvo še primerno, ni mogla doseči drugače. 3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe. Vztrajal je, da A. tudi v času, ko je dlje živela pri tožnici, ni redno in skrbno opravljala domačih nalog, kar je na naroku pojasnjevala s pomanjkanjem ustrezne koncentracije. To kaže na pravilnost ugotovitve sodišča, da dekličine težave niso povezane z njenim prehajanjem od enega starša k drugemu, kot to prikazuje tožnica. Izmišljena je pritožbena trditev, da je bil s strani delodajalca opozorjen na težave z alkoholom, saj takšnih težav nima. Ima veljavno vozniško dovoljenje, res pa že več let nima vozila. Neresnična in neizkazana je tudi pritožbena trditev, da bi imel starejši sin težave z drogo ali da bi bila tej pri tožencu kadarkoli izpostavljena A. Sina B. je zaradi storjenega prekrška res iskala policija, vendar se je toženec o tem z njim že pogovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno podlago za odločitev o zahtevku predstavlja določba četrtega odstavka 421. člena ZPP v zvezi s 105. členom ZZZDR,1 po kateri sodišče na zahtevo starša izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

6. Tožnica je v tej pravdi zatrjevala dve upoštevni okoliščini za predodelitev mladoletne hčerke, ki je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 176/2014 z 28. 4. 2014 zaupana v vzgojo in varstvo obeh staršev, in sicer željo mladoletne deklice, da bi preko tedna živela pri materi, in pojav težav s koncentracijo, ki so se pričele odražati pri šolskem delu. Glede prvega razloga tožnica ni konkretizirala svojih trditev in tudi ob zaslišanju ni pojasnila, kdaj naj bi ji deklica zaupala željo po spremembi dosedanjega načina izvrševanja vzgoje in varstva. Prav tako mladoletna A. te želje ni izrazila ob razgovoru na CSD. Iz poročila nasprotno izhaja, da oba starša doživlja kot pomembni figuri navezanosti, z obema rada preživlja čas in do obeh goji predvsem pozitivna čustva in ima o njih pozitivno podobo ter ji čas z obema staršema veliko pomeni.2 Sicer pa tožnica ne zatrjuje, da bi opisane težave deklice izvirale iz slabega funkcioniranja skupne vzgoje in varstva, npr. zaradi visoke stopnje konfliktov med staršema, temveč se osredotoča le na časovno razporeditev bivanja, pri enem in drugem staršu. Ta pa se lahko v okviru skupnega starševstva izvaja v različnih oblikah in sprememba dosedanjega načina izvrševanja še ne predstavlja razloga za predodelitev.

7. Dokazni postopek tudi ni pokazal, da bi bilo pomanjkanje koncentracije, ki jo starša zaznavata pri hčerkinem šolskem delu, povezano z dosedanjo ureditvijo izvajanja skupne vzgoje in varstva. Sodišče se je pri tem zaključku utemeljeno oprlo na strokovno mnenje CSD, ki je ocenilo, da je dana oblika vzgoje, varstva ter oskrbe, ko A. izmenično preživlja en teden pri materi in en teden pri očetu, deklici v največjo korist. Po opravljenem razgovoru z deklico in testiranju ni bilo prepoznano, da bi čas, ki ga preživi pri očetu, pri njej povzročal stisko ali da bi bil to dejavnik njenih težav v koncentraciji ali čustvovanju. Tudi po poročilih šole razlike v šolskem oziroma domačem delu niso bile ugotovljene. Da bi težave s koncentracijo v času, ko je bila A. pri tožnici, prešle, ni bilo potrjeno ne ob zaslišanju strank niti s predloženo listinsko dokumentacijo.3

8. Po sodni praksi ima poročilo CSD, katerega namen je razjasnitev določenih dejanskih vprašanj, bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja, saj izvidu, to je ugotovitvam dejstev, sledi mnenje, katerega bistvo je ocena dejstev s stališča stroke oziroma pravil znanosti. CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega skrbstva nastopa kot specifičen pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov o osebnih in družinskih razmerah otrok in njihovih staršev opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaja sodnega izvedenca.4 Zato v družinskopravnih zadevah za odločitev praviloma zadošča že strokovno mnenje CSD5 in je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče ob podanem predlogu v postopku vedno moralo postaviti izvedenca kliničnega psihologa. To bi bilo dolžno storiti šele, če bi bile v podanem mnenju nejasnosti, pomanjkljivosti ali pa bi bilo zaradi specifičnosti zadeve treba opraviti bolj poglobljeno strokovno ekspertizo, česar pa okoliščine obravnavanega primera niso narekovale.

