Jedro

Zavrnitev tožbe, ker iz upravnih spisov izhaja, da ne gre za pomožni objekt, za katerega bi zadostovala priglasitev, ampak za gradnjo objekta, za katero je potrebno lokacijsko dovoljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Sekretariata za urbanizem in varstvo okolja občine z dne 27.5.1991, s katero je navedeni prvostopni organ tožnikoma dovolil priglašena dela za gradnjo drvarnice in shrambe za orodje na zemljišču parc. št. 1420/3 pod tam navedenimi pogoji; ter zavrnila izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za gradnjo drvarnice in shrambe za orodje na zemljišču parc. št. 1420/3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 2. odstavka 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90) in na določbe 2. člena odloka o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin (Uradni list SRS, št. 42/85). Tožena stranka meni, da gre v konkretnem primeru za prizidavo drvarnice in shrambe za orodje k obstoječi stanovanjski hiši na parc. št. 1420/3. Iz priložene skice z dne 21.3.1991 v upravnih spisih izhaja, da gre za prizidek z dvema prostoroma za različen namen, ki pa v bistvu tvorita celoto. Tako znaša tloris prizidka 3 x 7 m. Po določbi 2. člena citiranega odloka predstavljajo pomožni objekti drvarnice v skupni površini do 12 m2 tlorisne površine ter lesene ali montažne lope za orodje. V konkretnem primeru prizidek presega 12 m2 površine in tudi ni lesen ali montažen. Glede na to tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru ne gre za gradnjo pomožnega objekta, za katerega bi zadostovala priglasitev, ampak je za takšen objekt potrebno lokacijsko dovoljenje. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ napačno ugotovil dejansko stanje. Zato je prvostopno odločbo odpravila in hkrati zavrnila zahtevek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, saj za konkretni objekt priglasitev ne zadostuje (243. člen zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

Tožnika v tožbi navajata, da sta priglasila dela za gradnjo shrambe za orodje in drvarnice v izmeri 21 m2. To deljeno na dva lastnika ne znese niti 12 m2 na enega, kar je po zakonu dopustno. Prvostopni organ je gradnjo odobril, vendar se je soseda (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), pritožila proti njegovi odločbi. Navedena soseda neresnično trdi, da bosta imela navedeni pomožni objekt za hlev, kar sploh ne drži, ker ga nameravata imeti za kurjavo. Živita izven centra mesta v kmetijskem območju, kjer imajo kmetje čez 30 krav in čez tisoč kokoši. Tudi soseda, ki se pritožuje, je sama imela kokoši. Tedaj ji ni nič smrdelo. Imata največ 5 do 10 kokoši in lahko trdita, da ne povzročajo kakšen večji smrad. Navedena soseda in ostali jima že leta nagajajo z vlaganjem raznih pritožb. Pri izdaji prvostopne odločbe je prvostopni organ upošteval oba lastnika hiše in izdal skupno odločbo za 21 m2, to je na vsakega lastnika 10,5 m2. Smiselno predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da nima namena nasprotovati gradnji objekta, če se bo uporabljal za drvarnico. Tožnika sta zgradila stanovanjsko hišo brez ustreznih dovoljenj. Gre namreč za črno gradnjo. Tožnika uporabljata 80 m2 njenega zemljišča brez njenega dovoljenja. Po 15 letih je bila hiša tožnikov legalizirana, saj jima je bilo izdano lokacijsko dovoljenje. Meni, da bi moral prvostopni organ z lokacijskim dovoljenjem za hišo urediti vse, kar se nanaša na okolje. Zato so tudi lokacijski ogledi. Smiselno predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna, saj temelji na materialnih predpisih (2. odstavek 62. člena citiranega zakona in 2. člen citiranega mestnega odloka o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin, po katerem se za pomožne objekte za potrebe občanov in njihovih družin, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje in zadostuje priglasitev, med drugim štejejo lesene ali zidane pritlične drvarnice v skupni površini do 12 m2 tlorisne površine, ki ležijo v sklopu individualnih stanovanjskih in gospodarskih objektov - 1. alineja 1. odstavka; lesene ali montažne lope za hrambo orodja - 9. alineja 1. odstavka; 3. člen citiranega odloka, po katerem zavrne pristojni upravni organ priglasitev za gradnjo pomožnih objektov, navedenih v 2. členu tega odloka, če je priglašena gradnja v nasprotju z določbami prostorskih izvedbenih aktov, ali če glede na funkcijo, velikost in obliko ni primerna, ali če so z njo prizadete pravice in zakoniti interesi drugih oseb).

Glede na podatke in listine v upravnih spisih in citirane materialne predpise je po presoji sodišča tudi pravilno sklepanje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da v konkretnem primeru navedeni prizidek presega 12 m2 površine in da tudi ni lesen ali montažen ter da v konkretnem primeru ne gre za gradnjo pomožnega objekta, za katerega bi zadostovala priglasitev, ampak je za takšen objekt potrebno lokacijsko dovoljenje. Zato je tudi pravilna ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je prvostopni organ napačno ugotovil dejansko stanje, zaradi česar je tožena stranka prvostopno odločbo odpravila in hkrati zavrnila zahtevek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, saj za konkretni objekt priglasitev ne zadostuje.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis.