Jedro

Sodišče prve stopnje je s tožbo izpodbijano odločbo v delu, v katerem ta ni pravilna in zakonita, utemeljeno odpravilo in v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Po presoji pritožbenega sodišča sprejeta odločitev sodišča prve stopnje pomeni največjo korist za tožečo stranko, saj je odločba tožene stranke v vtoževanem delu odpravljena. Zato si tožeča stranka s pritožbo zoper izpodbijano sodbo (2. točka izreka) ne more še izboljšati svojega položaja po tožbi. Zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo s sklepom zavrglo.

Izrek

1. Pritožba se zavrže. 2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) delno ugodilo tožbama, odpravilo 2. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 28.2.2000, ter zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z 2. točko izreka je tožena stranka odločila, da se zahteva I.L., A.M. in M.G. za denacionalizacijo tam navedenih 19 parcel, vse k.o. R., zavrne. S 1. točko izreka s tožbama izpodbijane odločbe tožene stranke pa je tožena stranka ugodila pritožbi M.G. in odpravila delno odločbo Upravne enote L. z dne 1.2.1999, s katero je bilo odločeno, da se upravičencema, pokojnima M.L., do idealnega deleža 1/10 in A.L. do idealnega deleža 9/10 vrne v last in posest tam navedenih 24-ih nepremičnin, vse pod vl. št. 56 k.o. R. S sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje na podlagi 41. člena ZUS oba postopka, ki se nanašata na isto s tožbama izpodbijano odločbo (št. U 736/2000 in U 887/2000) združilo v skupno obravnavo in odločanje, s tem, da se zadevi vodita pod opr. št. U 736/2000. V obrazložitvi k 2. točki izreka sodbe in sklepa sodišče prve stopnje navaja, da sta tožbi utemeljeni, vendar delno iz drugih razlogov, kot jih navajata tožeči stranki.

Sodišče prve stopnje meni, da je v obravnavanem primeru namreč šlo za nacionalizacijo premoženja (posameznih stvari) v lasti tedanje družbe G., ne pa za nacionalizacijo družbe kot pravne osebe. V primerih, kot je tudi obravnavani, torej, ko je šlo za nacionalizacijo premoženja pravne osebe, pa bi bila upravičena oseba za denacionalizacijo le pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno oziroma njena pravna naslednica (9.a člen Zakona o denacionalizaciji - ZDen). Po ZDen se, kot je pravilno navedla tudi tožena stranka, vrača premoženje osebi, ki ji je bilo podržavljeno. Ker pravne osebe, konkretno družbe G., ni več, bi bila lahko po ZDen upravičenka le njena pravna naslednica, pod pogojem, da je ob uveljavitvi ZDen delovala na območju Republike Slovenije in da bi bila izkazana pravna kontinuiteta po družbi G. Glede na navedeno je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka ravnala pravilno, kot je zahtevo za vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno družbi G., vloženo v korist njenih nekdanjih družbenikov, zavrnila, saj družbenika v tem primeru nista upravičenca po ZDen.

Po mnenju sodišča prve stopnje pa je tožena stranka ob svoji sicer materialnopravno pravilni odločitvi prekršila pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Druga točka izreka s tožbama izpodbijane odločbe tožene stranke je po mnenju sodišča prve stopnje v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Iz obrazložitve namreč izhaja, da je tožena stranka v celoti, torej glede vseh 24 nepremičnin, za katere je organ prve stopnje odločil, da se vrnejo upravičencema v last in posest, zavrnila zahtevo. Iz 2. točke izreka te odločbe pa izhaja, da je tožena stranka zavrnila zahtevo le glede 19-ih tam taksativno navedenih nepremičnin. Druga točka izreka te odločbe je torej po mnenju sodišča prve stopnje v nasprotju z obrazložitvijo in je zato podana kršitev 242. člena ZUP/86. Ker gre po presoji sodišča prve stopnje za tako kršitev, ki bi lahko vplivala na odločitev v obravnavani zadevi in na pravice strank v postopku, je bilo treba izpodbijano odločbo iz tega razloga odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotovljeno neskladje med izrekom in obrazložitvijo odločbe odpraviti.

