Jedro

Ker je upravni organ, kljub izjavam prič in tožnika, ugotovil, da tožnik ni zapustil Slovenije zaradi posledic izbrisa, pri čemer dejstev, ki sicer govorijo v prid tožnikovi vlogi, ni vključil v dokazno oceno, ni upošteval načela materialne resnice (1. odstavek 8. člena ZUP), po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje, za kar pa je treba upoštevati načelo proste presoje dokazov (10. člena ZUP).

Tožena stranka ni odgovorila na argument, kako to, da je bila očetu priznana odškodnina zaradi izbrisa, oziroma ni pojasnila, v čem je temeljna razlika med okoliščinami tožnikovega očeta in tožnika z vidika ZUSDDD, kajti če je organ v zvezi s tožnikovim očetom priznal, da je Slovenijo zapustil zaradi izbrisa, to posledično pomeni, da je bil tožnik, ki je bil v času izbrisa star komaj 1 mesec, v enakem položaju, kot je bil njegov oče. S tem, ko upravni organ ni odgovoril na omenjeni argument tožnika, mu je tudi nedopustno omejil pravico do izjave oziroma obrambe v postopku.

Izrek

I. Tožba se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana, št. 492-15/82014-23 z dne 3. 2. 2016 odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi četrtega odstavka 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP, Uradni list RS, št. 99/13) odločila, da se zahtevek A.A., roj. ... v Ljubljani, za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Slovenije, zavrne.

2. V predhodnem postopku je drugostopenjski organ organu prve stopnje naložil, da v ponovnem postopku ugotovi, katera evidenca (ročna ali računalniška) izkazuje pravilno dejansko stanje glede prenehanja prijave stalnega prebivališča v Sloveniji. V postopku na prvi stopnji je bilo namreč ugotovljeno, da je „bila prosilka izbrisana“ 26. 2. 1992, nato pa se je tudi „sama odjavila“ z obrazcem za odjavo prebivališča dne 11. 8. 1993. Upravna enota je pri preverjanju uradnih evidenc ugotovila, da imenovani spada v drugo kategorijo upravičencev do povračila škode, nastale zaradi izbrisa (druga točka 2. člena ZPŠOIRSP). Iz vpogleda v Register stalnega prebivalstva je razvidno, da je bil A.A. dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in da je dne 11. 8. 1993 tudi njegov zakoniti zastopnik kot mladoletnemu otroku odjavil stalno prebivališče iz naslova ... na novi naslov ... Slednje je razvidno iz lastnoročno podpisane izjave na obrazcu »prijava, odjava stalnega prebivališča«, ki se hrani v arhivu registra stalnega prebivalstva Slovenije pri UE Ljubljana. Iz vpogleda v register državljanstev Republike Slovenije je razvidno, da je imenovani dne 28. 9. 1992 po zakonitih zastopnikih zaprosil za pridobitev državljanstva Slovenije na podlagi 14. člena Zakona o državljanstvu R Slovenije in da je bila njegova vloga zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0301-11/09-XVII-330.613 z dne 10. 9. 1998, ki je postala pravnomočna dne 8. 12. 1998. Iz vpogleda v register tujcev ni razvidno, da bi imenovani kadarkoli vložil zahtevek za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanja tujca v Sloveniji.

3. Zaradi ugotavljanja pogoja dejanskega življenja A.A. v Republiki Sloveniji od dne izbrisa 26. 2. 1992 do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva 8. 12. 1998 je tukajšnji upravni organ zaprosil za pravno pomoč Veleposlaništvo Republike Slovenije v Sarajevu. Veleposlaništvo Slovenije je tožnikovega brata B.B. povabilo na razgovor, kjer je dne 3. 2. 2015 na zapisnik št. 3208/14 podal izjavo pod kazensko in materialno odgovornostjo glede svojega dejanskega bivanja v Sloveniji. Iz njegove izjave izhaja, da je Slovenijo zapustil leta 1993 skupaj s celotno družino (oče, mati in brat) in da se nikoli ni poskušal vrniti v Slovenijo. Organ je upošteval še izjavo matere tožnika, podano na zapisnik št. 3208/14 pri Veleposlaništvu Slovenije v Sarajevu dne 3. 2. 2015, iz katere izhaja, da je Slovenijo zapustila v avgustu leta 1993 skupaj s svojo celotno družino (soprog in dva sinova); v začetku devetdesetih let so vložili vlogo za pridobitev državljanstva, odgovora niso prejeli do leta 1993, nato sta oba z možem v letu 1993 ostala brez dela, da niso imeli urejenega statusa v Sloveniji si ga tudi niso poskušali urejati po svojem odhodu iz Slovenije in da ves čas po odhodu iz Slovenije bivajo v Bosni in Hercegovini. Zaradi dodatne razjasnitve okoliščin in vzroka zapustitve Slovenije v letu 1993 je tukajšnji upravni organ zaprosil za pravno pomoč Upravno enoto Laško, da kot pričo zasliši „prosilkinega moža C.C.,“ ki je dne 25. 3. 2015 na zapisnik 021-14/2015-3 podal izjavo. Iz njegove izjave izhaja, da je družina zapustila Slovenijo, ker sta oba z ženo izgubila delo. Pojasnil je, da je on tri mesece po osamosvojitvi v službi, kjer je bil zaposlen, dal odpoved, ker je plača zamujala en mesec, naslednji mesec pa je niso prejeli, ter da je njegova žena „D.D.“ delala v Sloveniji še do julija oz. avgusta leta 1993 in je bila zaposlena pri ... ter da je ona imela »delovno vizo«. Nadalje je pojasnil, da samo ženina plača ni zadoščala za preživljanje družine, zato je tudi žena dala odpoved v službi in so se odločili za vrnitev v Bosno in Hercegovino. Priča je predložila še listinska dokazila in sicer izpis zavarovanj v Sloveniji zase, iz česar je razvidno, da mu je zaposlitev pri ... d.o.o. prenehala 29. 7. 1991 in fotokopijo delovne knjižice za ženo D.D., kjer je razvidno, da je ženi zaposlitev v Sloveniji prenehala 10. 8. 1993. Priča še navaja, da se je on leta 2008 vrnil v Slovenijo in si uredil status, ostali člani družine pa so ostali v Bosni in Hercegovini.

