Jedro

Tožnik bi se moral zavedati, da z neupoštevanjem določil občinskega prostorskega akta krši določila Kodeksa poklicne etike arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev in s tem škoduje ugledu članov ZAPS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, disciplinska komisija Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (v nadaljevanju ZAPS), disciplinski senat disciplinske komisije, je s sklepom št. D/MS I-122/15-ZAPS/DZ-DK/4 z dne 13. 4. 2015 odločil, da je A.A., tožnik v tem upravnem sporu, kriv, da je kot odgovorni projektant arhitekture in odgovorni vodja projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja za dozidavo in rekonstrukcijo stanovanjske stavbe, na zemljišču parc. št. 2408/6 k.o. ..., v mesecu januarja 2014 predal investitorjema projektno dokumentacijo št. 140101, januar 2014, projektanta B. d.o.o., v kateri je kot odgovorni vodja projekta in odgovorni projektant arhitekture podpisal vodilno mapo, izjavo in načrt arhitekture, ki je bila upravni enoti, skupaj s kasnejšimi dopolnitvami dokumentacije, posredovana v postopek pridobitve gradbenega dovoljenja.

2. Izročena dokumentacija je bila izdelana v nasprotju s pravili stroke, neskladno s temeljnimi zahtevami projektiranja in Zakona o graditi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter njegovih podzakonskih aktov (neskladna s prostorskim aktom) oziroma so bili v njej neresnično ali zavajajoče tolmačeni prostorski akti, s čimer je pooblaščeni arhitekt v vlogi odgovornega projektanta arhitekture in odgovornega vodje projekta, izvršil znake disciplinske kršitve po 38. točki 7. člena Disciplinskega pravilnika, tako da je pri vseh očitanih disciplinskih kršitvah ravnal iz malomarnosti (druga alinea 9. člena), saj se ni zavedal, da zaradi njegovega dejanja prepovedana škodljiva posledica lahko nastopi oziroma je lahkomiselno menil, da ne bo nastala, zato se mu je bil izrečen disciplinski ukrep opomin (1. točka izreka). Odločeno je bilo tudi, da se v skladu s petim odstavkom 13. člena Disciplinskega pravilnika sankcija izreče s stranskim ukrepom, objavo na spletni strani zbornice. Kršitelju je bilo naloženo tudi plačilo stroškov disciplinskega postopka na prvi stopnji, kot povprečnina, v znesku 700 EUR.

3. Disciplinsko sodišče ZAPS je 15. 10. 2015 s sklepom zavrnilo pritožbo A.A. in potrdilo sklep prvostopenjskega senata disciplinske komisije.

4. Tožnik v tožbi navaja, da ne prvi, ne drugostopenjski disciplinski organ ZAPS, ni pravilno oziroma popolno ugotovil dejanskega in pravnega stanja. posledično so bile nepravilno uporabljene določbe Kodeksa poklicne etike arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev (v nadaljevanju Kodeks), kot določbe Disciplinskega pravilnika. Pojasnjuje, da je s prevzetim delom v celoti sledil željam naročnika po dozidavi in nadzidavi objekta, med njim in upravnim organom, pa je prišlo do drugačne razlage določil veljavnega prostorskega akta. Posledično je tožnik projekt spreminjal trikrat, vse z namenom ugoditi zahtevam upravnega organa in uskladitvijo z določbami Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih ureditvenih pogojev za območje Občine Beltinci (v nadaljevanju PUP). V spornem primeru je šlo za vprašanje interpretacije določila veljavnega prostorskega akta, torej za strokovno vprašanje. Tožnik izčrpno pojasnjuje razloge za izdelavo projektne dokumentacije ter navaja, da je pri projektiranju ravnal pravilno. Zavrača očitek malomarnega ravnanja. Navaja tudi, da mu tožena stranka malomarnosti ni dokazala, saj malomarnosti ni mogoče enačiti s strokovnim stališčem, četudi bi se izkazalo, da gre za strokovno napako. Stališče tožene stranke, da bi bilo treba upoštevati objekt kot celoto, torej tako dozidavo, kot že obstoječi objekt, ni obrazloženo v zadostni meri oziroma ni skladno z definicijo novega objekta iz ZGO-1, ne v delu, ki se nanaša definicijo prizidka, ne v delu, ki se nanaša na nadzidavo, na definicijo dvokapnice in enokapnice. Upravni organ o skladnosti projektne dokumentacije z veljavnim prostorskim aktom odloča na podlagi 66. člena ZGO-1 ter je pri svoji odločitvi avtonomen in samostojen, zato si ni mogoče predstavljati, da bi lahko projektant upravni organ zavedel. V vodilni mapi PGD vložena dokumentacija ni nikogar zavajala, v njej je samo navedeno, da je projekt skladen s PUP, v kar je bil tožnik prepričan takrat in je prepričan v to tudi danes.

