Jedro

Niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ, kljub takšnim tožnikovim ugovorom, nista ugotavljala, ali je bil predmetni gospodarski objekt po letu 1967 v bistvenem nespremenjen oziroma ali je njegova namembnost po letu 1967 ostala v bistvenem nespremenjena, pri čemer njegove namembnosti v tistem obdobju niti nista ugotavljala.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Tolmin št. 351-104/2015 s 24. 1. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 516,67 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ investitorju A. A. (stranki z interesom v tem upravnem sporu) izdal gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo, dozidavo, nadzidavo in spremembo namembnosti gospodarskega objekta v enostanovanjsko hišo v obsegu in pod pogoji, navedenimi v izreku izpodbijane odločbe.

2. V obrazložitvi ugotavlja, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu z veljavnim Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Kobarid (OPN), opisuje potek postopka in glede tožnikovih pripomb navaja, da je bil obstoječi gospodarski objekt grajen pred letom 1967, zato meni, da je legalen in je torej rekonstrukcija, sprememba namembnosti, dozidava in nadzidava skladna s tretjim odstavkom 54. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

3. Tožnikove navedbe, da bi nadvišanje objekta povzročilo osenčenje njegovega objekta in parcele zavrača kot strokovno neutemeljene in zaključuje, da predviden objekt glede osenčenosti ne bo imel vpliva na bivalne pogoje sosednjih objektov. Glede tožnikove navedbe, da želi, da se objekt odmakne od njegove parcele 2 m, organ meni, da za to zahtevo ni ustrezne pravne in strokovne podlage. Navaja, da v konkretnem primeru ne gre za prostostoječo stavbo in zato določbe o odmikih ne veljajo. V zvezi s tožnikovim ugovorom glede zaščite pred hrupom navaja, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) vsebuje tudi elaborat zaščite pred hrupom, iz katerega je razvidno, da glede na namembnost objekta, ki je stanovanjska, ocenjena raven emisije hrupa ne bo presegla mejnih ravni, določenih za območje, v katerem se gradnja nahaja. Ugotavlja, da je bila tožnikova pripomba glede požarne zaščite upoštevana, saj je iz dopolnitve PGD razvidno, da je s požarno steno zagotovljena minimalno 60-minutna preprečitev prenosa požara. Glede tožnikove pripombe o izvedbi diletacije in posega v sosednji objekt navaja, da je diletacija prikazana v načrtu obstoječega stanja in je torej že obstoječa, tako da se v nobenem primeru ne bo posegalo v sosednji objekt, pri čemer poudarja, da gradbeno dovoljenje dovoljuje gradnjo le na investitorjevi parceli in da je zagotovljeno, da se ne bo posegalo v obstoječi napušč sosednje stanovanjske hiše, ki posega v zračni prostor investitorjeve parcele.

4. Glede tožnikove zahteve, da je treba ločiti postopke rekonstrukcije, dozidave, nadzidave in spremembe namembnosti pojasnjuje, da v predpisih ni ustrezne podlage za ločitev teh postopkov. V zvezi s tožnikovo pripombo, da se ne strinja z dozidavo in nadzidavo, ker meni, da bi nadzidani del objekta povzročal zamakanje v ravnem delu strehe meni, da je problem zamakanja v ravnem delu strehe ustrezno rešen z namestitvijo folije, ki je 100 % vodotesna, hkrati pa so upoštevani vsi elementi za preprečitev vdora vode in vlage v zidove in posledično v prostore, kar je razvidno iz tehničnega poročila in izjave odgovornega projektanta. Glede pripomb, da obravnavana gradnja zakriva pogled, navaja, da tovrstni ugovori zasledujejo dejanski zasebni interes v smislu nezaželenih sprememb v okolju, ki ni pravno varovana kategorija po določbah OPN in zato te pripombe ne more upoštevati.

