Jedro

Pravilno je materialnopravno sklicevanje prvostopnega sodišča na določilo 85. čl. ZOR, po katerem pooblaščenec ne more nastopati v svojem imenu in na svoj račun.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... tudi v 1. in 3. točki in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (1. točka izreka sodbe) ter tožeči stranki naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške tožene stranke (2. točka izreka sodbe). Ocenilo je, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev predmetne tožbe.

Proti tožbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP/77 in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Ponavlja svoje trditve, da je tožbo vložila na podlagi 6. čl. pogodbe z dne 2.2.1993, s katerim jo je B. B. iz Nemčije pooblastila za tako pravdno dejanje. Gre za posebno pooblastilo. Če bi tožeča stranka v pravdi zmagala, bi določen procent koristi od zmage v tem sporu imela vsaka stranka. Ta zapis in pa zapis, da "bodo vse poravnave izvršene po zastopnikovi izključni presoji" daje tožeči stranki aktivno legitimacijo za vložitev tožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in prav tako priglaša stroške pritožbenega postopka. Tudi ona ponavlja svoje trditve, da pogodba tožeči stranki ne daje aktivne legitimacije za tožbo, pač pa kvečjemu pravico do zastopanja B.B., poleg tega pa ponovno zavzema stališča do vprašanj, s katerimi se prvostopno sodišče ni ukvarjalo, ker je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno presodilo določilo 6. čl. pogodbe (A7), po katerem je tožeča stranka pooblaščena za vložitev tožbe v imenu B.B., ne pa v svojem imenu. Zato je pravilno ocenilo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v predmetnem sporu in da na takšno presoje ne more vplivati niti okoliščina, da je v istem členu določen procent koristi, ki bi ga imela vsaka stranka od uspeha v pravdi, niti da se za pravdo odloča po lastni presoji. K temu pa pritožbeno sodišče še dodaja: Pogodba o povezavi družbe (A7) ne daje podlage za zaključek, da sta pogodbeni stranki prenesli na tožečo stranko kakršnokoli avtorskopravno upravičenje. Sicer pa ima tudi po 72. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. SRS, št. 21/85) drugi imetnik avtorske pravice pravico do uveljavljanja sodnega varstva le v tistem obsegu, v katerem so z zakonom ali pravnim poslom prenesene nanj. Da je bila s pogodbo A7 na tožečo stranko prenešena le pravica zastopanja, pa je v izpodbijani sodbi pravilno obrazloženo. Glede na navedeno je pravilno materialnopravno sklicevanje prvostopnega sodišča na določilo 85. čl. ZOR, po katerem pooblaščenec ne more nastopati v svojem imenu in na svoj račun. Do enakega zaključka vodijo tudi tista določila ZPP/77 v čl. od 89 do 101, ki urejajo pooblastilo v pravdi.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka za tožečo stranko temelji na določilu 1. odst. 166. čl., v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/77, saj v pritožbenem postopku ni uspela, za toženo stranko pa na določilu 1. odst. 155. čl. ZPP/77, saj v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi.