Jedro

Z zapisnika o izvedenem dokaznem postopku ter obrazložitve sodbe izhaja, da naj bi sodišče v dokaznem postopku prebralo vse dokaze "od A1 do A11", za kakšne dokaze gre oz. kakšna je njihova vsebina pa ni pojasnilo, kot tudi ne, ali gre morebiti za dokaze, ki na odločitev nimajo nobenega vpliva in jih zato ni ocenjevalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko r a z v e l j a v i ter v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta B. Š. in T. Š. dolžna solidarno plačati tožeči stranki znesek 120.482,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, kar predstavlja znesek škode, ki ga je tožeča stranka izplačala svojemu zavarovancu za utrpelo gmotno škodo na vozilu, ki naj bi jo povzročil drugi toženec.

Zoper sodbo se pritožuje prvi toženec, ki je oče drugega, sedaj že polnoletnega toženca. V pritožbi navaja, da sin ne more biti odgovoren za škodo, ki jo je utrpel zavarovanec tožeče stranke. Policist namreč ni vzel nobene T. izjave, temveč je upošteval le izjavo voznika osebnega vozila. Že logika pa pove, da se mora, preden pride voznik z vozilom na cesto, prepričati o prosti cesti in na cesti ne sme obračati. Neprepričljiva je tudi ugotovitev o neprilagojeni hitrosti, saj je T. vozil po strmem klancu navzdol. Pritožba je utemeljena.

Odločitev o odgovornosti prvega toženca B. Š. za škodo, ki naj bi jo povzročil T. Š. je sodišče utemeljilo z odgovornostjo po 165. in 166. čl. ZOR, po katerem starši odgovarjajo za škodo, ki jo drugemu povzroči njihov mladoletni otrok, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde, odgovornost obeh pa je solidarna. To pomeni, da je potrebno presojati pravilnost odločitve glede pritožnika v odvisnosti od tega, ali je odgovornost drugega toženca dejansko podana. Prav v zvezi s tem pa ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih njene pravilnosti ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja pritožbeni razlog iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Gre za pritožbeni razlog, ki ga je v skladu s 458. čl. ZPP potrebno upoštevati tudi v postopku v sporu majhne vrednosti, kot je obravnavani (443. čl. ZPP). Iz zapisnika o izvedenem dokaznem postopku ter obrazložitve sodbe izhaja, da naj bi sodišče v dokaznem postopku prebralo vse dokaze "od A1 do A11", za kakšne dokaze gre oz. kakšna je njihova vsebina pa ni pojasnilo, kot tudi ne, ali gre morebiti za dokaze, ki na odločitev nimajo nobenega vpliva in jih zato ni ocenjevalo. Odločitev je oprlo, kot to izhaja iz nadaljnje obrazložitve, na policijski zapisnik, iz katerega izhaja, da se je T. Š. zaletel v sredino zadnjega odbijača pred seboj stoječega osebnega avtomobila voznika S. B., ker zaradi neprilagojene hitrosti ni mogel pravočasno ustaviti kolesa pred oviro. Toženec pa je že pred prvostopenjskim sodiščem zatrjeval, da je bil zapisnik sestavljen le na podlagi voznikove izjave in da naj bi bil za nezgodo kriv voznik, ker ne more priti na cesto, ne da bi se prepričal, ali je prosto oz. ne sme kar stati na cesti, itd...To kar je toženec navedel, pa je okoliščina, ki prav tako izhaja iz policijskega zapisnika, na katerega je sodišče odločitev oprlo, saj se v njem navaja, da naj bi voznik S. B. po dovozu od stanovanjske hiše vzvratno zapeljal na Pot p.. Sodišče v sodbi o tej odločilni okoliščini ni zavzelo nobenih razlogov, čeprav gre za take navedbe toženca pred prvostopenjskim sodiščem, od utemeljenosti katerih je odvisna odgovornost obeh udeležencev nesreče. Pritožbeno sodišče je iz obeh zgoraj navedenih razlogov izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na pritožnika in v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje zadevo v novo odločanje (354. čl. ZPP).