5. Tožnikova navedba, da je med požarno steno in streho njegovega objekta premajhen odmik, po mnenju organa nima strokovne podlage, saj iz projektne dokumentacije glede zasnove požarne varnosti izhaja, da je projektant pri projektiranju upošteval požarno-varnostne ukrepe. Izpostavlja, da za ustreznost tehničnih rešitev, ki izhajajo iz projektne dokumentacije, v skladu z ZGD-1 odgovarja odgovorni projektant in odgovorni vodja projekta, kar potrdi s svojim podpisom in žigom. Sklicuje se na prvi odstavek 65. člena tega zakona in navaja, da je presodil, da tožnikove pripombe oziroma ugovori niso relevantni z vidika varovanja konkretnih pravno zavarovanih interesov in zato ne predstavljajo ovire za izdajo gradbenega dovoljenja.

6. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

7. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi med drugim navaja, da je pritožbeni organ v obrazložitvi drugostopenjske odločbe prvič zavzel stališče, da naj bi šlo pri objektu, ki je predmet obravnave, za prostostoječi objekt, ki bi ga bilo treba obravnavati skupaj s tožnikovim sosednjim objektom. Tožniku v zvezi s tem, kar je očitno pomembno za izdajo odločbe, ni bila dana možnost, da se izjavi in za svoje trditve predloži dokaze. Prav tako mu ni bila dana možnost, da se izjavi do dopolnitve vloge za izdajo gradbenega dovoljenja s 17. 1. 2018. Poudarja, da je organ druge stopnje arbitrarno zaključil, da naj ta listina ne bi vplivala na tožnikov pravni interes.

8. Dalje meni, da upravni organ protispisno zaključuje, da je dejstvo obstoja stavbe izpred leta 1967 nesporno. Iz vseh tožnikovih trditev namreč izhaja, da je sporen tako obstoj kot obseg oziroma vrsta objekta, ki naj bi stal na investitorjevi nepremičnini v letu 1966. V zvezi s tem organ tudi ni obrazložil, kakšen objekt naj bi pred letom 1967 na tem mestu sploh stal. Po tožnikovem prepričanju je organ tudi zmotno uporabil tretji odstavek 54. člena ZGO-1. Če je bil ta objekt legalno zgrajen po 31. 12. 1966, je treba navesti številko in datum gradbenega dovoljenja, če pa je bil objekt zgrajen prej, je treba natančno ugotoviti, kdaj je bil zgrajen, kakšen objekt je bil zgrajen, čemu je bil namenjen in ali se je morebiti po 31. 12. 1966 še kaj spreminjal, kar je mogoče ugotoviti samo, če se natančno ugotovi kakšen objekt (to je po vrsti, obliki in namenu) je bil zgrajen do 31. 12. 1966. S tem v zvezi navaja, da so bile v letu 1966 na nepremičnini parc. št. 214/4 k.o. ..., ki je v lasti investitorja, ruševine nekdanje mlekarne, v letu 1970 je bila zgrajena garaža, ki se je uporabljala za drvarnico, v njej pa je bila kasneje cisterna za kurilno olje. Meni tudi, da bi moral organ jasno razmejiti med tem kaj se v konkretnem postopku legalizira, torej kakšen objekt že stoji, in med tem kaj se še namerava zgraditi.

9. Opozarja tudi, da ne drži zaključek organa, da ni ponudil nobenih dokazov za svoje nasprotovanje obravnavani gradnji v skladu s 65. členom ZGO-1. Predložil je namreč kar dvoje strokovnih mnenj E. E. Poleg listin in dokazov sodišču predlaga tudi svoje zaslišanje, postavitev izvedenca gradbene stroke in vpogled v listine v upravnem spisu zadeve.

10. Meni, da gre v tem primeru za objekt, ki je v gradbenem in funkcionalnem smislu samostojen, prostostoječ in da sta organa v tem delu zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter posledično zmotno uporabila materialno pravo, in sicer drugi odstavek 58. člen OPN. Ker obravnavani objekt stoji manj kot 4 m od parcelne meje tožnikove nepremičnine, to je parc. št. 214/7 k.o. ..., bi moral organ v skladu z drugim odstavkom 58. člena OPN investitorju predlog za izdajo gradbenega dovoljenja zavrniti.