9. Iz podatkov v spisu izhaja, da je CSD najprej opravil skupen razgovor z obema staršema, nato posebej razgovor z mladoletno A., pridobil je poročilo šole o opažanjih glede njenega šolskega dela in nato zaključno izvedel skupen razgovor z obema staršema, od katerih je pridobil tudi zapisniške izjave ter jih seznanil z vsebino razgovora z deklico in poročilom šole. Sodišče je nato na naroku 18. 3. 2019 mnenje CSD dodatno prebralo strankam. Tožnica je zato imela možnost, da se z mnenjem seznani in zahteva njegovo vročitev ali v zvezi z njim postavi dodatna vprašanja. Da bi ji bilo to preprečeno, v pritožbi ne zatrjuje. Z nevročitvijo mnenja CSD tožnici torej ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, morebitno relativno kršitev določb postopka pa bi morala uveljavljati najkasneje ob zaključku omenjenega naroka (286.b člen ZPP).

10. Čeprav so v postopkih v sporih iz razmerij med starši in otroci pritožbene novote dopustne (414. člen ZPP), nove pavšalne trditve tožnice o toženčevem alkoholizmu, za katere dokazov ne ponudi, ne vzbujajo dvoma v pravilnost sprejete odločitve. Enako velja tudi za trditve o težavah sina B., ki same po sebi ne predstavljajo spremenjene okoliščine, ki bi lahko vplivala na spremembo prvotne ureditve skupne vzgoje in varstva. Povsem brez pomena je tudi dejstvo, da toženec ne poseduje avtomobila, saj v postopku ni bilo izkazano, da bi mladoletna A. imela težave s prevozi do šole in nazaj. Dejstvo, da v ta namen koristi javni prevoz, ne pomeni takšne obremenitve, ki bi lahko pomenila bistveno spremenjene razmere v možnosti izvajanja starševske skrbi.

11. Po določilu 413. člena ZPP sodišče odloči o stroških postopka v postopku v zakonskih sporih po prostem preudarku. Tega je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, upoštevaje, da je toženec svoje dolžnosti do mladoletne A. vseskozi izpolnjeval korektno in skladno z odločbo IV P 176/2014, da se je A. pri njem dobro počutila, njen razvoj ni bil v ničemer ogrožen in tožnica za vložitev tožbe ni imela utemeljenega razloga, niti sklicujoč se na korist otroka. Odločitvi, da stroške toženca glede na navedeno nosi tožnica, pritožbeno sodišče pritrjuje.

12. Kriterij prostega preudarka je uporabilo tudi pritožbeno sodišče, ko je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. V tej fazi je uporaba načela izenačitve stroškovnega bremena primernejša, upoštevajoč tudi (ne)potrebnost vložitve odgovora na pritožbo.

1 Določba se na podlagi 290. člena Družinskega zakonika še uporablja, ker je bil postopek začet pred uveljavitvijo navedenega zakona. 2 Psiholog centra za socialno delo je z ustreznim psihodiagnostičnem instrumentom preveril A. čustvovanje do očeta, pri čemer so rezultati pokazali, da do njega v nadpovprečni meri doživlja spoštovanje, občudovanje, željo po bližini, hvaležnost, ljubezen, zaupanje in zadovoljstvo, medtem ko so bila negativna čustva prisotna v podpovprečni oziroma nični meri. 3 Predložene fotografije zvezka kažejo, da A. ni opravila vsega domačega dela niti v mesecu, ki ga je preživela pri tožnici. 4 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 682/2007. 5 Primerjaj odločbi VSL IV Cp 133/2019, IV Cp 2005/2017.