Jedro

Ukradenemu otroku se prizna mesečna renta po 16. členu ZZVN, enako kot se prizna osebi, ki ima status taboriščnika in to od uveljavitve ZZVN, in ne šele od novele ZZVN-D.

Izrek

Pritožbi se ugodi, spremeni se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 217/2000-10 z dne 26.2.2001 tako, da se tožbi ugodi ter se odločba tožene stranke z dne 21.12.1999 odpravi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 21.12.1999, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo, prvostopno odločbo delno odpravila ter zavrnila njegov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja-taboriščnika. S prvostopno odločbo je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - ukradenega otroka od 3.8.1942 do 15.5.1945 ter mu čas povratka v domovino od 16.5.1945 do 5.9.1945 upošteval kot podlago za priznanje pokojninske dobe.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) in pogoje za pridobitev statusa izgnanca, taboriščnika, delovnega deportiranca, interniranca, begunca, ali ukradenega otroka. Ugotovilo je, da dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka ni sporno in da tožniku gre status ukradenega otroka, ker je bil nasilno odvzet staršem v letu 1942. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo in utemeljeno zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje statusa taboriščnika. Na tej podlagi je tožniku tudi pravilno priznala oziroma dopolnila pravice, ki ji gredo iz tega statusa. Uporabila je Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-D), s katerim je bila žrtvi vojnega nasilja ukradenemu otroku priznana dožiljenjska renta 300,00 SIT za mesec nasilja. To pa je tožena stranka upoštevala s prvim dnem naslednjega meseca po uveljavitvi novele navedenega zakona in mu tako priznala višjo mesečno rento, kot je bila določena s prvostopno odločbo.

Tožnik v pritožbi vztraja pri svoji zahtevi, da mu gre status taboriščnika in iz tega statusa izvirajoče vse pravice, ki jih določa ZZVN. Pravice iz tega statusa mu gredo od 1.2.1996 dalje za preživetih 37 mesecev v taboriščih.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je ves čas postopka uveljavljal, da mu gre, kot ukradenemu otroku, status žrtve vojnega nasilja - taboriščnika in iz tega statusa pravice, ki jih določa ZZVN. Zato je izpodbijal odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero mu je bil priznan status žrtve vojnega nasilja ukradenega otroka in pravice, ki so določene za izgnance in internirance. Tožena stranka je z odločbo z dne 9.2.1998 zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo prve stopnje z dne 14.1.1997. Po podatkih spisa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je na tožnikovo tožbo Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani s sodbo, opr. št. U 692/98-9 z dne 23.6.1999, to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ta je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo, s katero je zahteval priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja taboriščnika in delno odpravila odločbo prve stopnje s tem, da je mu je od 1.7.1999 dalje, v skladu z novelo ZZVN-D, priznala večji obseg pravic, torej v takem obsegu, kot gredo taboriščniku, vendar šele od uveljavitve navedene novele zakona dalje.

Po presoji pritožbenega sodišča se ukradenim otrokom po 13. členu ZZVN priznava pokojninska doba v dejanskem trajanju do povratka v domovino, medtem ko se jim po 16. členu tega zakona določi mesečna renta, ki je priznana osebi, ki ima status taboriščnika. Take pravice se priznajo, po stališču pritožbenega sodišča, od uveljavitve ZZVN (1.1.1996) dalje in ne le od novele ZZVN-D Uradni list RS, št. 43/99 dalje, ki jih je z dopolnitvijo 10. člena dejansko izenačila, medtem ko je bila višina doživljenjske rente za internirance nižja.

Ker je tožena stranka nepravilno uporabila zakon in je temu sledilo tudi sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče, glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku v skladu s 3. odstavkom 60. člena ZUS izdati novo odločbo in je pri tem vezana na pravno mnenje pritožbenega sodišča.