5. Očitek, da je tožnik s svojim ravnanjem škodil ugledu poklicnega arhitekta ni zajet v 7. členu Kodeksa, niti v 7. členu Disciplinskega pravilnika. Gre za hudo obtožbo, ki tožnika osebnostno prizadeva. Prepričan je, da je bilo njegovo ravnanje vestno in da je bila projektna dokumentacij izdelana z vso potrebno skrbnostjo in strokovnostjo ter v želji ugoditi interesu naročnika. Spoštovani so bili vsi zavezujoči predpisi. Ponovno poudarja, da je vsebino splošnega pogoja iz PUP razumela tako, da predstavljajo dozidave in nadzidave objektov nov gradbeni objekt, ki ima lahko tako dvokapno, kot enokapno ali ravno streho. Ponovno se sklicuje na določbo 66. člena ZGO-1, po kateri je upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja dolžan preveriti ali je projekt skladen s prostorskim aktom. V primerjavi z obveznostjo upravnega organa je vloga projektanta podrejena. V konkretnem primeru se projektant ni podredil stališču upravnega organa, zato je tudi prišlo do vložitve predloga. Sodišču predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku in odpravo izpodbijanega sklepa v celoti ter da sodišče meritorno odloči tako, da ugotovi, da tožnik ni kriv očitanega prekrška oziroma da odpravi izpodbijani akt in zadevo vrne ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala kopije listin upravnega spisa in odgovor na tožbo, v katerem v celoti nasprotuje tožbenemu zahtevku, prereka navedbe tožnika in sodišču predlaga zavrnitev tožbe, kot neutemeljene. V odgovoru na tožbo povzema postopek izdelave in potrjevanja prometne dokumentacije ter vsebino 40. člena PUP ter povzema svojo odločitev, ki jo šteje za pravilno.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa in z razlogi pritožbenega upravnega akta, s katerimi je pojasnjeno dejansko stanje ugotovljene disciplinske kršitve, navedeni predpisi, ki so bili s tem kršeni, pravna kvalifikacija disciplinske kršitve, tožnikova krivda in ostale okoliščine obravnavanega primera (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbo dodaja:

9. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bil tožnik spoznan za krivega (dejanje storjeno iz malomarnosti) disciplinske kršitve iz 38. točke 7. člena Disciplinskega pravilnika. To kršitev, ki sodi med težje disciplinske kršitve, stori član zbornice, če izroči naročniku nepopolno strokovno dokumentacijo oziroma dokumentacijo, izdelano v nasprotju s pravili stroke, neskladno s temeljnimi zahtevami projektiranja in Zakona o graditvi objektov ter njegovih podzakonskih aktov, oziroma neresnično ali zavajajoče tolmači prostorske akte. Očitana kršitev temelji na očitku disciplinskega tožilca, v katerem tožniku očita neresnično ali zavajajoče tolmačenje prostorskih aktov, določbe 40. člena PUP, ki izhaja iz projektne dokumentacije št. 140101, januar 2014. 10. Sodišče ugotavlja, da je bil disciplinski postopek izveden sladno z določbami IX. poglavja Disciplinskega pravilnika, v katerem je bila tožniku zagotovljena kontradiktornost postopka. Dne 13. 4. 2015 je bila opravljena disciplinska obravnava, na kateri je bil tožnik zaslišan, v dokazne namene pa se je vpogledal tudi tožnikov odgovor na prijavo kršitve z dne 30. 9. 2014. 11. Izrečeni ukrep temelji na obrazloženi ugotovitvi, da tožnik v izdelani in stranki ter upravnemu organu predloženi projektni dokumentaciji, ni upošteval določbe 40. člena PUP, ki določa izgled strehe objektov, tako novogradenj, kot dozidav. Navedena določba v prvem odstavku določa, da je treba obliko, naklon in velikost streh ter kritino in smeri slemen prilagoditi splošni podobi naselja ali dela naselja. V drugem odstavku pa določa, da morajo biti strehe objektov v vseh naseljih biti dvokapne; ravne strehe so možne na eno stanovanjskih objektih, pod pogojem, da je min. 2/3 objekta dvokapna streha ter max. 1/3 objekta ravna streha, ki mora biti nižje od slemena dvokapnice. To razmerje se upošteva tudi pri prizidkih k osnov­nemu stanovanjskemu objektu. Enokapne in ravne strehe ter strehe z manjšimi nakloni so možne tudi na večstanovanjskih in nestanovanjskih objektih ter na vseh enostavnih in nezah­tevnih objektih. Kmetijski objekti (zahtevni in manj zahtevni) morajo imeti dvokapno streho, ki je lahko izvedena z manjšim naklonom, z izjemo stolpastih silosov, ki se prilagodijo namenu.