11. Glede na predloženo projektno dokumentacijo bi nadzidani del preveč vplival na sosednjo hišo in parcelo v lasti tožnika, posebej v zgornjem delu, in sicer v zvezi z zamakanjem v delu ravne strehe, senco, ki bi jo dajal nadzidan objekt, in bi imela negativen vpliv na tožnikovo hišo in njeno okolico, pa tudi zakrivanje pogleda ter premajhen odmik med požarno steno in steno objekta. Glede na projektno dokumentacijo zahodna stran stanovanjske hiše tožnika še vedno ostaja hkrati tudi vzhodna stran predmetnega objekta, kar je nedopustno, saj požarna in protipotresna varnost nista zagotovljeni, prav tako se nedopustno posega v tožnikov stanovanjski objekt. 12. Vztraja pri zahtevi, da bi se v predmetni zadevi moralo jasno ločiti med rekonstrukcijo, dozidavo, nadzidavo in spremembo namembnosti. Razhajanje med dejanskim stanjem objekta v naravi bi si organ lahko ogledal na prostorskem portalu RS, vendar tega dokaza brez pojasnil ni izvedel. Prepričan je, da sta odločbi organa obeh stopenj arbitrarni. S svojim nezakonitim postopanjam je bilo grobo in nesorazmerno poseženo v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, njegovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

13. Sodišču tako predlaga, naj po izvedbi predlaganih dokazov pritožbeno in izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis zadeve.

15. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor vsem strankam z interesom, ki na tožbo niso odgovorile.

16. S sklepom I U 1323/2018-26 z 8. 9. 2020 je sodišče tožnika pozvalo, da v roku 8 dni dokazne predloge za svoje zaslišanje, za postavitev izvedenca gradbene stroke, za vpogled v aero posnetek nepremičnin 214/7 in 214/4, obe k.o. ... iz leta 1956, ter za vpogled v upravni spis zadeve dopolni tako, da navede pravno pomembna dejstva, ki jih s predlaganimi dokaznimi sredstvi želi dokazovati.

17. Tožnik je v vlogi z 28. 9. 2020 navedene dokazne predloge, v zvezi s katerimi je bil pozvan na dopolnitev, dopolnil. **Odločanje po sodnici posameznici**

18. S sklepom I U 1323/2018-15 s 3. 9. 2020 je senat na podlagi tretje alineje drugega odstavka Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklenil, da v tej zadevi odloča sodnica posameznica, saj se zadeva v bistvenem nanaša na vprašanje pravilnosti poteka upravnega postopka in izkazanosti pogojev za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Zato je po presoji senata izpolnjen pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 za odločanje po sodniku posamezniku.

19. Sodišče ob tem dodaja, da na naroku za glavno obravnavo 18. 5. 2021 tako tožnik, kot stranki z interesom - investitor A. A. in pooblaščenka Elektra ... d.d., nista podala nobenega ugovora v zvezi s sestavo sodišča, torej odločanjem po sodnici posameznici v tej zadevi. Toženka in ostale stranke z interesom pa se naroka za glavno obravnavo niso udeležile, niti svojega izostanka niso opravičile.

**Dokazni sklep**

20. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 18. 5. 2021 vpogledalo vse listine upravnega spisa zadeve in listine, predložene v sodni spis, to so: priloga A4 (aero posnetek iz leta 1956 in dve fotografiji) ter priloga A5 (zemljiškoknjižni izpisek št. ZK vložka 668 k.o. ..., kupoprodajna pogodba med B. A. in Skupščino občine Tolmin s 7. 6. 1966, sodba Okrajnega sodišča v Tolminu P 16/2009 s 15. 11. 2010 ter odločba Ministrstva za okolje in prostor s 24. 6. 2015).

21. Kot nepotreben je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika in za postavitev izvedenca, kar bo podrobneje ponazorjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

**K I. točki izreka**

22. Tožba je utemeljena.

23. Med strankami je sporna izdaja izpodbijane odločbe - gradbenega dovoljenja investitorju A. A. (stranki z interesom v tem upravnem sporu) za rekonstrukcijo, dozidavo, nadzidavo in spremembo namembnosti gospodarskega objekta v enostanovanjsko hišo na parc. št. 214/4 k.o. ..., ki zajema: - rekonstrukcijo obstoječega gospodarskega objekta z izvedbo novih odprtin na fasadi; - spremembo namembnosti iz gospodarskega objekta v enostanovanjsko hišo; - dozidavo zahodne strani v celotni dolžini za širino 1,44 m in dozidavo na severni strani, velikosti 3,31 m x 1,14 m; ter - nadzidavo z novo etažo - mansardo, ki jo zaključuje dvokapna streha.

24. Iz izreka izpodbijane odločbe dalje izhaja, da je obstoječi gospodarski objekt tlorisnih dimenzij 5,45 m x 6,65 m pritlične izvedbe; da se v pritličju obstoječega objekta izvede rekonstrukcijo s spremembo namembnosti, ter da se zahodna stran v celotni dolžini dogradi za širino 1,44 m, na severni strani pa izvede dozidavo velikosti 3,31 m x 1,14 m; da se na novo tlorisno zasnovo izvede nadzidava z mansardo, ki jo zaključuje dvokapna streha v naklonu 27 stopinj in opečno valovito kritino; da čelni napušč sosednje stanovanjske hiše ostaja v obstoječem stanju, zato bo etaža mansarde zamaknjena od sosednjega objekta za 1,01 m; da bo objekt od sosednjega stanovanjskega objekta ločen s požarnim zidom ter da bo novi objekt pravokotne oblike, tlorisnih gabaritov 7,01 x 6,88 m in 3,31 x 1,14 m ter maksimalne višine 7,29 m (požarni zid).

25. Tožnik je v tem upravnem postopku nastopal kot stranski udeleženec zaradi varstva svoje pravne koristi, torej zaradi varstva pravic, vezanih na njegovo parcelo (214/7 k.o. ...), ki jih tej parceli daje zakon in OPN Kobarid. Kot izhaja iz upravnosodne prakse1 stranski udeleženci v upravnih postopkih niso stranke in nimajo enakega procesnega položaja kot stranke. V teh postopkih imajo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) sicer enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi, torej omejeno. Pravna korist je v ZUP opredeljena kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Dejanskega interesa v upravnem postopku torej ni mogoče uveljavljati.

26. Tožnik, kot lastnik parc. št. 214/7 k.o. ..., v tožbi med drugim ugovarja, da so bile v postopku izdaje izpodbijane odločbe zagrešene absolutne bistvene kršitve pravil postopka, in sicer zatrjuje kršitev pravice do izjave ter neobrazloženost izpodbijane odločbe. V zvezi s slednjim izpostavlja, da ne drži zaključek upravnega organa, da je dejstvo obstoja stavbe izpred leta 1967 nesporno in poudarja, da organ ni obrazložil, kakšen objekt naj bi na tem mestu pred letom 1967 sploh stal, čeprav bi to po prepričanju tožnika v skladu s tretjim odstavkom 54. člena ZGO-1 moral pojasniti. S tem v zvezi ugovarja tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pa tudi zmotno uporabo materialnega prava, in sicer drugega odstavka 58. člena OPN Kobarid ter tretjega odstavka 54. člena ZGO-1. 27. Skladno s tretjim odstavkom 54. člena ZGO-1 je treba v primeru, če se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja nanaša na rekonstrukcijo, spremembo namembnosti, dozidavo in nadzidavo, navesti tudi številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, razen za objekte zgrajene pred 31. decembrom 1966. 28. Določba 58. člena OPN Kobarid pa obravnava novogradnje po letu 1967 v območju naselij. V prvem odstavku določa namembnost objektov, v drugem odstavku pa določa lego objektov, in sicer je pri prosto stoječih stavbah priporočen odmik od parcelne meje min 4 m oziroma v skladu z Uredbo o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja; odmiki so lahko tudi manjši, kolikor se strinja lastnik sosednje nepremičnine in so zagotovljene požarnovarstvene zahteve in higiensko sanitarni pogoji (osončenje); na območju s tradicionalnim vzorcem vrstne pozidave je priporočljiva gradnja v nizu (Breginj, Logje).

