Jedro

Sindikat pri toženi stranki bi lahko v zvezi z nepravilnostmi pri sprejemu pravilnika o sistemizaciji tožene stranke sprožil kolektivni spor. Ker tega ni storil, ne morejo tožeče stranke (delavci tožene stranke) v individualnem delovnem sporu uveljavljati nezakonitosti pravilnika (splošnega akta oziroma akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest), ampak se pravilnik šteje za veljavnega.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožečih strank. Tožeče stranke so primarno vse uveljavljale ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med njimi in toženo stranko z dne 4. 2. 2010, nična in sicer se pogodba o zaposlitvi za tožnico M.Č. nanaša na vrsto del „KV delavec v prirezovalnici“, za tožnico K.K. „KV delavec v pripravi dela“, za tožnico N.K. za „šivilja, pakirka in kontrolor ...“, za tožnico S.K. „KV delavec v šivalnici“ in za tožečo stranko M.L. „KV delavec v pripravi dela“. Zavrnjen je bil nadaljnji tožbeni zahtevek tožnic za ugotovitev, da pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med njimi in toženo stranko in datirane dne 1. 7. 2008 za tožnico M.Č. za delovno mesto „prirezovalec I“, 1. 1. 2007 za K.K. za delovno mesto „pripravljalec dela I“, 1. 11. 2008 za N.K. za delovno mesto „pakirka“, 1. 3. 2008 za S.K. za delovno mesto „šivilja“ in 1. 1. 2005 za M.L. za delovno mesto „pomožna dela v proizvodnji“ niso prenehale in so v veljavi ter je tožena stranka dolžna tožnicam tudi po 1. 2. 2009 zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodb o zaposlitvi za vsako posamezno tožnico, kot je zgoraj navedeno, vključno z obračunom mesečne bruto plače, kot bi jo prejemale v skladu s 4. členom pogodbe o zaposlitvi in v skladu z veljavnimi predpisi, od posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožečim strankam pa nato izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo podredne zahtevke tožnic, s katerimi so ugotavljale, da so bile pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko dne 4. 2. 2010 (za vsako tožnico za tisto vrsto del, kot je zgoraj navedeno) sklenjene pod vplivom grožnje in se razveljavijo. Zavrnjen je bil tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da prejšnje pogodbe o zaposlitvi, kot so navedene zgoraj, niso prenehale in veljajo ter je tožena stranka dolžna tožnicam tudi po 1. 2. 2010 zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi teh pogodb, vključno z obračunom mesečnih bruto plač, kot bi jih prejemale skladno s 4. členom pogodb o zaposlitvi in v skladu z veljavnimi predpisi, od teh posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožečim strankam pa nato izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točke od I. - V. izreka sodbe).

Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (točka VI. izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo so se pritožile vse tožnice in tožena stranka.

