Jedro

Tožnik v postopku ni uspel dokazati, da ima lastninsko pravico na delu nepremičnine, kjer stoji elektro omarica, in ker ni zmogel odločilnega dokaznega bremena, je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da toženec odstrani električno omarico iz parcele 1494/1 k.o. X. v lasti tožnika in da toženec opusti posest na tem delu zemljišča ter tožniku omogoči nemoteno uživanje tega dela parcele (I. točka izreka) in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca (II. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Prvo sodišče je napačno razumelo, da tožnik navaja, da je toženec postavil omarico na svojo parcelo in da meja na tem delu parcele ni sporna. Prvo sodišče bi moralo najprej ugotoviti mejo med parcelama pravdnih strank in šele nato odločiti o tožbenem zahtevku. Meja poteka 80 cm v notranjost parcele toženca, kar lahko tožnik dokaže z listinami in geometrom, ki je bil prisoten pri meritvi. Obstoječa škarpa in ograja toženca stoji na meji, kar ni dovoljeno.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo navedel, da je meja na spornem delu dokončno urejena in predlagal, da se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V sodbi je navedlo odločilne razloge, zaradi katerih je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP (1).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 92. člena SPZ (2), ki določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri čemer mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Tožnik v postopku ni uspel dokazati, da ima lastninsko pravico na delu nepremičnine, kjer stoji elektro omarica, in ker ni zmogel odločilnega dokaznega bremena, je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen.

7. Tožnik je lastnik parcele 1494/1, toženec pa parcele 1496, obe k.o. X.. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi trditev pravdnih strank in prikaza parcele z dne 31.1.2011 (listinski dokaz B1), ugotovilo, da je bila na delu, kjer stoji elektro omarica, meja med nepremičninama pravdnih strank določena v upravnem postopku za ureditev meje. Pritožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da se ne strinja z mejo, ki je bila določena v upravnem postopku, zato neutemeljeno v pritožbi zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo najprej ugotoviti mejo med nepremičninama. Tožnik je glede spornosti meje sicer zatrjeval, da je dejanska meja 80 cm v korist tožnika in predlagal zaslišanje strank in ogled na kraju samem (3), vendar pravdni stranki nista izpovedali ničesar, kar bi potrjevalo tožnikove navedbe o spornosti meje. Tudi ogled nepremičnin ne bi pripomogel k drugačnim dejanskim ugotovitvam, saj sodišče ne razpolaga z znanjem, ki bi mu omogočalo, da bi lahko samo, na kraju ogleda, brez izvedenca ugotovilo, kje naj bi potekala meja. Tožnik v postopku ni predlagal izvedenca ustrezne stroke, ki bi lahko opravil meritve v naravi in ugotovil ali meja dejansko poteka tam, kjer je bila določena v upravnem postopku. Šele v pritožbi se tožnik sklicuje na kopije (ki jih ni predložil), da meja poteka drugje. Prav tako se šele v pritožbi sklicuje na geometra, pa še njega predlaga zgolj kot pričo, ki je sodeloval v upravnem postopku. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati svoje lastninske pravice na spornem delu nepremičnine, zaradi česar je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, in ker sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni potreben, zato tudi toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002. (3) Glej stran 14 in 17A .