29. Sodišče ugotavlja, da je predmet izpodbijane odločbe rekonstrukcija, dozidava, nadzidava in sprememba namembnosti gospodarskega objekta v enostanovanjsko hišo na parc. št. 214/4 k.o. ..., za kar morajo biti izpolnjeni enaki pogoji kot za izdajo gradbenega dovoljenja za graditev (novega) objekta. Za odločitev je torej, ob upoštevanju citirane določbe tretjega odstavka 54. člena ZGO-1, bistveno, ali je bil osnovni objekt, v zvezi s katerim je izdana izpodbijana odločba, zgrajen pred letom 1967, pa tudi ali je ostal v času od leta 1967 naprej objekt sam in njegova namembnost bistveno nespremenjen.

30. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi s tem v zvezi ugotavlja, da je bil obstoječi gospodarski objekt grajen pred letom 1967 in navaja, da je investitor svoji vlogi priložil dve overjeni izjavi prič, in sicer C. C. z 28. 8. 2017 in D. D. s 30. 8. 2017, iz katerih je razvidno, da izjavljata, da je stavba na parc. št. 214/4 k.o. ... zgrajena pred letom 1967 in da je v letu 1966 B. A. objekt kupil in ga še istega leta obnovil. Dalje navaja, da je na zemljišču parc. št. 214/4 k.o. ... stala stavba že leta 1966, kar dokazuje tudi sklep Občinskega sodišča v Tolminu z 10. 8. 1966, ter da je bilo tudi s pravnomočno sodbo Inšpektorata RS za prostor ugotovljeno, da je investitor izvedel nelegalno rekonstrukcijo na obstoječem gospodarskem objektu, ki je bil zgrajen pred letom 1967. Tako zaključuje, da je obstoječi gospodarski objekt legalen in je tako rekonstrukcija, sprememba namembnosti, dozidava in nadzidava skladna s tretjim odstavkom 54. člena ZGO-1. 31. Iz upravnega spisa zadeve pa izhaja, da je tožnik v svoji pritožbi zoper izpodbijano odločbo s tem v zvezi navedel oziroma ugovarjal, da prvostopenjski organ ni pojasnil, kakšnih dimenzij (gabaritov) naj bi bil ta gospodarski objekt, ki je bil zgrajen pred letom 1967 in ki naj bi bil po zaključkih prvostopenjskega organa obnovljen že leta 1966, in kakšna naj bi bila vsebina izjav navedenih dveh prič. Navedel je tudi, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, ali gre za ta objekt, ki stoji danes, ali ne, oziroma v kakšnem delu gre za ta objekt ter da prvostopenjski organ tudi ni pojasnil, za kakšne gospodarske namene naj bi se ta objekt uporabljal ter da ga tudi ni mogoče identificirati, saj prvostopenjski organ ni pojasnil, v kakšnem obsegu naj bi bil gospodarski objekt v letu 1966 zgrajen, v kakšnem obsegu se šteje za legalno zgrajen objekt in za kakšne gospodarske namene se je uporabljal. Iz tega izhaja, da je tožnik že v pritožbi ugovarjal ugotovitvam prvostopenjskega organa v zvezi z vprašanjem, kdaj je bil objekt, v zvezi s katerim investitor predlaga rekonstrukcijo, dozidavo, nadzidavo in spremembo namembnosti, zgrajen, ter da organ tudi ni ugotovil, ali je bil predmetni gospodarski objekt po gradnji še kaj spreminjan.

