Jedro

Z navedbami v pritožbi, da je bilo predlagano zaslišanje priče, ki da je bila navzoča na kraju dogodka in neposredno zaznala dogajanje, da pa sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu ni ugodilo v prepričanju, da so vse izpovedbe prič, ki potrjujejo obsojenčevo različico dogajanja, prirejene in zato neverodostojne, sta zagovornika izpodbijala prvostopenjsko sodbo v tem obsegu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne zaradi procesnih kršitev.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih F.O. in B.O. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta obsojenca dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, vsak povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kamniku je obsojenega F.O. s sodbo z dne 12.2.2001 pod točko I spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ, obsojenega B.O. pa pod točko II kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Obsojencema je na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojni obsodbi, tako, da je obsojenemu F.O. po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ (prav bi bilo po 2. odstavku navedene določbe) določilo kazen štirih mesecev zapora, obsojenemu B.O. pa po 1. odstavku 146. člena KZ dva meseca in petnajst dni zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če prvi v preizkusni dobi enega leta in štirih mesecev, drugi pa v preizkusni dobi enega leta in treh mesecev, ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Pod točko III sodbe je na podlagi 2. točke 1. odstavka 352. člena ZKP zavrglo obtožni predlog zoper obsojenega F.O. za kaznivo dejanje po 1. odstavku 146. člena KZ, ki naj bi ga storil zoper S.B. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi zagovornikov obsojenih F.O. in B.O. zoper obsodilni del sodbe kot neutemeljeni in (v tem delu) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencema naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe sta zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP zagovornika obeh obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obsojenega F.O. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da tega obsojenca oprosti obtožbe, o stroških postopka pa odloči, da bremenijo proračun, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Zagovornika obsojenega B.O. se zavzemata, da Vrhovno sodišče njuni zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenca na podlagi 3. in 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ ter odmeri potrebne obsojenčeve izdatke, ki naj jih naloži v plačilo proračuna, podrejeno pa da zahtevi ugodi tako, da pravnomočno sodbo "v celoti" razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, podaja mnenje, da zahtevi za varstvo zakonitosti, ki uveljavljata zgolj razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nista utemeljeni.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Z navedbami v zahtevi, da je oškodovanec T.B. napadel obsojenca z železno palico, da mu jo je ta odvzel in odvrgel, da je oškodovanec ne bi mogel ponovno uporabiti, da železna palica ni bila nikoli najdena, da sta oškodovanec in njegova žena S.B. v želji, da bi se maščevala O.-jevi družini, spreminjala in prilagajala izpovedbi ter postopoma vnašala zakonske znake kaznivega dejanja, zagovornik obsojenega F.O. podaja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, navedene v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za trditve, da sodišče iz popolnoma nerazumljivih razlogov ni verjelo izpovedbam prič, direktnih očividcev dogodka, ki so potrdile obsojenčevo različico dogajanja in da bi zato moralo v dvomu obsojenca oprostiti obtožbe. Na ta način obsojenčev zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon. Ne gre pa za kršitev kazenskega zakona, če vložnik kot izhodišče za svoje trditve jemlje dejansko stanje, kot ga ocenjuje sam in ne tisto v napadeni pravnomočni odločbi. Po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Tudi zagovornika obsojenega B.O. ponujata lastno videnje dejanskega stanja z navedbami, da sta obsojenca dogajanje podrobno in skladno opisala, da zagovora nista spreminjala ali prilagajala ter da sta potek dogodkov podobno opisali tudi priči M.O. in B.P. Verodostojnost pričevanj obeh oškodovancev pa izpodbijata s trditvami, da sta oškodovanca T. in S.B. spreminjala izpovedbi in različno govorila o tem, kateri od njiju je na kraj dogodka prinesel orodje za odstranjevanje kolov (macolo in cepin), da pa je priča S.B., zaslišana med preiskovalnimi dejanji in na glavni obravnavi, različno opisovala, kako je poskušala pomagati svojemu možu. Zagovornika zavračata v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje tudi z navedbo, da izpovedba priče J.K. ni prepričljiva, ponujata pa tudi drugačno oceno mnenja izvedenca medicinske stroke dr. I.P. Nestrinjanje z ugotovitvami sodišča, ki ni sledilo obsojenčevemu zagovoru, izražata tudi z navedbami, da obsojeni B.O. oškodovanca ni prijel za vrat, ampak zgolj okoli ramen, kar da je storil izključno iz razloga, da bi preprečil nadaljnji fizični napad na svojega očeta ter da zato ni dokazano, da bi oškodovanca fizično napadel in poškodoval. S prikazovanjem, da se je oškodovanec poskušal izviti iz obsojenčevega prijema in da je pri tem obsojenčeva roka zdrsela po oškodovančevem vratu in je zato ta na tem delu telesa dobil odrgnine, ter da obsojencu tudi naklep ni dokazan, zagovornika uveljavljata izključno razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vložnika sicer navajata, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je izrek v nasprotju z razlogi sodbe, da sodba nima zadostnih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti tako nejasni ter da je zato ni mogoče preizkusiti. Vendar pa je iz vsebine zahteve očitno, da vložnika, ki zatrjevane procesne kršitve ne utemeljita, ne sprejemata v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je sodišče oprlo na pričevanji T.B. in S.B., dokumentacijo o poškodbah T.B. ter mnenje izvedenca medicinske stroke. Kakor je bilo že pojasnjeno, na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornika obsojenega B.O. zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev določb kazenskega postopka, ki je ni odpravilo niti sodišče druge stopnje, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče D.O. Poudarjata, da sta bili obe sodišči glede zavrnitve tega dokaznega predloga popolnoma neprepričljivi, še zlasti pritožbeno sodišče, ki o tem ni reklo nobene besede ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in kršeno temeljno načelo pravice do obrambe.

