Jedro

Tožnik je bil v obdobju od 16. 2. 2023 do 23. 6. 2023 v bolniškem staležu na podlagi odločb ZZZS z dne 22. 2. 2023 in 3. 4. 2023. Z njima je bilo odločeno, da je tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo. Na podlagi teh odločb mu je toženka tudi izplačevala oziroma obračunala nadomestilo v breme ZZZS. Stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik kljub nastopu bolniškega staleža upravičen do nadomestila plače zaradi čakanja na delo doma, ker naj ne bi delal iz razlogov na strani toženke, je materialnopravno zmotno. Tožnik, za katerega je pristojni organ ZZZS ugotovil začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni, je bil z dela odsoten zaradi razlogov, ki niso povezani s čakanjem na delo, temveč z njegovo boleznijo. Kot rečeno, institut čakanja na delo doma pojmovno predpostavlja položaj, v katerem bi delavec sicer moral priti na delo in je delo sposoben opravljati, pa mu delodajalec dela ne more zagotoviti. Ker je bil tožnik v navedenem obdobju odsoten z dela zaradi bolezni, o čemer je odločil ZZZS, čakanja na delo sploh ni mogel nastopiti.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se na novo glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati za:

-junij 2023 znesek 138,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2023 dalje do plačila in

-julij 2023 znesek 582,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2023 dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati za:

-februar 2023 znesek 234,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2023 dalje do plačila,

-marec 2023 znesek 637,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2023 dalje do plačila,

-april 2023 znesek 554,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2023 dalje do plačila,

-maj 2023 znesek 637,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2023 dalje do plačila in

-junij 2023 znesek 471,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2023 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 344,94 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

III. Zavezanka za plačilo sodne takse je tožena stranka v višini 22 %."

II.V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 156,79 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku v obdobju od februarja 2023 do julija 2023 plača mesečno določene konkretne zneske prikrajšanja v plači z obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 615,98 EUR (II. točka izreka) in da toženka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka). Toženko je določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da v obdobju od 16. 2. 2023 do 23. 6. 2023 objektivno ni mogla izvršiti dokončne odločbe ZPIZ, saj je bil tožnik v bolniškem staležu na podlagi odločb ZZZS, ZPIZ pa je šele 22. 5. 2023 izdal dopolnilno mnenje o ustreznosti ponujenega delovnega mesta. Upoštevajoč odločbi ZZZS je toženka odredila tožniku čakanje na delo tako, da čakanje nastopi s prvim dnem po zaključku začasne zadržanosti od dela, do takrat pa je odločba o napotitvi na čakanje na delo doma v mirovanju. Te odločitve toženke sodišče ni pravilno upoštevalo. Tožnik ni bil na čakanju na delo doma, temveč je bil v bolniškem staležu. Zato je zmoten zaključek sodišča, da je toženka za navedeno obdobje dolžna obračunati in izplačati razliko do nadomestila plače za polni delovni čas. Takšen zaključek sodišča pomeni, da bi moral tožnik preostale štiri ure opravljati delo, če ne bi bil odsoten z dela, kar pa nasprotuje odločitvam ZPIZ in ZZZS. Odsotnost tožnika za preostale štiri ure dnevno ne more predstavljati razloga na strani delodajalca v smislu 137. člena ZDR-1. Glede na navedeno uveljavlja ugovor pasivne legitimacije. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo ZPIZ, ki je postala dokončna in izvršljiva 23. 12. 2022, priznana III. kategorija invalidnosti s pravico do drugega dela z omejitvami in s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, 20 ur na teden. Toženka je 24. 2. 2023 tožniku za obdobje od 16. 2. 2023 do ureditve njegovega delovnopravnega statusa skladno z odločbo ZPIZ odredila čakanje na delo, ki bo nastopilo s prvim dnem, ko se vrne z začasne zadržanosti z dela. Tožnik je bil do vključno 15. 2. 2023 v bolniškem staležu za polni delovni čas. Za obdobje od 16. 2. 2023 do 23. 6. 2023 pa je pristojni organ ZZZS ugotovil začasno nezmožnost za delo v skladu s tožnikovo preostalo delazmožnostjo po odločbi ZPIZ, po kateri njegova delovna obveznost znaša štiri ure dnevno. ZPIZ je 22. 5. 2023 izdal dopolnilno mnenje o ustreznosti ponujenega drugega delovnega mesta. Toženka je nato 23. 6. 2023 izdala novo odredbo o čakanju na delo doma, s katero je tožnika napotila na izrabo neizrabljenega letnega dopusta. Od 24. 6. 2023 do 31. 7. 2023 je bil tožnik tako odsoten z dela zaradi izrabe letnega dopusta. Dne 1. 8. 2023 je tožnik začel opravljati delo na podlagi nove sklenjene pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Toženka mu je za celotno sporno obdobje obračunala in izplačala nadomestilo plače za polovični delovni čas (4 ure dnevno).