32. Sodišče dalje ugotavlja, da pritožbeni organ v drugostopenjski odločbi v zvezi s takšnimi pritožbenimi ugovori tožnika odgovarja, da gre v obravnavanem primeru za stavbo, katere dejstvo obstoja izpred leta 1967 niti ni sporno, saj temu ne oporeka niti pritožnik. Glede na prej povzete tožnikove navedbe oziroma ugovore s tem v zvezi v pritožbi takšen zaključek organa druge stopnje iz pritožbenih navedb po presoji sodišča ne izhaja. Ob tem sodišče tudi ugotavlja, da niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ, kljub takšnim tožnikovim ugovorom, nista ugotavljala, ali je bil predmetni gospodarski objekt po letu 1967 v bistvenem nespremenjen oziroma ali je njegova namembnost po letu 1967 ostala v bistvenem nespremenjena, pri čemer njegove namembnosti v tistem obdobju niti nista ugotavljala. Vse to pa so, glede na prej citirano določbo tretjega odstavka 54. člena ZGO-1, bistvene okoliščine za odločitev v zadevi.

33. Ker torej organa obeh stopenj v predmetnem upravnem postopku nista ugotavljala namembnosti predmetnega gospodarskega objekta, niti nista ugotavljala, ali je bil ta objekt po letu 1967 spremenjen oziroma ali so bili na njem izvedeni posegi, za katere bi bilo takrat potrebno gradbeno dovoljenje, sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

34. Sodišče je tako presodilo, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4., 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral navedene pomanjkljivosti odpraviti, postopek v prej nakazani smeri dopolniti in po potrebi izvesti dodatne, s strani tožnika že predlagane dokaze, se opredeliti do vseh tožnikovih navedb in predloženih dokazov, ter tako tožniku kot ostalim strankam v postopku omogočiti izjavo o vseh pravnorelevantnih dejstvih, in po tako izvedenem postopku v zadevi ponovno odločiti ter svojo odločitev tudi argumentirano obrazložiti.

35. Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz navedenega razloga, sodišče ostalih tožbenih navedb ni presojalo, saj za odločitev sodišča niso pravno relevantne, zato tudi ni izvedlo predlaganega dokaza za zaslišanje tožnika in za postavitev izvedenca.

36. Dodaja le, da vodenje enotnega postopka za rekonstrukcijo, dozidavo, nadzidavo in spremembo namembnosti v primeru, kot je obravnavani, ko se pravice stranke, ki je podala zahtevo (torej investitorja) opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago ter je hkrati za vodenje vseh postopkov pristojen isti organ, izrecno omogoča določba 130. člena ZUP, kot sta tožniku pojasnila že upravna organa obeh stopenj v svojih odločbah. Gre namreč za izraz načela učinkovitosti in ekonomičnosti upravnega odločanja.

37. Ob tem sodišče še pojasnjuje, da organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja obravnava in upošteva stanje po predloženem PGD. To pomeni, da upravni organ v tem postopku ne ugotavlja morebitne neskladnosti dejanskega stanja v naravi (če je objekt že zgrajen) z organu predloženo projektno dokumentacijo, temveč je to lahko predmet samostojnega inšpekcijskega upravnega postopka.

**K II. točki izreka**

38. Odločitev o ugoditvi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o povrnitvi stroškov). Zadeva je bila rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu skladno s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 385,00 EUR, povečani za 10 % po 4. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov2. Tožnik je namreč na poziv sodišča vložil tudi obrazloženo pripravljalno vlogo.

39. Skupaj torej znesek tožniku priznanih stroškov znaša 423,50 EUR, povečan za 22% DDV, saj je tožnikov pooblaščenec zavezanec za ta davek. Toženka je dolžna priznane stroške v skupni višini 516,67 EUR tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika od poteka roka za prostovoljno plačilo teh stroškov tečejo zamudne obresti.

1 Tudi Ustavnega sodišča, npr. odločba U-I-165/09 s 3. 3. 2011 2 Po 4. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov se tožniku priznajo še stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu, če je moral v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami.