Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnica kot prejemnica denarne socialne pomoči oproščena plačila sodnih taks. Prav tako ni sporno, da je v postopku delno uspela. Sporno pa je, ali je na podlagi sklenjene sodne poravnave pridobila premoženje, kar četrti odstavek 15. člena ZST-1 določa kot pogoj za njeno taksno obveznost.

Izrek

1.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi ugovoru tožeče stranke z dne 25. 3. 2026 zoper plačilni nalog P 46/2026 z dne 12. 3. 2026 in se navedeni plačilni nalog razveljavi.

2.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1.

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo ugovor tožeče stranke (tožnice) zoper plačilni nalog in v točki II izreka odločilo, da rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu P 46/2026 z dne 12. 3. 2026 začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa.

2.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje je tožnica po pooblaščenki vložila pravočasno pritožbo, v kateri je ponovno opozorila, da ji je bila kot upravičenki do denarne socialne pomoči odobrena brezplačna pravna pomoč. To dejstvo je navedla v tožbi in hkrati predlagala taksno oprostitev. Sodišče prve stopnje jo je na podlagi šestega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačila sodne takse oprostilo. Postopek na prvi stopnji se je končal s sodno poravnavo, s katero se je prvi toženec zavezal, da ji plača 3.000,00 EUR, s tem pa so razrešena vsa premoženjskopravna razmerja med pravdnima strankama iz naslova njunega skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zmotno uporabilo materialno pravo - 15. člen ZST-1 ko je zaključilo, da je tožnica v pravdnem postopku pridobila izvršljivo terjatev 3.000,00 EUR, zato mora plačati eno tretjino odmerjene sodne takse za postopek na prvi stopnji. Glede na vsebino sodne poravnave s katero se je končal postopek je tožnica res upravičena do plačila navedenega zneska, vendar pa s tem ni pridobila nobenega novega premoženja oziroma nove vrednosti, saj je šlo za denarno izplačilo kot posledico razdelitvve skupnega premoženja. Tožnica je namreč v času izvenzakonske skupnosti s prvim tožencem vlagala v nepremičnino obeh tožencev. Sodišču druge stopnje je zato predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru zoper plačilni nalog oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglasila pritožbene stroške.

3.

Pritožba je utemeljena.

4.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP.

5.

Sodišče prve stopnje je sporni plačilni nalog izdalo na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Ta določa, da če stranka, ki je bila oproščena plačila taks s sodno odločbo, v postopku delno uspe in na podlagi izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse. Plačilo takse naloži stranki sodišče prve stopnje. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnica kot prejemnica denarne socialne pomoči oproščena plačila sodnih taks. Prav tako ni sporno, da je v postopku delno uspela. Sporno pa je, ali je na podlagi sklenjene sodne poravnave pridobila premoženje, kar četrti odstavek 15. člena ZST-1 določa kot pogoj za njeno taksno obveznost.

6.

To določbo je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo, ko je v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa zaključilo, da je tožnica s sklenitvijo sodne poravnave pridobila izvršljivo terjatev v znesku 3.000,00 EUR, s tem pa je pridobila premoženje, ki presega znesek sodne takse. Tožnica je v pritožbi pravilno opozorila, da s sklenjeno sodno poravnavo ni pridobila nobenega novega premoženja, saj ta znesek predstavlja zgolj denarno izplačilo kot posledico delitve skupnega premoženja med njo in prvim tožencem. Sodna praksa četrti odstavek 15. člena ZST-1 razlaga tako, da je treba najprej ugotoviti, ali je stranka na podlagi izvršilnega naslova premoženje dejansko pridobila, nato pa je treba še presoditi, ali ali je njeno premoženjsko stanje tako, da ji omogoča plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje.

7.

Sodišče druge stopnje zato zaključuje, da je tožnica v skladu s prvim odstavkom 34. člena ZST-1 utemeljeno ugovarjala sodni taksi odmerjeni s plačilnim nalogom opr. št. P 46/2024 z dne 12. 3. 2026, saj taksna obveznost ni nastala. Zato je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožbi ugodilo. Izpodbijani sklep je spremenilo tako, da je ugovoru zoper plačilni nalog ugodilo in v skladu s tretjim odstavkom 34. člena ZST-1 razveljavilo plačilni nalog, kot izhaja iz točke I izreka tega sklepa.

8.

Glede priglašenih pritožbenih stroškov pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da jih po splošnem pravilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ni mogoče naložiti v plačilo tožencema, čeprav je tožnica s pritožbo uspela. Gre namreč za postopek po ZST-1, ki poteka med tožnico kot taksno zavezanko in sodiščem, toženca pa v njem nista udeležena. Določb ZPP o povračilu stroškov postopka zato v tem postopku ni mogoče smiselno uporabiti in je sodišče druge stopnje odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka s pritožbo, kot izhaja iz točke II izreka tega sklepa.

-------------------------------

1Podrobno o tem sklepi Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1609/2024 z dne 8. 11. 2024 (v tej zadevi je šlo ravno za razdelitev skupnega premoženja), I Cp 328/2020 z dne 20. 2. 2020, II Cp 1273/2019 z dne 7. 8. 2019, II Cp 2549/2017 z dne 29. 5. 2018 in III Cp 1512/2024 z dne 1. 10. 2024.