6.Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva izplačilo razlike v nadomestilu plače do polnega delovnega časa za obdobje od 16. 2. 2023 do 31. 7. 2023, ko je bil pri toženki zaposlen s polnim delovnim časom.

7.Po drugem odstavku 137. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Tretji odstavek 137. člena ZDR-1 delavcu zagotavlja pravico do nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela, kamor sodi tudi nadomestilo plače delavcu zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Delodajalec je zavezanec za plačilo nadomestila v svoje breme le do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela. Za primer daljše neprekinjene odsotnosti delodajalec izvede le izplačilo nadomestila, ki je v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, to izplačilo pa ZZZS delodajalcu povrne po predpisanem postopku.

8.Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi VIII Ips 47/2021 z dne 9. 11. 2021 že zavzelo stališče, da je nadomestilo plače oziroma njegova višina odvisna od razloga, zaradi katerega je delavec odsoten z dela. Pri tem se posamezni razlogi med seboj izključujejo. Tako na primer delavec ne more biti sočasno v bolniškem staležu in na dopustu ali pa v bolniškem staležu in na čakanju na delo. Če je ugotovljena začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni in je delavcu (zavarovancu) odprt bolniški stalež, se šteje, da je delavec odsoten z dela zaradi bolezni, ne glede na to, ali ga delodajalec napoti na čakanje na delo. Institut čakanja na delo iz razlogov na strani delodajalca pride v poštev le v času, ko bi delavec sicer moral prihajati na delo, pa tega ne more zaradi razlogov na strani delodajalca. Glede pravice do nadomestila plače torej velja splošno pravilo, da je delavec vedno upravičen do prejemka, ki je posledica dejanskega stanja, ki je podlaga za pravico do nadomestila. Če je delavec z dela dlje časa odsoten zaradi nemožnosti zaradi bolezni, je upravičen do nadomestila plače, ki ga delodajalec izplača v breme zdravstvenega zavarovanja.

9.Tožnik je bil v obdobju od 16. 2. 2023 do 23. 6. 2023 v bolniškem staležu na podlagi odločb ZZZS z dne 22. 2. 2023 in 3. 4. 2023. Z njima je bilo odločeno, da je tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo. Na podlagi teh odločb mu je toženka tudi izplačevala oziroma obračunala nadomestilo v breme ZZZS. Stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik kljub nastopu bolniškega staleža upravičen do nadomestila plače zaradi čakanja na delo doma, ker naj ne bi delal iz razlogov na strani toženke, je materialnopravno zmotno. Tožnik, za katerega je pristojni organ ZZZS ugotovil začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni, je bil z dela odsoten zaradi razlogov, ki niso povezani s čakanjem na delo, temveč z njegovo boleznijo. Kot rečeno, institut čakanja na delo doma pojmovno predpostavlja položaj, v katerem bi delavec sicer moral priti na delo in je delo sposoben opravljati, pa mu delodajalec dela ne more zagotoviti. Ker je bil tožnik v navedenem obdobju odsoten z dela zaradi bolezni, o čemer je odločil ZZZS, čakanja na delo sploh ni mogel nastopiti. Toženka je upoštevajoč odločbo ZZZS dne 24. 2. 2023 izdala pisno napotitev na čakanje na delo doma tako, da bi to nastopilo šele prvi dan po zaključku začasne nezmožnosti za delo. Do takrat je odločba o napotitvi na čakanje na delo doma po naravi stvari mirovala. Toženka prav tako objektivno ni mogla izvršiti dokončne odločbe ZPIZ, s katero je bila tožniku priznana pravica do drugega dela s krajšim delovnim časom, saj je ZPIZ šele 22. 5. 2023 izdal dopolnilno mnenje o ustreznosti ponujenega delovnega mesta. Tožnik v obdobju od 16. 2. 2023 do 23. 6. 2023 dela ni opravljal zaradi bolniškega staleža in ne iz razlogov na strani toženke (torej ne zaradi neizvršitve odločbe ZPIZ oziroma čakanja na delo doma). To pomeni, da toženka ni zavezana za izplačilo razlike do nadomestila plače za polni delovni čas. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožniku za čas začasne odsotnosti z dela zaradi bolezni toženka dolžna izplačati razliko za preostale štiri ure.

