Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz druge točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če stranka v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitve sodnika sodišča prve stopnje, pa zato ni bilo objektivnih ovir.

Obrazložitev

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 11.9.2008 je bil J.S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena mu je bila kazen osem mesecev zapora, prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za dobo šestih mesecev, v plačilo so mu bili naloženi tudi stroški postopka, oškodovanca pa je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 24.2.2009 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 13.7.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ki je po vsebini enaka zagovornikovi pritožbi z dne 9.10.2008 zoper sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. 3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 8.9.2009, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in zagovornik seznanjena 11.9.2009. B.1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B.2.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen, uveljavlja z navedbo da bi moral biti sodnik sodišča prve stopnje izločen iz razloga 4.a točke 39. člena ZKP, ker se je seznanil s prepovedanim dokazom.

6. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave; med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev sodnika zaradi razloga iz 4.a ali 6. točke 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Če ta rok stranka zamudi, nastopi prekluzija in stranka ne more več zahtevati izločitve (enako tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 255/2000, I Ips 333/2007, I Ips 57/2007, I Ips 500/2008), kar izhaja iz določbe 384. člena ZKP. Logično zato je, da tudi stranki, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitve sodnika sodišča prve stopnje, pa zato ni bilo objektivnih ovir, ni dovoljeno uveljavljati, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz druge točke prvega odstavka 371. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom, saj ji ni dovoljeno uveljavljati le-te niti v okviru rednega pravnega sredstva.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, da bi obramba skladno z določbo drugega odstavka 41. člena ZKP sploh zahtevala izločitev sodnika sodišča prve stopnje iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP. Vrhovno sodišče pa na podlagi vpogleda v kazenski spis ugotavlja, da obsojenec in zagovornik do konca postopka pred sodiščem prve stopnje izločitve sodnika nista zahtevala. Zato iz razlogov navedenih v točki 6. te odločbe, kršitve postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more obramba uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

8. Neutemeljeno zagovornik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da opis kaznivega dejanja v izreku sodbe ne zajema vseh zakonskih znakov po prvem odstavku 325. člena ZKP, ker v opisu dejanja ni navedeno kateri Zakon o varnosti cestnega prometa je obsojenec kršil ter, da je izrek nejasen in v nasprotju z obrazložitvijo na strani 6 sodbe sodišča prve stopnje. Enake pritožbene očitke je zagovornik uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in jih je pritožbeno sodišče kot neutemeljene obrazloženo zavrnilo (sodba stran 3, tretji odstavek). Vrhovno sodišče te razloge v celoti sprejema.

9. Zagovornik (enako kot v pritožbi) v zahtevi navaja, da bi moral biti izločen uradni zaznamek o zbranih obvestilih od I.S. (obsojenčevega očeta) z dne 15.4.2000 ter v zvezi s tem uradnim zaznamkom tudi vse listine in drugi dokazi, ki so povezani z vsebino uradnega zaznamka; iz spisa bi moral biti izločen tudi del kazenske ovadbe z dne 6.5.2000 (in sicer tretji odstavek na drugi strani ovadbe). Iz zahteve za varstvo zakonitosti ne izhaja, da bi obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh zahtevala izločitev teh dokazov (drugi odstavek 83. člena ZKP), zato te kršitve ne more uveljavljati s pravnimi sredstvi.

10. Zagovornik (enako kot v pritožbi) v zahtevi navaja, da je sklep sodišča o zavrnitvi predloga za izločitev zapisnika o zaslišanju obdolženca z dne 5.6.2001 nezakonit, ker odločitev ne vsebuje razlogov o tem, da je bila odredba zakonita in ker je policija postopala v nasprotju s Pravilnikom o policijskih pooblastilih.

11. Na glavni obravnavi dne 18.4.2008 je zagovornik predlagal izločitev zapisnika o zaslišanju obsojenca dne 5.6.2001. Sodišče prve stopnje je predlog za izločitev tega zapisnika o zaslišanju obsojenca zavrnilo ob presoji, da ne gre za listino, ki bi morala biti izločena iz spisa in z obrazložitvijo, da so bili za odredbo sodišča za prisilni privod obsojenca na zaslišanje na sodišče dne 5.6.2001 izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zaslišanje obsojenca pa izvedeno skladno z določbami Zakona o kazenskem postopku ter razloge za takšno svojo odločitev navedlo tako v zapisniku s te glavne obravnave kot v sodbi (stran 3, tretji odstavek). Tem razlogom je v svoji odločbi tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno pritrdilo tudi sodišče druge stopnje ob ugotovitvi, da je bil obsojenec vabljen na zaslišanje dne 14.5.2001, ki se ga kljub izkazanemu vabilu ni udeležil, zato je sodišče skladno z določbo prvega odstavka 194. člena ZKP utemeljeno odredilo prisilni privod obsojenca, katerega je skladno s Pravilnikom o policijskih pooblastilih izvršila Policijska postaja Laško (sodba stran 3, drugi odstavek). Zagovornik, ki v zahtevi ponovno navaja, da je bil predlog za izločitev listine utemeljen, s takimi navedbami drugače kot sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ocenjuje okoliščine odredbe in izvršitve prisilnega privoda obsojenca na sodišče dne 5.6.2001. S tem pa ne uveljavlja zatrjevane kršitve zakona, temveč po vsebini izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljene okoliščine in zaključek sodišča o zakonitosti zapisnika o zaslišanju obsojenca dne 5.6.2001. 12. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko zagovornik navaja, da je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno glede vprašanja, kdo je dne 15.4.2003 vozil vozilo ali obsojenec ali (pokojni) A.L.; da ni mogoče po izvedenem dokaznem postopku z gotovostjo zaključiti, da je bil voznik obsojeni J.S.; da je sodišče napačno dokazno ocenilo zagovor obsojenca, izpoved priče M.L. in izvedenska mnenja, predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno sodišča in zaključkom sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je kritičnega večera vozilo vozil obsojenec in povzročil prometno nesrečo, pri kateri sta bili dve osebi hudo telesno poškodovani. Po vsebini takšne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pomenijo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izpodbijanje dejanskega stanja kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal zagovornik. Zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP) ter zato tudi ni odločalo o predlogu zagovornika za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe.

14. Izrek o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.