Jedro

Bistvo subsidiarnega poroštva je v tem, da se porok zaveže izpolniti obveznost glavnega dolžnika v primeru, če je le – ta ne bi izpolnil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi:

I.

Tožena stranka je dolžan tožeči stranki plačati 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 04. 2004 do plačila, v roku 15 dni po prejemu sodbe in pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 3.361,89 EUR stroškov prvostopenjskega postopka, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15 – dnevnega roka za plačilo, pod izvršbo.

II.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.161,81 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji naložilo v plačilo 3.299,10 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo glede njegovih navedb, ki jih je zatrjeval že v tožbi, in sicer, da ni bilo nobene finančne naložbe, nikoli ni obstajala nobena S. »Edler von Keiserfeld“, pa tudi če bi ta »S.« obstajala, bi bilo od nje nemogoče doseči izpolnitev, ker po pravu Liechtensteina, kjer naj bi bila domnevna »S.«, ta ne more imeti dobička, ne sme se ukvarjati s trading posli in denarja, ki ga vložiš vanjo, ne moreš več dobiti nazaj. Ker se prvostopenjsko sodišče do teh trditev ni opredelilo, je napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Nadalje zatrjuje, da pri pisni izjavi tožene stranke z dne 28. 04. 2004, s katero se je toženec zavezal v primeru izgube v trading programu povrniti sredstva, ne gre za subsidiarno poroštvo, ampak za inominatni kontrakt, s katerim je toženec prevzel obveznost poplačila izgube, sploh pa gre za jamstvo za vloženi denar in ne za obveznosti fundacije. V primeru, da pa res gre za subsidiarno poroštvo, pa meni, da so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 119. člena OZ. V nadaljevanju meni, da je obrazložitev sodišča glede toženčeve vloge kot posrednika nerazumljiva, in da je sodišče prve stopnje pri tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Glede posredništva se sklicuje na komentar k 842. členu OZ, in sicer, da se obstoj posredništva izkazuje že s pridobitvijo pravice do provizije, in ne šele z dejanskim prejemom provizije, ker sam obstoj dogovora o proviziji ali prejem oziroma ne prejem provizije nikakor ne vpliva na obstoj posredništva.

Toženec je odgovoril na pritožbo. Zavrača pritožbene navedbe pritožnika in se strinja z zaključki sodišča. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede dveh pisnih izjav tožene stranke z dne 28. 04. 2004 sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je pri tem napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je omenjeni izjavi štelo za navadno, subsidiarno poroštvo, s katerima se je toženec zavezal, da bo v primeru izgube sredstev v trading programu tožniku oz. njegovim staršem (ki pa sta s pogodbo o odstopu svojo terjatev prenesla na tožnika) povrnil sredstva. Takšna pravna interpretacija izjave je napačna. 1012. člen OZ določa, da se s poroštveno pogodbo porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil. Bistvo poroštva je torej v tem, da se porok zaveže izpolniti obveznost glavnega dolžnika v primeru, če je le – ta ne bi izpolnil. Iz vsebine izjave toženca z dne 28. 04. 2004 pa glavni dolžnik sploh ni razviden. Toženec je v izjavi (prilogi A7 in A8) zapisal: »Spodaj podpisani A. M.,....in Z. B.... se dogovorita, da v primeru izgube 10.000 EUR (desettisoč evrov) oziroma 20.000,00 EUR v trading programu (01. 05. – 31. 10. 2004) povrne sredstva A. M.«. Gre za navadno pogodbo, in sicer inominatni kontrakt, s podpisom katere se je toženec zavezal, da bo v primeru izgube v trading programu, povrnil vložena sredstva tožniku. Pritožnik ima prav, ko trdi, da gre za jamstvo za vloženi denar in ne za obveznosti fundacije, saj iz izjave ne izhaja, da se je toženec zavezal v imenu oz. za »Stiftung (Sklad)«, ampak v svojem imenu in za svoj račun. Omenjeno dejstvo potrjuje toženčev podpis (prilogi A7 in A8) ter njegova skladna izpovedba. Toženec je namreč na zaslišanju na glavni obravnavi dne 02. 03. 2009 (list. št. 77) izpovedal, da je on napisal omenjeni izjavi ter da on sam jamči za negativni iznos: »To sem pisal jaz, na hitro... Jaz sem se pogovarjal, da če bo negativni iznos, da bom jaz pokril razliko do 30.000,00 EUR (če bo npr. iznos 27.000 EUR, bi jaz pokril razliko do 30.000 EUR), če bo pa plus, si bomo pa ta plus razdelili.« Glede na navedeno in upoštevajoč dejstvo, da tožnik vloženih sredstev ni dobil izplačanih, je pritožbeno sodišče zaključilo, da mu jih je dolžan izplačati toženec, saj je dal pogodbeno jamstvo za poplačilo spornih 30.000,00 EUR. Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede pisne izjave toženca pravilno ugotovilo, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je to izjavo štelo za subsidiarno poroštvo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo pa skladno s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe. Glede na tako spremenjeno odločitev, odločanje o ostalih pritožbenih razlogih ni potrebno (1. odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 154. in 2. odst. 165. člena ZPP. Tožnik je glede na spremenjeno sodbo s svojim zahtevkom uspel v celoti, zato mu mora toženec povrniti nastale stroške postopka na prvi stopnji. Pri odločanju o stroških je sodišče upoštevalo uveljavljane stroške ter spisovne podatke, pri odmeri pa v zadevi uporabno taksno in odvetniško tarifo. Sodišče je tožniku priznalo naslednje stroške: sodno takso za tožbo v višini 300 EUR ter stroške odvetniških storitev 5450 točk (za tožbo 800 točk, za zastopanje na 1. naroku dne 17. 12. 2008 skupaj 1000 točk, za 1. pripravljalno vlogo z dne 20. 02. 2009 800 točk, za zastopanje na 2. naroku dne 02. 03. 2009 skupaj 650 točk in za 2. pripravljalno vlogo z dne 20. 03. 2009 600 točk, ter za narok dne 06. 04., 13. 05., 09. 12. 2009 in 07. 04. 2010 skupno 1600 točk), kar po vrednosti 0,459 EUR za 1 odvetniško točko znese 2.501,55 EUR, k čemer je sodišče prištelo še 20 % DDV (560,31 EUR) ter 2 % materialnih stroškov. Skupaj je tožniku priznalo 3.361,89 EUR stroškov. Sodišče tožniku ni priznalo le stroškov za narok z dne 17. 12. 2009, saj ta dan ni bilo naroka.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu mora toženec povrniti še stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni v skupnem znesku 1.161,81 EUR (1000 točk oz. 459 EUR za pritožbo in 2 % materialnih stroškov, vse povečano za davek na dodano vrednost ter 600 EUR takse za pritožbo).

Toženec sam nosi stroške odgovora na pritožbo.