10.Poleg navedenega je pri presoji nadomestila plače zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ki ga je toženka za obdobje od 16. 2. 2023 do 23. 6. 2023 obračunala in izplačala v breme zdravstvenega zavarovanja, treba upoštevati tudi stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-794/11-15 z dne 21. 2. 2013. Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da je pravica do odsotnosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov sicer pravica iz delovnega razmerja, pravica do denarnega nadomestila zaradi zadržanosti od dela zaradi bolezni pa je po določenem zakonskem obdobju odsotnosti pravica iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ta pravica ni in ne more biti predmet urejanja razmerja med delavcem in delodajalcem mimo ZZZS. Če je namreč višina plačila nadomestila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja - ki jo plača delodajalec in s katero se v sistemu nadzora strinja ZZZS - za zavarovanca sporna, je ta spor treba reševati po pravilih, ki jih določajo področni predpisi. Skladno s 84. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) se postopek najprej vodi pred Zavodom (ob uporabi Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), sodno varstvo pa se zagotavlja v socialnem sporu z izpodbijanjem dokončnih odločb Zavoda. Odločanje po 84. členu ZZVZZ ni omejeno le na primere direktnega plačila ZZZS upravičencu do nadomestila plače, temveč velja tudi v sistemu refundacij, v primeru sporne višine nadomestila. O obsegu teh dajatev ni mogoče odločati v delovnem sporu med delavcem in delodajalcem ter na takšen način iz odločanja, ki je prvenstveno v pristojnosti Zavoda, dejansko izključiti to institucijo. Če se tožnik ne strinja z višino nadomestila, ki mu ga je toženka izplačala in ga je ZZZS v postopku nadzora potrdil ter refundiral, mora po predpisanem postopku zahtevo za priznanje višjega nadomestila vložiti neposredno pred ZZZS. Sodno varstvo zoper to odločitev ZZZS pa mu je zagotovljeno v socialnem sporu po 2.a) točki prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Morebitni zavezanec za izplačilo nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni za polni delovni čas (v katerem je tožnik pred začasno zadržanostjo opravljal delo) bi bil za tožnika, ki je bil v tem obdobju razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom, kvečjemu ZZZS. Zato so neutemeljene navedbe toženke, da bi moral tožnik razliko za preostale štiri ure uveljavljati kot delno nadomestilo iz invalidskega zavarovanja pri ZPIZ.

11.Pravilna pa je presoja sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožniku plačati razliko do nadomestila za polni delovni čas za obdobje izrabe letnega dopusta, tj. od 24. 6. 2023 do 31. 7. 2023. Tej presoji pritožba konkretizirano sploh ne oporeka. Toženka je 23. 6. 2023 izdala pisno napotitev na čakanje na delo doma, s katero je tožnika hkrati napotila na izrabo letnega dopusta za leto 2022. Kadar je podlaga za odsotnost z dela izraba letnega dopusta, je delavec - tožnik skladno z drugim odstavkom 137. člena ZDR-1 upravičen do nadomestila plače v breme delodajalca, in sicer za polni delovni čas glede na takrat veljavno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je delo s krajšim delovnim časom začel dejansko opravljati 1. 8. 2023. Do tega dne je kljub predhodno izdani odločbi o ugotovljeni invalidnosti še vedno veljala pogodba o zaposlitvi s polnim delovnim časom. Toženka mu je zato za čas izrabe letnega dopusta dolžna izplačati polno nadomestilo plače.