Sodišče prve stopnje je tudi navedlo, da je tožbeni ugovor tožnika F.G., s katerim očita bistveno kršitev določb postopka, ker o njegovi zahtevi za denacionalizacijo tožena stranka ni odločila, čeprav je imel, skupaj z ostalimi vlagatelji, kot vlagatelj zahteve položaj stranke v postopku, utemeljen. Iz upravnih spisov izhaja prav to, kar F.G. zatrjuje. Po ZUP/86 je dolžan organ odločiti o vseh zahtevkih strank (1. odstavek 208. člena ZUP/86). Ker je po presoji sodišča prve stopnje navedena kršitev, ki jo je storila tožena stranka, take narave, da vpliva na odločitev v obravnavani zadevi, je tudi to razlog za odpravo 2. točke izpodbijane odločbe (2. točka izreka sodbe in sklepa). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka odločiti tudi o zahtevi, ki jo je kot sospornik na strani A.M. vložil tožnik F.G. Tožnik F.G. je vložil pritožbo zoper 2. točko izreka sodbe in sklepa. V celoti ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Premoženje je bilo zaplenjeno firmi G., d.o.o.. Drugega premoženja, razen premoženja v stavbah in zemljiščih, ta firma ni imela. Zakonca A. in M.L. sta delovala kot firma. Firma je zaradi nacionalizacije prenehala obstajati, kar pomeni, da so se vsa bremena in vse dobroimetje prenesli na oba družbenika, skladno z njunimi lastninskimi deleži. To velja tudi sedaj po Zakonu o gospodarskih družbah, kot tudi po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij. V primeru kakršnegakoli prenehanja družbe se vse pravice in obveznosti prenesejo na družbenike, ustanovitelje družbe, skladno z deleži, ki so jih ti imeli v firmi. Gre za temeljno in bistveno kršitev ne le ZDen (13. člen), ampak tudi temeljnih ustavnih pravic upravičencev, katerim Ustava Republike Slovenije zagotavlja in jamči izpolnjevanje zakonitih določb, torej predpisov, ki jih država tudi sprejema. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in o zadevi samo odloči meritorno oziroma da razveljavi izpodbijano sodbo (2. točko izreka sodbe in sklepa).

Tožnik F.G. priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

K 1. točki izreka: Pritožba ni dovoljena.

Po določbah 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo v upravnem sporu, pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravnovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravovarstvena potreba je torej podana le tedaj, če gre za odločitev, ki je stranki v škodo, oziroma če je mogoče s pritožbo doseči zanjo ugodnejšo odločitev. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, kar pomeni tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožbi tožnika F.G. v zvezi z 2. točko izreka s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 28.2.2000 ugodilo in to točko odpravilo ter zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka s tožbo izpodbijane odločbe se namreč ni nanašala na tožnika F.G., ampak na tožnika M.G., saj je bilo ugodeno pritožbi M.G. in odpravljena delna odločba upravnega organa prve stopnje z dne 1.2.1999, pa tudi tožnik F.G. s tožbo ni izpodbijal te točke). Poleg tega je sodišče prve stopnje štelo tožbeni ugovor tožnika F.G., s katerim očita bistveno kršitev določb postopka, ker o njegovi zahtevi za denacionalizacijo tožena stranka ni odločila, čeprav je imel, skupaj z ostalimi vlagatelji, kot vlagatelj zahteve položaj stranke v postopku, za utemeljen. Pri tem je sodišče prve stopnje navedlo, da bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku odločiti tudi o zahtevi, ki jo je poleg A.M. vložil tožnik F.G. (gre za kršitev, ki jo je po presoji sodišča prve stopnje storila tožena stranka in je take narave, da vpliva na odločitev v obravnavani zadevi - 1. odstavek 208. člena ZUP/86). Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke v delu, v katerem ta ni pravilna in zakonita (2. točka izreka), utemeljeno odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in jo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. odstavka istega člena ZUS. Po presoji pritožbenega sodišča sprejeta odločitev sodišča prve stopnje pomeni največjo korist tožnika F.G., saj je odločba tožene stranke v navedeni točki odpravljena. Zato si tožnik F.G. s pritožbo zoper navedeno točko izreka izpodbijane sodbe ne more še izboljšati svojega položaja po tožbi, s katero je v postopku za presojo zakonitosti uveljavljal odpravo 2. točke izreka odločbe tožene stranke. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, po presoji pritožbenega sodišča pritožba tožnika F.G. zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ne more biti dovoljena.

Ker gre za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti pritožbenih ugovorov, ki jih bo tožnik F.G. lahko uveljavljal pred upravnim organom.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika F.G. zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 343. členom ZPP in 1. odstavkom 16. člena ZUS.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo tudi v obravnavani zadevi.