Jedro

Toženec je v nasprotni tožbi oblikoval zahtevek, s katerim je zahteval izstavitev ustrezne listine za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, torej obligacijski zahtevek za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, saj bi postal lastnik šele z vpisom v zemljiško knjigo (20. in 33. člen ZTLR, v zvezi z 267. in 268. členom SPZ). Tako je tudi navajal in razlagal dejstva, na katera je opiral tožbeni zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP). Če bi uveljavljal ugotovitev lastninske pravice zaradi gradnje na tujem svetu, bi moral zahtevati od sodišča ugotovitev pravnega razmerja, torej ugotovitev, da je lastnik na spornih parcelah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je združilo več pravd med pravdnima strankama in je o posameznih tožbenih zahtevkih dvakrat različno sodilo. Po razveljavitvah na pritožbeni ravni je tretjič razsodilo naslednje: - pod I. je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec plačati tožnikom 4.860.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu; - pod II. pa je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, po katerem bi morali L. S. in O. L. tožencu izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis njegove lastninske pravice na parcelah št. 267 gospodarsko poslopje, 811/1 travnik in 811/3 travnik, vse k.o...; O. L. pa še za parcelo 811/2 travnik, k.o...

Samo proti zavrnitvi toženčevega tožbenega zahtevka je toženi vložil pritožbo, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izrek prve sodbe pod II.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je (poleg odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka pod I. prve sodbe) postala pravnomočna še odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnih listin iz nasprotne tožbe, je toženec pravočasno vložil revizijo. Predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Uveljavlja revizijske razloge iz prve, druge in tretje točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodiščema prve in druge stopnje očita bistveno kršitev določb ZPP po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP, ker trdi, da nista vestno in skrbno presodili izvedenih dokazov. Očita jima, da nista ocenili elaborata geodetske izmere z dne 9.5.1973, v katerem je toženec naveden kot lastnik parcele št. 811 k.o...; da nista ocenjevali dejstva, da je toženec izkopal jamo za gradnjo svoje stanovanjske hiše na severnem delu te parcele; in da nista zaslišali vseh predlaganih prič. Sodiščema prve in druge stopnje tudi očita, da nista analizirali posamičnih dokazov o zaslišanju delavcev, temveč sta ocenili, da priče ne morejo poznati vseh potankosti dogovora med pogodbenima strankama. Sodišču druge stopnje očita tudi bistveno kršitev določb ZPP po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 4. členom ZPP, ker je samo ocenjevalo izjavo O. L. z dne 31.3.2000, čeprav prvo sodišče te vloge ni ocenilo. Očita mu tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 2. členom ZPP zato, ker je zapisalo, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, češ da bi moralo sodišče samo brez ustrezne dejanske podlage v tožbi in brez ustreznega tožbenega zahtevka soditi samo. S tem naj bi kršilo tudi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sami s sabo v nasprotju, saj je sodišče ugotovilo, da je toženec gradil in uporabljal kokošjo farmo. Revizija meni, da bi moralo sodišče ob takem stanju ugoditi tožbenemu zahtevku vsaj za parcelo št. 267 k.o... Pri tem se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Mariboru pod opr. št. Cp 1113/94-3 z dne 7.2.1995. Sodišče druge stopnje naj bi bistveno kršilo določbe ZPP iz prvega odstavka 333. člena v zvezi s 362. členom ZPP tudi s tem, da ni sledilo pritožbeni graji o neupoštevanju naročila v navedenem razveljavitvenem sklepu, naj sodišče prve stopnje opravi ogled in pritegne izvedenca dveh različnih strok, pa tega ni storilo. Zato trdi, da toženec ni mogel oblikovati drugačnega tožbenega zahtevka od postavljenega, saj sodišče ni ugotavljalo lokacije in obsega funkcionalnega zemljišča k objektu kokošje farme. Dodaja, da bi sodišče prve stopnje pri nespremenjenem tožbenem zahtevku lahko priznalo manj in sicer služnostno pravico namesto lastninske pravice. Kot kršitev materialnega prava revizija očita sodiščema, da nista uporabili "določil ZTLR o gradnji (morda na tujem svetu)." Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena tožečim strankam in L. S. je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije in navaja, da sta njen mož I. S. in toženec sklenila pogodbo za adaptacijo stanovanjske hiše v S. B., toda toženec del ni končal, zato je prišlo do njene prodaje in je dela končal novi lastnik. Glede farme pripoznava tožencu lastninsko pravico na objektu, ne pa na zemljišču. Navaja pravde v zvezi z odstranitvijo zasajenih trsev in trdi, da toženec ni imel v posesti vse parcele št. 811 k.o..., razen funkcionalnega zemljišča "v izmeri 4 m". V zvezi z gradnjami in s farmo trdi, da toženec ni imel obrtnega dovoljenja, niti denarja za nabavo materiala. Opisuje, da sta ona in I. S. najemala kredite in da tožencu nikoli nista obljubila parcele št. 811 k.o...