Tudi ta navedba zagovornikov obdolženega B.O., je neutemeljena, razen v delu, kjer sodišču druge stopnje očitata, da o pritožbeni navedbi, ki se je nanašala na zavrnitev navedenega dokaznega predloga, v sodbi ni navedlo ničesar.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 15.1.2001 zavrnilo dokazni predlog zagovornika obsojenega F.O. za zaslišanje priče D.O. Svoje odločitve v nasprotju s 5. odstavkom 299. člena ZKP ni kratko obrazložilo, prav tako v sodbi ni ravnalo v skladu z zahtevo 7. odstavka 364. člena ZKP in ni navedlo, iz katerih razlogov temu dokaznemu predlogu ni ugodilo.

Zagovornika obsojenega B.O. sta v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajala, da sta predlagala zaslišanje navedene priče, ki da je bila navzoča na kraju dogodka in neposredno zaznala dogajanje, da pa sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu ni ugodilo v prepričanju, da so vse izpovedbe prič, ki potrjujejo obsojenčevo različico dogajanja, prirejene in zato neverodostojne. Na ta način sta prvostopenjsko sodbo v tem obsegu izpodbijala zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne zaradi navedenih procesnih kršitev.

V zahtevi navajata, da sta bili obe sodišči glede zavrnitve tega dokaznega predloga popolnoma neprepričljivi. Taka trditev ni popolnoma razumljiva, saj prvostopenjsko sodišče zavrnitve dokaznega predloga v sodbi sploh ni obrazložilo, sodišče druge stopnje pa se o pritožbeni navedbi, ki se nanaša na zavrnitev tega dokaza, sploh ni izjavilo. Zahtevi je zato mogoče pritrditi le, ko zatrjuje, da je pritožbeno sodišče na ta način ravnalo v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP, ki mu narekuje, da v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe. Vendar pa taka kršitev sama po sebi ne zadošča, pač pa mora vložnik izkazati, da je vplivala na zakonitost sodbe. Tega pa zagovornika obsojenega B.O. v zahtevi nista storila.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljajo zagovorniki obsojenih F. in B.O., niso podane, vložili pa sta ju tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Glede na tak izid sta obsojena F. in B.O. po 98.a členu v zvezi s 3. in 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene vsakemu od njiju na podlagi meril iz 3. odstavka 92. člena ZKP, v obliki povprečnine v znesku 100.000,00 SIT.