Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati odločbe o kazni. To je dopustno le v okviru uveljavljanja kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP takrat, kadar sodišče med drugim z odločbo o kazni prekorači pravice, ki jih ima po zakonu. Tega pa zahteva, ki navaja le, da je pritožbeno sodišče povsem neutemeljeno pogojno obsodbo spremenilo v zaporno kazen, ne zatrjuje.
Zahteva zagovornice obs. S.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.
Z obsodilnim delom sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 23.4.2001 sta bila obsojena S.Z. in B.R. spoznana za kriva kaznivih dejanj ugrabitve po 1. in 2. odstavku 144. člena KZ, obs. S.Z. pa še kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Po 50. in 51. členu istega zakonika sta jima bili izrečeni pogojni obsodbi, v njih pa določene posamezne kazni, obs. R. 6 mesecev zapora za kaznivo dejanje po 1. odstavku 144. člena KZ in za kaznivo dejanje po 2. odstavku 144. člena KZ z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 2. točke 1. odstavka 43. člena KZ sedem mesecev zapora in nato določena po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ enotna kazen eno leto zapora; obs. Z. pa za prvo dejanje osem mesecev zapora, za drugo dejanje z uporabo že navedenih omilitvenih določb 9 mesecev zapora ter za kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ en mesec zapora, nato pa mu je bila določena po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ enotna kazen eno leto in tri mesece zapora. Obs. B.R. je bila določena preizkusna doba dveh let, obs. S.Z. pa treh let s posebnim pogojem, da v mesecu dni po pravnomočnosti sodbe vrne oškodovancu G.C. GSM aparat ali znesek 20.000 SIT. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obs. S.Z. v določeno kazen bil vštet pripor z odvzemom prostosti od 23.11.2000 od 17. ure do 23.4.2001 do 12. ure, obs. B.R. pa odvzem prostosti od 16.11.2000 od 6.30 ure do 17.11.2000 do 18.15 ure.
Odločeno je bilo, da je obs. S.Z. dolžan oškodovanemu G.C. vrniti GSM aparat ali plačati znesek 20.000 SIT. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovani D.J. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 31.000 SIT bil napoten na pravdo. Po 69. členu KZ je obs. B.R. bil odvzet zaseženi baseball kij iz aluminija, črne barve, ki je bil uporabljen za kaznivo dejanje. V skladu s 4. odstavkom 95. člena ZKP je bilo odločeno, da se oba obsojena oprostita plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, po določbi 2. odstavka 97. člena istega zakona pa, da se potrebni izdatki in nagrada obsojenima B.R. in S.Z. po uradni dolžnosti postavljenih zagovornic izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 19.2.2003 deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenima namesto pogojne obsodbe določilo posamezne kazni v enaki višini ter jima po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotni kazni, in sicer B.R. eno leto zapora ter obs. S.Z. eno leto in tri mesece zapora. V ostalem je pritožbo okrožne državne tožilke, pritožbi zagovornic obsojenih pa v celoti zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP je obsojena B.R. in S.Z. oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.
Zagovornica obs. S.Z., odvetnica S.V. iz L., je priporočeno po pošti dne 5.5.2003 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vseh kršitev, določenih po 1. odstavku 420. člena ZKP. Predlaga, da vrhovno sodišče v skladu s 426. členom ZKP sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, prav tako sodbo sodišča druge stopnje, slednjo zlasti glede odločitve o kazni in zadevo vrne v novo odločanje, bodisi sodišču prve stopnje, bodisi pritožbenemu sodišču oziroma podrejeno, da sodbi spremeni.
Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče ugoditi. Iz zahteve za varstvo zakonitosti v delu, v katerem odvetnica graja pritožbeni postopek glede podaljšanja pripora in navaja, da je bila pritožba posredovana Višjemu sodišču šele takrat, ko je bil kazenski postopek zoper oba obdolžena že končan, je moč povzeti, da zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno povezuje rešitev glavne stvari z odločitvijo o priporu. Vnaprejšnja domneva zahteve, da bi pritožbeno sodišče drugače odločilo o glavni stvari, če bi razpolagalo še s pritožbo glede odločitve o priporu, nima nobene dejanske, še manj pa zakonske podlage. Tudi eventualne pomote v datumih pa sicer same po sebi ne morejo pomeniti kršitve zakonskih razlogov za odreditev pripora, pri čemer tudi sama zahteva ne navaja, v čem naj bi bila kršitev zakonitosti, ki bi vplivala na zakonitost odločitev. Opisa obeh kaznivih dejanj ugrabitve vsebujeta vse elemente ugrabitve: tako protipraven način (izvršitveno dejanje), ki pojasnjuje zakonski znak ugrabitve, kakor tudi namen, ki se kaže v prisiljenju. Ne gre prezreti, da je v tej zvezi opisano, da je moral mladoletni J. zaradi prisiljenja zlesti celo v prtljažnik. Z nesoglašanjem z intenziteto izvršitvenih dejanj, ki pojasnjujejo ugrabitev, pa odvetnica pravzaprav uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, tega razloga pa ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. To velja tudi glede verodostojnosti izpovedb posameznih prič.
Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
Zahteva za varstvo zakonitosti se sklicuje na "absolutno bistveno kršitev", ki je konkretno ne opredeli. V obrazložitvi je navedeno, da je kršitev bila storjena v pritožbenem postopku v zvezi z odločanjem o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora. Zahteva nakazuje, da je pritožbeno sodišče odločalo o drugem sklepu o podaljšanju pripora, kot pa ga je izpodbijala pritožba. Poleg tega je o pritožbi bilo odločeno šele po končanem kazenskem postopku. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana, ker sodišče prve stopnje o predlogu zagovornice za odpravo pripora na glavni obravnavi dne 11.4.2001 ni odločilo, temveč je takšno odločitev prepustilo izvenrazpravnemu senatu, zaradi česar je obsojenec ostal v priporu dalj časa, kot bi bilo potrebno. Na podlagi takšnih navedb je mogoče sklepati, da zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.
V zvezi s temi izvajanji zahteve je treba poudariti, da jih je že sodišče druge stopnje pravilno presodilo in zaključilo, da s postopanjem, ki je povezano z odločanjem o priporu niso bile bistveno kršene določbe kazenskega postopka. Pri tem je tudi ugotovilo, da ne gre za pomote v sklepu, s katerim je odločalo o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora in tudi ne za zavlačevanje odločanja o predlogu za odpravo pripora. Pritožbeno sodišče je odločilo o takšni pritožbi šele potem, ko je sodišče prve stopnje izreklo sodbo, vendar takšno postopanje v ugotovljenem procesnem položaju ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost izrečene pravnomočne sodbe. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti ne obrazloži, kako naj bi po njej zatrjevane pomanjkljivosti pri odločanju o priporu vplivale na zakonitost sodbe, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega očitanih mu kaznivih dejanj. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.
Navedbe zahteve, da pravna kvalifikacija kaznivih dejanj ugrabitve ni pravilna, ker obsojenec oškodovanca ni spravil pod svojo fizično oblast z namenom prisiliti ju, da nekaj storita ter njena razlaga posameznih zakonskih znakov tega kaznivega dejanja z nakazovanjem, da le-ti niso podani, kažejo na uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Glede na konkretna dejstva in okoliščine, ki jih vsebuje izrek pravnomočne sodbe, je pravilen zaključek sodišča, da imata dejanji obsojenca vse zakonske znake kaznivih dejanj ugrabitve po 1. in 2. odstavku 144. člena KZ in kršitev kazenskega zakona, kot jo prikazuje zahteva, ni podana. Kot je razvidno iz njene obrazložitve, zahteva izhaja iz lastne ocene dejanskih okoliščin ter izvedenih dokazov. Sklicuje se namreč na izpovedbi oškodovancev ter na okoliščine, v katerih je potekala njuna vožnja in ocenjuje, da sta imela mnogo možnosti, da obsojenca prostovoljno zapustita. Zaključuje, da vse to kaže na drugačno dejansko stanje kot ga opisuje izpodbijana sodba. S tem in z nadaljnjo izrecno navedbo, da je prvostopenjsko sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo dejstva, da je ošk. G.C. v resnici ukradel motorno kolo in da je med vožnjo prišlo do spora med njim ter mladoletnima obtožencema, ne pa tudi med njim in obsojencem ter da slednjega bremeni le oškodovančev oče D.C., ne pa tudi D.J., zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).
S tem izrednim pravnim sredstvom tudi ni dovoljeno izpodbijati odločbe o kazni. To je dopustno le v okviru uveljavljanja kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP takrat, kadar sodišče med drugim z odločbo o kazni prekorači pravice, ki jih ima po zakonu. Tega pa zahteva, ki navaja le, da je pritožbeno sodišče povsem neutemeljeno pogojno obsodbo spremenilo v zaporno kazen, ne zatrjuje. Vrhovno sodišče pa se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva (1. odstavek 424. člena ZKP).
Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. S.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).
Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.