Jedro

Tožnik je sprožil ta upravni spor z namenom, da se ugotovi, da tožena stranka vloge ni poslala pristojnemu organu in da se ji odredi, da to stori oziroma da vlogo zavrže, če ne more ugotoviti, kateri organ je pristojen. Iz tožbenega zahtevka je torej razvidno, da želi tožnik doseči, da bi tožena stranka vlogo obravnavala v skladu z procesnimi določili, iz česar je mogoče sklepati, da je namen tožnika s to tožbo doseči ugotovitev nepravilnosti ravnanja in pa to, da sodišče odredi toženi stranki, kako naj z vlogo ravna. Iz navedenega razloga sodišče tožbe tudi ni poslalo socialnemu sodišču v obravnavanje, saj tožnik s tožbo ne zahteva, naj se odloči o sami pravici. Iz prilog k tožbi je razvidno, da je tožnik tako vlogo z dne 23. 5. 2016 kot tudi vlogo z dne 23. 5. 2017 posredoval tudi nekaterim drugim nepristojnim organom, ki pa so ti isti vlogi odstopili pristojnemu organu. Torej je organ poskrbel za to, da je obe vlogi dobil stvarno pristojen organ in tožnik je to vedel, saj je oba spremna dopisa priložil k tožbi, zato ne more imeti pravnega interesa, da s posebno tožbo zahteva, da isti vlogi še drug organ, v tem primeru tožena stranka, odstopi stvarno pristojnemu organu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postpopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri tukajšnjem sodišču vložil tožbo, v kateri uvodoma pojasnjuje, da so sicer v postopkih za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev stvarno pristojna delovna in socialna sodišča, vendar v konkretnem primeru ne gre za tovrsten zahtevek, ampak za uveljavljanje kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je iz tega razloga tožba vložena na Upravno sodišče RS. V nadaljevanju tožbe pojasnjuje, da je tako v letu 2016 kot v letu 2017 na Ministrstvo za pravosodje vložil vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Ministrstvo bi bilo dolžno skladno s 65. členom ZUP vlogi odstopiti krajevno in stvarno pristojnemu organu, vendar pa ministrstvo ni tako postopalo, zaradi česar je tožnik vložil pritožbo zaradi molka organa. Tudi pritožbo bi bilo dolžno ministrstvo odstopiti pristojnemu organu. Ministrstvo za pravosodje ni niti krajevno niti stvarno pristojno za odločanje o vlogi za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, vendar pa bi moralo ministrstvo brez odlašanja tožnikovo vlogo odstopiti pristojnemu organu in o tem poslati pisno obvestilo tožniku. Če pa ni moglo ugotoviti, kateri organ je pristojen za obravnavo vlog, bi moralo ministrstvo s sklepom vlogo zavreči. S tem lahko prikrajšajo tožnika za pravico do pomoči iz javnih sredstev. Zaradi narave svoje odločitve sodišče tožbe podrobneje ne bo povzemalo. Tožnik predlaga, naj sodišče ugotovi, da je bilo Ministrstvo za pravosodje dolžno takoj po prejemu vloge tožnika v maju 2017 vlogo brez odlašanja predati stvarno pristojnemu organu oziroma jo zavreči, če ni vedelo, kateri organ je stvarno pristojen, in v vsakem primeru o tem obvestiti tožnika, nadalje zahteva, naj sodišče ugotovi, da Ministrstvo za pravosodje in minister za pravosodje nista tako postopala, čeprav jih je k temu obvezovala procesna zakonodaja in tudi po vloženi pritožbi zaradi molka nista postopala, kot bi morala. Nadalje tožnik zahteva, naj sodišče ugotovi, da je s procesno nedopustnim postopanjem nastala posledica, da tožnik ni bil obravnavan s strani pristojnega organa kot prosilec vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, saj pristojni organ vloge ni prejel, in sodišče naj odredi, da sta Ministrstvo za pravosodje in minister za pravosodje dolžna v roku treh dni po prejemu sodbe bodisi vlogo predati stvarno in krajevno pristojnemu organu ali pa vlogo zavreči s sklepom zaradi nepristojnosti s pravnim poukom o pritožbi. Tožnik smiselno predlaga tudi povrnitev stroškov postopka s tem, ko navaja, da bo stroške še naknadno sporočil. 2. Sodišče tožbe ni poslalo toženi stranki v odgovor, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

K točki I izreka:

3. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

4. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožnik v tožbi uveljavlja, da naj bi se nepravilnosti zgodile pri postopanju z njegovima vlogama za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, pri čemer navaja in tudi iz tožbenih prilog je razvidno, da je vlogi z dne 23. 5. 2016 in 23. 5. 2017 vložil pri nepristojnemu organu - Ministrstvu za pravosodje.

5. Kot je razvidno iz tožbenega zahtevka, je tožnik sprožil ta upravni spor z namenom, da se ugotovi, da tožena stranka vloge ni poslala pristojnemu organu in da se ji odredi, da to stori oziroma da vlogo zavrže, če ne more ugotoviti, kateri organ je pristojen. Iz tožbenega zahtevka je torej razvidno, da želi tožnik doseči, da bi tožena stranka vlogo obravnavala v skladu z procesnimi določili, iz česar je mogoče sklepati, da je namen tožnika s to tožbo doseči ugotovitev nepravilnosti ravnanja in pa to, da sodišče odredi toženi stranki, kako naj z vlogo ravna. Iz navedenega razloga sodišče tožbe tudi ni poslalo socialnemu sodišču v obravnavanje, saj tožnik s tožbo ne zahteva, naj se odloči o sami pravici, ampak da se poskrbi za to, da bo njegova vloga obravnavana skladno z določbami ZUP.

6. Glede na zgoraj navedeno je torej pravni interes tožnika doseči, da bi njegova vloga z dne 23. 5. 2017 bila posredovana pristojnemu organu. Iz prilog k tožbi je razvidno, da je tožnik tako vlogo z dne 23. 5. 2016 kot tudi vlogo z dne 23. 5. 2017 posredoval tudi nekaterim drugim nepristojnim organom, ki pa so ti isti vlogi odstopili pristojnemu organu, to je Centru za socialno delo Krško. Tako je na primer iz dopisa Vrhovnega državnega tožilstva z dne 17. 6. 2016 razvidno, da je tožnikovo vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev z dne 23. 5. 2016 odstopilo v obravnavo Centru za socialno delo Krško in prav tako je razvidno, da je isti organ dne 1. 6. 2017 tožnikovo vlogo z dne 23. 5. 2017 prav tako odstopil Centru za socialno delo Krško. Torej je (med drugim) Vrhovno državno tožilstvo RS poskrbelo za to, da je obe vlogi dobil stvarno pristojen organ in tožnik je to vedel, saj je oba spremna dopisa priložil k tožbi, zato ne more imeti pravnega interesa, da s posebno tožbo zahteva, da isti vlogi še drug organ, v tem primeru tožena stranka, odstopi stvarno pristojnemu organu.

7. Glede na zgoraj navedeno je sodišče ocenilo, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo. Iz istih razlogov tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

8. Glede na zgoraj navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker dejanje tožene stranke očitno ne posega v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

K točki II izreka:

9. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi tožeča stranka sama svoje stroške postopka, zato skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ki jo je tožnik smiselno postavil s tem, ko je navedel, da bo stroške specificiral naknadno.