Tožnice se pritožujejo zoper zavrnilni del sodbe (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku, ali pa izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške, v roku 8 dni po prejemu drugostopne sodbe, pod izvršbo. Navajajo, da je sodišče prve stopnje storilo več bistvenih kršitev določb postopka. Kršilo je preiskovalno načelo iz 34. člena ZDSS-1, ker je izpodbijano sodbo izdalo kljub temu, da na podlagi izvedenih dokazov ni moglo ugotoviti vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev. Zaradi navedenega ni moglo ugotoviti, katera oseba je bila v času sprejemanja spornega splošnega akta tožene stranke v funkciji zakonitega zastopnika reprezentativnega sindikata pri toženi stranki in s tem oseba, ki je bila pooblaščena za zastopanje sindikata ter sodelovanje v postopku sprejemanja novega splošnega akta. To bi lahko ugotovilo z vpogledom v ustrezno javno zbirko podatkov o reprezentativnih sindikatih, ki jo vodi pristojni organ, vendar tega ni storilo. Ker je ravnalo v očitnem nasprotju s preiskovalnim načelom, se ni ukvarjalo z vprašanjem, kdo je bil zakoniti zastopnik sindikata, temveč je pavšalno zaključilo, da tožena stranka ob sprejemu splošnega akta ni kršila Ustave Republike Slovenije (URS) niti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Obrazložitev sodbe je skopa, sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ki so jih zatrjevale tožeče stranke, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pavšalno in neobrazloženo je tudi stališče sodišča prve stopnje glede kršenja določb ZDR in panožne kolektivne pogodbe, saj se sodišče ni opredelilo do navedb o zniževanju plač z novimi pogodbami o zaposlitvi. Zgolj na podlagi zaslišanja prič H.R., M.K., N.V. in D.P. je ugotovilo, da sporne pogodbe niso bile sklenjene zaradi grožnje tožene stranke. Pri sprejemanju Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest, ki je bil podlaga za sklepanje spornih pogodb o zaposlitvi, tožena stranka ni obvestila sindikalne zaupnice D.Z., ki je bila hkrati tudi predsednica reprezentativnega sindikata, temveč je obveščala E.S., ki pa v tem obdobju ni bila pooblaščena za zastopanje sindikata, zato ni bilo zagotovljeno sodelovanje sindikata pri sprejemanju nove sistemizacije delovnih mest. Tega ne more spremeniti domnevno sodelovanje R.P., predsednika neodvisnih sindikatov, kot združenja oziroma zveze sindikatov, ki je toženi stranki posredoval vprašanja in pripombe v zvezi s predlagano sistemizacijo. Tožena stranka je splošni akt sprejela z izključnim namenom kršiti pravice delavcev, oziroma da bi jim znižala plače. Če bi sodišče te navedbe tožene stranke upoštevalo, da je bila sistemizacija nujna zaradi organizacijskih, tehnoloških in strukturnih sprememb ter da je ustrezala stanju, bi moralo med postopkom ugotoviti, da je delavcem pri toženi stranki na podlagi te sporne sistemizacije zagotovljena večja varnost pri opravljenem delu ter na podlagi spornih pogodb o zaposlitvi opravljajo druga dela. Posledično, ker je Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest z dne 21. 12. 2009 nezakonit, so nezakonite tudi vse pogodbe o zaposlitvi, v skladu s 86. členom Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje URS, prisilnim predpisom in moralnim načelom, nične pa so tudi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene na podlagi nezakonitega pravilnika. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje glede nedopustne grožnje tožene stranke. Tožeče stranke so namreč pojasnile, da so bile deležne le dopustne grožnje pri sklepanju novih pogodb o zaposlitvi, predvsem s strani H.R., tudi v trenutku, ko jim je delilo nove pogodbe o zaposlitvi. Slednja jim je namreč ob razdelitvi pogodb zabičala, da morajo pogodbe vrniti podpisane v roku dveh dni, sicer bodo ostale brez zaposlitve oziroma jim bo delovno razmerje odpovedano, hkrati pa bodo ostale brez plače in bodo deležne sankcij. Opozarja, da je zoper toženo stranko v teku več postopkov in naj bi bilo sodišče dolžno vpogledati v spis opr. št. Pd 81/2010 in Pd 76/2010 ter Pd 77/2010. Sklicuje se na 45. člen OZ, ki v drugem odstavku določa, da se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna grožnja za nevarnosti življenja ali pa telesni in drugi pomembni dobrini, saj je delovno razmerje za vsakega delavca pomembna dobrina. Grožnja je bila tudi nedopustna, saj jim je bilo zagroženo, da jim bo v primeru nepodpisa pogodbe pogodba o zaposlitvi odpovedana oziroma jim bo delovno razmerje prenehalo. Meni, da bi tožena stranka morala ravnati v skladu z 90. členom ZDR in ne zgolj na podlagi 47. člena, torej bi jim moralo namesto odpovedi ponuditi sklenitev novih pogodb o zaposlitvi. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP zoper odločitev glede stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da so tožnice vtoževale ničnost pogodb o zaposlitvi zaradi ničnosti Akta o sistemizaciji, podrejeno pa neveljavnost pogodb o zaposlitvi iz razloga, ker naj bi bile nove pogodbe sklenjene pod vplivom nedopustne grožnje. Tako primarni kot podredni zahtevek je sodišče zavrnilo in ugotovilo, da so vse tožeče stranke pravilno dobile v podpis nove pogodbe, ki jih je predložila tožena stranka in ki so tudi podpisale pogodbo in jo sklenile. Pogodba o zaposlitvi jim torej ni bila odpovedana in ni šlo za drug način prenehanja veljavnosti pogodb o zaposlitvi, zato ni šlo za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja in bi bilo potrebno stroške postopka obravnavati po splošnih načelih. Ker tožnice v sporu niso uspele, so toženi stranki dolžne povrniti njene pravdne stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnic tožena stranka prereka njihove navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

K pritožbi tožečih strank: Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sodbo obrazložilo in jo je mogoče preizkusiti, zato je mogoče pritožbene očitke tožeče stranke v tej smeri razumeti kot nestrinjanje pritožnic z materialnopravnimi zaključki prvostopnega sodišča ter dejanskimi ugotovitvami.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil reprezentativni sindikat pri toženi stranki seznanjen s predlaganimi spremembami Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest, in ni upoštevalo neprepričljive izpovedbe sindikalne zaupnice pri toženi stranki E.S., ki je zaslišana kot priča zanikala, da bi bil na spremnem dopisu (priloga B14), s katerim je tožena stranka sindikatu posredovala Predlog sprememb Akta o sistemizaciji delovnih mest, njen podpis. S tem v zvezi je pravilno sklepalo, da je na spremnem dopisu pričin podpis, saj se je enak podpis nahajal tudi na dopisu H.R. R.P. z dne 17. 12. 2009, in da je bil sindikat seznanjen s predlogom sprememb splošnega akta, saj je R.P. že 15. 12. 2009 direktorju tožene stranke posredoval vprašanja in pripombe na novo sistemizacijo. Ker je E.S. potrdila, da je bila v spornem obdobju, to je dne 10. 12. 2009, sindikalna zaupnica, sodišču prve stopnje ni bilo treba z vpogledom v register reprezentativnih sindikatov ugotavljati, kdo je pooblaščen za zastopanje sindikata.

V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zatrjevano nezakonitost splošnega akta tožene stranke, Pravilnika o sistemizaciji z dne 21. 12. 2009, ki je pričel veljati 1. 1. 2010, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi lahko sindikat pri toženi stranki, v kolikor je štel, da je tožena stranka sprejela Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest brez obveščanja sindikatov, v skladu z 49. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/2004; ZDSS-1), sprožil kolektivni spor v zvezi s pristojnostmi, ki jih ima sindikat v zvezi z delovnimi razmerji, torej po 1. odstavku 8. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR), ki določa, da mora delodajalec predloge splošnih aktov delodajalca, s katerimi delodajalec določa organizacijo dela ali določa obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti, pred sprejemom posredovati v mnenje sindikatom pri delodajalcu. Sindikat mora podati mnenje v roku osmih dni. Ker v konkretnem primeru ta postopek ni bil sprožen, ni mogoče v individualnem delovnem sporu uveljavljati nezakonitosti splošnega akta oziroma akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in se ta akt šteje za veljavnega. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožnic, da o zakonitosti Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest z dne 21. 12. 2009 odloči v individualnem delovnem sporu kot o predhodnem vprašanju.

Ker Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest ni nezakonit oziroma v nasprotju z 31. členom Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko – predelovalne dejavnosti (Uradni list RS; št. 55/2009, s spremembami; panožna KP), pogodbe o zaposlitvi, ki so jih podpisale tožnice, niso nične, saj niso v nasprotju s prisilnimi predpisi. Zato je sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da določila pogodb o zaposlitvi ne nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom v smislu določbe 1. odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS; št. 83/2001, s spremembami; OZ), v zvezi s 1. odstavkom ZDR, ki glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi določa smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava, pravilno in zakonito zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti izpodbijanih pogodb o zaposlitvi. Tožnice ne zatrjujejo, da bi bile z novo pogodbo pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, določene pod minimumom, ki ga določa ZDR oziroma panožna KP, sodišču prve stopnje pa neutemeljeno očitajo, da je v tem delu sodbo obrazložilo s preveč splošnimi in skopimi razlogi. Posledično tudi ni utemeljeno zatrjevanje tožnic, da je sprememba Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest sprejeta iz izključnega razloga zmanjšati plačo tožnicam.

Po 1. odstavku 45. člena OZ lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo. Strah se po določbi 2. odstavka 45. člena OZ šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Po izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi odraža pravo voljo strank in da ni bil sklenjen pod vplivom nedopustne grožnje. Predočenje možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani vodje kadrovske službe H.R., v kolikor tožnice nove pogodbe o zaposlitvi ne podpišejo, ne predstavlja nedopustne grožnje v smislu 45. člena OZ. Ker možnost podpisa nove pogodbe o zaposlitvi oziroma spremembe obstoječe pogodbe o zaposlitvi predvideva ZDR v 47. členu, tožena stranka ni bila dolžna tožnicam podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove po 90. členu ZDR.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnic zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke: V skladu s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1 v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Tožena stranka zmotno zatrjuje, da ne gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. Ker se tožbeni zahtevki, tako primarni kot podredni, nanašajo na veljavnost pogodb o zaposlitvi, gre za spor glede obstoja delovnega razmerja, zaradi česar ne velja splošno načelo o povrnitvi stroškov iz 1. odstavka 154. člena ZPP, ampak 5. odstavek 41. člena ZDSS-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določili 1. odstavka 165. člena ZPP ter 154. člena ZPP.

Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določili 2. odstavka 165. člena ter 155. člena ZPP.