Pritožbeno sodišče je pri izračunu nadomestila plače zaradi izrabe letnega dopusta za obdobje od 24. 6. 2023 do 30. 6. 2023 izhajalo iz višine postavljenega tožbenega zahtevka, ki za mesec junij 2023 znaša 609,84 EUR. Višino prikrajšanja je pritožbeno sodišče izračunalo tako, da je znesek ugotovljene urne postavke pomnožilo s številom ur izrabljenega letnega dopusta (20 ur). Upoštevajoč urno postavko v višini 6,93 EUR, ki izhaja iz plačilne liste, znaša prikrajšanje tožnika za pet dni letnega dopusta v mesecu juniju 138,60 EUR (6,93 EUR x 20 ur). Toženka je tako tožniku dolžna izplačati razliko v nadomestilu plače do polnega delovnega časa za mesec junij 2023 v znesku 138,60 EUR, za mesec julij 2023 pa v znesku 582,12 EUR.

Ker je bilo materialno pravo delno zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožniku dosodilo skupni znesek 720,72 EUR z obrestmi. V presežku, tj. za plačilo 2.535,02 EUR z obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi prvostopenjsko odločitev v II., III. in IV. točki izreka o stroških postopka (drugi odstavek 154. člena, 155. člen in drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je (upoštevajoč skupno vtoževan znesek 3.255,74 EUR) v sporu uspel v 22 %, toženka pa v 78 %. Zato sta v tem deležu stranki upravičeni do povračila stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo stroške v skupnem znesku 615,98 EUR, ki ga pritožba ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče temu znesku sledilo. Upoštevaje 22 % uspeh v postopku je tožnik sedaj upravičen do povračila stroškov v znesku 135,52 EUR. Toženki pa je pritožbeno sodišče na podlagi njenega stroškovnika in skladno z določili Odvetniške tarife (OT) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za prvi narok, 16,5 točk za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) vse skupaj znaša 615,98 EUR. Ostalih priglašenih stroškov ji pritožbeno sodišče ni priznalo, saj za to ni podlage v določilih OT. Glede na njen uspeh v postopku (78 %) pa je upravičena do povračila stroškov v znesku 480,46 EUR. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov obeh strank je toženka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 344,94 EUR. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka v navedeni višini.

Glede na spremenjen uspeh strank v postopku je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev v IV. točki izreka sodbe, v kateri je odločeno, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodno takso plača tisti, ki ga kot zavezanca za plačilo sodne takse s smiselno uporabo določb o povrnitvi stroškov zakona, ki ureja pravdni postopek, določi sodišče v odločbi o stroških postopka. Zato je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP izpodbijano odločitev spremenilo tako, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v višini 22 % (kolikor znaša uspeh tožnika v postopku). Tožnik pa je kot delavec oproščen plačila sodne takse v individualnih delovnih sporih premoženjske narave (opomba 2.3. a taksne tarife ZST-1), zato v delu, v katerem v sporu ni uspel (78 %), tudi ni podlage, da se mu sodna taksa naloži v plačilo.

V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Ker je toženka s pritožbo delno uspela, je upravičena do delnega povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Skladno z OT pripada strankama 375 točk za sestavo pritožbe oziroma odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z 22 % DDV znaša 279,99 EUR. Upoštevajoč pritožbeni uspeh stroški tožnika znašajo 61,60 EUR, toženke pa 218,39 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov obeh strank je toženka upravičena do povrnitve stroškov v višini 156,79 EUR.

-------------------------------

1Prim. sklep VSRS VIII Ips 21/2023.

2Prim. sodbo VSRS VIII Ips 169/2015 in tam citirano sodno prakso.