12. Tožnik v projektu obravnavanega objekta ni obravnaval celostno, kar bi moral storiti, ker je načrtovani poseg vplival na konstrukcijske in oblikovne značilnosti objekta. Tožniku je bilo obširno pojasnjeno tudi (sicer pravilno stališče upravnega organa, ki izhaja iz odločbe Upravne enote Murska Sobota, št. 351-663/2014-7(0312) z dne 9. 7. 2014, da gre v primeru stika obeh delov strešine v slemenu za dvokapnico, ki jo je treba obravnavati kot celoto, česar kršitelj ni storil, bi pa glede na svojo izkušenost to moral vedeti in da skladnosti s 40. členom PUP-a tožnik ni dosegel niti v nadaljnjih poskusnih pridobitve gradbenega dovoljenja.

13. Očitano ravnanje, dokazano v disciplinskem postopku, tudi po presoji sodišča utemeljuje odločitev disciplinske komisije, da gre za ravnanje, ki je v nasprotju s 7. členom Kodeksa poklicne etike arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev, s čimer so bili izvršeni vi znaki težje disciplinske kršitve po 38. točki 7. člena Disciplinskega pravilnika. Na drugačno odločitev sodišča namreč ne morejo vplivati tožbene navedbe, da gre v obravnavanem primeru za strokovno vprašanje, ki je pravilno upoštevalo, da je predmet gradbenega dovoljenja samo dozidava in nadzidava, torej bi bilo treba določbo 40. člena PUP upoštevati samo v tem delu projekta oziroma naročila, ker take razlage določba 40. člena PUP ne dopušča. 14. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bil tožnik spoznan disciplinske kršitve iz 38. točke 7. člena Disciplinskega pravilnika, storjenega iz malomarnosti. To kršitev stori član zbornice, ki krši kodeks poklicne etike, pravila stroke, predpise (zakone, tehnične in ostale predpise in standarde) ali akte zbornice. Tožnik v tožbi zatrjuje, da mu malomarnost ni bila dokazana, saj je ni mogoče enačiti s strokovnim stališčem, četudi bi se izkazalo, da gre za strokovno napako. Sodišče s tožnikovim stališčem ne soglaša. Določba drugega odstavka 9. člena Disciplinskega pravilnika določa, da član zbornice krši svoje dolžnosti iz malomarnosti, če se ne zaveda, da zaradi njegovega dejanja ali opustitve prepovedana škodljiva posledica lahko nastopi, pa bi se glede na svoje osebne lastnosti, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in glede na svojo usposobljenost za opravljanje določenega dela moral zavedati, da prepovedana škodljiva posledica lahko nastopi, oziroma če se je zavedal, da zaradi njegove storitve ali opustitve lahko nastane škodljiva (prepovedana) posledica, pa je lahkomiselno menil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala. Odločitev prvostopenjskega organa, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, namreč temelji na izčrpni obrazložitvi razlogov, na podlagi katerih temelji očitek kršitve določbe 40. člena PUP, torej opisom storitve očitane kršitve ter presoji tožnikovega zagovora, v katerem je zatrjeval, da z izdelavo sporne projektne dokumentacije ni bilo kršeno določilo 40. člena PUP in posledično ugotovitve, da se zaradi takega stališča tožnik ni zavedal, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastopi prepovedana posledica oziroma je lahkomiselno menil, da le ta ne bo nastala. Prav tako sta oba disciplinska organa upoštevala tožnikove dolgoletne izkušnje in usposobljenosti ter sprejela zaključek, da bi se tožnik moral zavedati, da z neupoštevanjem določil PUP krši določila Kodeksa in škoduje ugledu članov ZAPS. Po presoji sodišča je tako utemeljena oblika odgovornosti (8. člen ZASP) skladna z definicijo malomarnosti iz 9. člena Pravilnika.

15. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.