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da po 2. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) sodišče sodi v mejah postavljenih tožbenih zahtevkov. To je izraz dispozicije pravdnih strank, ki s tem, da uveljavljata določen tožbeni zahtevek in ugovore, določata delovni program sodišča. To mora voditi postopek tako, da pride do končnega cilja: sodbe o postavljenem zahtevku. Zato ni utemeljena revizijska trditev, češ da tožnik iz nasprotne tožbe (v nadaljevanju toženec) ni mogel postaviti ustreznega tožbenega zahtevka, ker sodišče ni izvajalo ustreznih dokazov za ugotovitev funkcionalnega zemljišča. Toženec je v nasprotni tožbi oblikoval zahtevek, s katerim je zahteval izstavitev ustrezne listine za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, torej obligacijski zahtevek za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, saj bi postal lastnik šele z vpisom v zemljiško knjigo (20. in 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80-3-6/90, v zvezi z 267. in 268. členom Stvarnopravnega zakonika, SPZ, Ur. l. RS, št, 87/02). Tako je tudi navajal in razlagal dejstva, na katera je opiral tožbeni zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP). Če bi uveljavljal ugotovitev lastninske pravice zaradi gradnje na tujem svetu, bi moral zahtevati od sodišča ugotovitev pravnega razmerja, torej ugotovitev, da je lastnik na spornih parcelah. Pri tem bi moral v tožbi navesti ustrezno dejansko podlago, česar pa toženec ni storil, saj še v reviziji ne priznava, da bi zidal na tujem svetu, ker daje te besede v oklepaj. Dodatno revizijsko pojasnilo, češ da bi moralo sodišče samo spreminjati tožbeni zahtevek in bi moralo odločiti vsaj o služnosti, pa je v nasprotju s procesnimi in materialnimi pravili pravne stroke. Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določila procesnega zakona, ko sta se omejili na razpravljanje o tisti dejanski podlagi, ki je bila navedena v nasprotni tožbi, in o postavljenem tožbenem zahtevku. Sodiščema pač ni mogoče očitati, da sodišče prve stopnje ni opravilo vseh procesnih dejanj in ni obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera ga je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu (prvi odstavek 362. člena ZPP), če mu tožnik v nasprotni tožbi za to ni ponudil ustrezne podlage; pritožbeno sodišče pa ob pravilnem ravnanju prvega sodišča tudi ni moglo kršiti procesnega zakona. Poleg tega v svoji utemeljitvi ni zapisalo nič takega, kar bi si nasprotovalo. Dejstvo, da je toženec zgradil kokošjo farmo, med pravdnima strankama sploh ni sporno, sporen je le dogovor med I. S. in tožencem o prehodu lastninske pravice na zemljišču, ki ga slednji ni dokazal. Revizija očita sodiščema tudi to, da nista ocenili izvedenih dokazov tako, kot jima nalaga 8. člen ZPP. Toda dokazna ocena sodi v ugotavljanje dejanskega stanja, tega pa po tretjem odstavku 370. člena ZPP v reviziji ni mogoče izpodbijati. Zlasti sodišče prve stopnje je natančno opisalo izpovedi pravdnih strank in zaslišanih prič in razložilo, kaj šteje za dokazano in česa ne, ter zakaj.

Razumljivo je, da je v utemeljitvi sodbe razložilo predvsem tiste od mnogih izvedenih dokazov, ki so bistveno vplivali na odločitev, in ni povzemalo vseh izpovedi prič, ki jim ni verjelo in je tudi pojasnilo zakaj ne. Revizijski očitek, češ da jih ni ocenilo, ni resničen. Tudi očitek sodišču druge stopnje, češ da je samo ocenjevalo izjavo O. L., ni resničen, kajti sodišče druge stopnje je na 4. strani utemeljitve sodbe odgovorilo na pritožbene navedbe s pojasnilom procesne narave in ni ocenjevalo vsebine izjave kot dokaza.

S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na tiste navedbe revizije o bistvenih kršitvah ZPP, ki jih je izluščilo iz obsežne revizije, polne citatov iz obrazložitev sodb, in ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP). V zvezi z uporabo materialnega prava ugotavlja, da sta ga sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. Očitek revizije se nanaša samo na to, da nista uporabili materialnopravnih določb o gradnji (morda na tujem svetu), na kar pa je revizijsko sodišče že odgovorilo in tudi tožena stranka izraža pripravljenost za prenos parcel, seveda proti plačilu. Ker se tako izkaže, da revizija ni utemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP). Stroškov za odgovor na revizijo tožeča stranka ni priglasila.