Jedro

Tožnik je v tožbi pravilno označil toženo stranko, napačno pa je napisal le naslov tožene stranke (navedel je naslov poslovne enote tožene stranke in ne sedeža tožene stranke), kar pa ni vplivalo na pravilno ozačbo tožene stranke ali na njeno zastopanje v postopku. Toženo stranko so zastopali odvetniki, ki jih je za to pooblastil zakoniti zastopnik tožene stranke.

Pravdnih dejanj v postopku ni opravljala poslovna enota, katere naslov je tožnik pomotoma navedel v tožbi, ampak pooblaščenec s pooblastilom zakonitega zastopnika.

Za preklic disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, pogojno odloženega za določen čas, zadostuje storitev hujše kršitve v preiskusnem obdobju in ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin ni potrebno.

Zahteva po natančnem in vestnem delu ni šikaniranje, kot tudi ni šikana uvedba disciplinskega postopka zoper delavca, ki krši delovne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo odločbi disciplinske komisije tožene stranke z dne 29.10.1999 in komisije za pritožbe z dne 28.12.1999 tako, da je ugotovilo odgovornost tožnika za malomarno štetje materiala z dne 30.6.1999 in za zamudo na delo z dne 1.9.1999, torej za hujšo kršitev delovne obveznosti neizpolnjevanja, malomarnega, nepravilnega, nevestnega ali nepravočasnega izpolnjevanja delovnih obveznosti po 1. točki

8. člena disciplinskega pravilnika ter za lažjo kršitev delovne obveznosti zamujanje na delo po 7. točki 7. člena disciplinskega pravilnika ter obdržalo v veljavi preklic pogojne odložitve disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja z dne

22.12.1998 z odločitvijo, da tožniku delovno razmerje preneha z dokončnostjo disciplinske odločbe (I. točka izreka). Zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da mu delovno razmerje še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu izplačati zapadle zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka, je zavrnilo (II. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je bila tožena stranka nepravilno zastopana, saj je tožnik kot toženo stranko označil P. S. d.o.o., v postopku pa je pravdna dejanja opravljala poslovna enota. Sodišču prve stopnje očita "pilatovski" pristop, saj je prišlo do absurdne situacije, v kateri je bil tožniku potrjen najstrožji disciplinski ukrep, čeprav zanj ni bilo pogojev - vse le zato, ker se zoper predhodni sodbi ni pritožil. Zoper sodbo z dne 13.6.2001 se ni pritožil, ker je bila zanj sorazmerno ugodna, enako tudi ne zoper sodbo z dne 6.3.2003, ker je bilo bistvenemu, reparacijskemu zahtevku ugodeno. Meni, da v predhodno razveljavljeni odločitvi sodišča prve stopnje ni šlo za odločitev v škodo tožene stranke, ki se je edina pritožila, saj je šlo le za pravno kvalifikacijo, ko je sodišče v ponovljenem postopku, razveljavljenem na pritožbo tožene stranke, pravno kvalifikacijo kršitev iz hujše spremenilo v lažjo. Pritožba tudi meni, da ni bilo pogojev za preklic pogojne odložitve disciplinskega ukrepa, saj je prvostopno sodišče ugotavljalo obstoj olajševalnih okoliščin, toženi stranki pa zaradi njegove kršitve dokazano ni nastala škoda. Ves postopek je bil posledica šikaniranja z namenom, da se tožnika znebi. Iz vseh izvedenih dokazov je obstoj olajševalnih okoliščin nedvomno izkazan, kar pomeni, da je izrek najstrožjega ukrepa neutemeljen.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku oz.

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik v vlogah kot toženo stranko navaja poslovno enoto, ki nima pravne subjektivitete. Glede odločitve sodišča prve stopnje pa meni, da je na podlagi ugotovljenih hujše in lažje kršitve delovne obveznosti ter neobstoja olajševalnih okoliščin odločeno pravilno. Ugotovljeno je bilo tudi, da se postopek ni vodil iz šikanoznih namenov, da pa je pač vsako delovno razmerje hierarhično oblikovano, zato se morajo delavci ravnati po navodilih delodajalcev ter skrbno in vestno opravljati delo.

Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka - tožnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP - ni podana. Tožnik je v tožbi kot toženo stranko označil P. S. d.o.o., vendar pa sam z napačnim naslovom v L., saj je sedež tožene stranke v M.. Res je tudi, da je tožena stranka taki označbi kar sledila, še več, sama je v pripravljalni vlogi z dne

6.3.2003 dodala "PE L.", vendar pa le napačen naslov na pravilno označbo tožene stranke in njeno zastopanje ni vplival. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnika pozvati, da toženo stranko pravilno označi, a je namesto tega napačnemu naslovu le sledilo (pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu z dne 3.2.2005 toženo stranko in njen naslov označilo tako, kot se pravilno glasi). Vendar pa je bistveno, da je bila tožena pravilna stranka, to je P. S. d.o.o. in ne poslovna enota in da so toženo stranko v postopku zastopali odvetniki, ki jih je za to pooblastil zakoniti zastopnik tožene stranke P. S. d.o.o. M., mag. A. P. (list. št. 73). Ne drži torej, da je v postopku pravdna dejanja opravljala poslovna enota, ampak jih je opravljal pooblaščenec s pooblastilom zakonitega zastopnika tožene stranke.

Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. O tem, da je sodišče prve stopnje v predhodni, razveljavljeni sodbi odločalo v škodo stranke, na pritožbo katere je bila prva odločitev tudi razveljavljena, je pritožbeno sodišče svoje stališče že zavzelo v razveljavitvenem sklepu z dne 3.2.2005, zato ga kljub pritožbenim navedbam ne ponavlja. Dejstvo je, da se tožnik na odločitev, da imata njegovo dokazano ravnanje z dne 30.6.1999 znake hujše, z dne 1.9.1999 pa znake lažje kršitve delovne obveznosti, ni pritožil, kar pomeni, da se ta odločitev v ponovljenem postopku v njegovo korist oz. v škodo tožene stranke ne sme spremeniti.

Čeprav je bil postopek ponovljen, nova odločitev sodišča prve stopnje za toženo stranko ne more biti manj ugodna, kot bi bila, če pritožbi ne bi bilo ugodeno ali če se ne bi pritožila.

Upoštevati je treba, da je bil ponovljen postopek izveden na uspešno pritožbo tožene stranke.

Napačno je stališče pritožbe, da za preklic pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni pogojev. Edini pogoj, ki ga Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) zahteva za zakonit preklic je storitev hujše kršitve delovne obveznosti v dobi, za katero je disciplinski ukrep pogojno odložen. Ta pogoj pa je izpolnjen.

Tožnik je storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. točki 8. člena disciplinskega pravilnika - neizpolnjevanje, malomarno, nepravilno, nevestno ali nepravočasno izpolnjevanje delovnih obveznosti. To je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov in pritožba v zvezi s to ugotovitvijo tudi nima nobenih pripomb. Ni tudi bistveno, ali je toženi stranki s tožnikovim ravnanjem nastala kakšna škoda. Pri preklicu zadostuje storitev hujše kršitve delovne obveznosti (o tem je VS RS že večkrat zavzelo jasno stališče, npr. v zadevah VIII Ips 25/94, VIII Ips 144/202) in obstoj kvalifikatornih okoliščin ni potreben.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik ni bil šikaniran in s to dokazno oceno se strinja tudi pritožbeno sodišče. N. Ž. je bila kot vodja zadolžena za delo skladišča, od vseh delavcev enako pa je zahtevala red. Z ničemer ni dokazano, da bi s svojimi zahtevami do podrejenih ustvarjala nenormalne delovne pogoje. Zahteva po natančnem in vestnem delu ni šikaniranje, kot tudi ni šikaniranje uvedba disciplinskega postopka zoper delavca, ki krši delovne obveznosti.

Končno se je sodišče prve stopnje tudi do obstoja olajševalnih okoliščin pravilno opredelilo. Tožena stranka jih v disciplinskem postopku ni ugotovila, lahko pa bi jih ugotovilo sodišče, če bi jih tožnik sploh zatrjeval. Tožnik še v pritožbi navaja, da iz izvedenih dokazov izhaja nedvomen obstoj olajševalnih okoliščin, vendar ne pove, katerih. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da olajševalnih okoliščin ni. Čeprav je sodišče prve stopnje tožnika izrecno pozvalo, naj pove, katere olajševalne okoliščine bi opravičevale milejši disciplinski ukrep, teh okoliščin niti sam ni mogel našteti. Zato je njegovo sklicevanje v pritožbi o obstoju olajševalnih okoliščin neutemeljeno.

Ker je torej tožnik v času pogojne odložitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ponovno huje kršil delovno obveznost, okoliščine, ki bi opravičevale milejši ukrep pa niso izkazane, je bila odločitev tožene stranke o preklicu pravilna in zakonita. Zato jo je sodišče prve stopnje upravičeno obdržalo v veljavi, kljub temu, da je bil tožnik za tri očitane kršitve oproščen odgovornosti in da je bila ena izmed kršitev prekvalificirana v lažjo. Glede na tako odločitev je utemeljeno zavrnilo tudi njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.