4. Upravni organ je na podlagi zgoraj naštetih dokazil, to je: vpogleda v uradne evidence, upoštevanja izjave stranke podane pred Veleposlaništvom RS v Sarajevu in izjave priče podane pred Upravno enoto Laško ter predloženih listinskih dokazil ugotovil, da A.A. izpolnjuje dva od treh kumulativno določenih pogojev v 2. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP in sicer: da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS; da je bila njegova vloga za pridobitev državljanstva, vložena po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve; ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od datuma izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva Slovenije.

5. Upravni organ ugotavlja, da je odsotnost A.A. iz Slovenije trajala več kot leto dni in da imenovani ni dokazal izpolnjevanja dejanskega življenja v Sloveniji, saj ni izkazal razlogov za upravičeno odsotnost kot jih določa 3. odstavek 2. člena ZPŠOIRSP. Na podlagi izjav stranke in priče je bilo ugotovljeno, da sta D.D. in njen mož prostovoljno dala odpoved v službi iz razloga, ki ni bil posledica izbrisa, da je imela žena še v letu 1993 delovno dovoljenje in je opravljala svojo službo in da se je družina prostovoljno odločila zapustiti Slovenijo in so pred odhodom v letu 1993 tudi uredili odjavo prebivališča v Sloveniji, ter da sta staršem sledila tudi mladoletna otroka B.B. in A.A. 6. Stranka je bila preko pooblaščenca C.C. seznanjena z ugotovitvami v postopku, ki je bil vročen pooblaščencu dne 15. 5. 2015. Hkrati ji je bila dana možnost, da se glede ugotovitev opredeli in dokaže nasprotno. V odgovoru na seznanitev stranka ni navedla novih dejstev in predložila novih dokazil, ki bi vplivala na drugačno odločitev.

7. V ponovnem postopku je upravni organ dodatno pridobil fizični izvod ročne evidence, to je gospodinjske kartoteke za družino A. od KU Škofljica, iz katerega je razvidno, da je bilo družini odjavljeno stalno prebivališče dne 26. 2. 1992 na podlagi 81. člena takrat veljavnega Zakon o tujcih, ravno tako je zabeležen datum odjave bivališča, iz katerega je razvidno, da je družina odjavila bivališče v Sloveniji dne 11. 8. 1993 z namenom prijave bivališča v Bosni in Hercegovini. Enaki podatki so bili preneseni in zabeleženi tudi v računalniški evidenci registra stalnega prebivališča, kar je upravni organ ugotovil na podlagi pisne preverke z dne 29. 4. 2015 in ponovnega vpogleda v računalniško evidenco registra prebivalstva dne 3. 2. 2016. Kot dejanski datum odjave prebivališča je upravni organ štel datum izbrisa 26. 2. 1992, kar je bilo v skladu s takratno zakonodajo in prakso, osebe, ki so se po izbrisu odločile za selitev v tujino, pa so bivališče ponovno odjavljale z navedenim obrazcem zaradi urejanja bivališča v tujini. Upravni organ v ponovnem postopku ugotavlja, da sta računalniška in ročna evidenca za družino A. usklajeni, da je bila družina izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 in da je družina odjavila stalno prebivališče v Sloveniji z obrazcem »odjava stalnega prebivališča« dne 11. 8. 1993. V ponovnem postopku organ ni ponovno ugotavljal dejanskega bivanja prosilca v Sloveniji od dneva izbrisa do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva, saj ocenjuje, da je bilo to dejstvo v postopku že ugotovljeno in stranki tudi dana možnost, da se glede tega izjasni. Ponovno je ugotovljeno na podlagi že naštetih dokazil, da A.A. izpolnjuje dva od treh kumulativno določenih pogojev v 2. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP in sicer: da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS; da je bila njegova vloga za pridobitev državljanstva, vložena po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve; ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od datuma izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva Slovenije. Ugotovljeno je, da je družina A. bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, da je dejansko živela v Sloveniji še do 11. 8. 1993, ko je Slovenijo zapustila na podlagi lastne odločitev in ne iz razlogov, navedenih v 3. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP, ki določajo, kaj šteje pod upravičeno več kot enoletno odsotnost iz Slovenije in omogoča izpolnjevanje pogoja dejanskega bivanja v Sloveniji. A.A. bi moral dokazati dejansko bivanje v Sloveniji do datuma pravnomočnosti zavrnilne odločbe o državljanstvu, to je do 8. 12. 1998, česar pa ni dokazal, zato ne more biti upravičenec do odškodnine.

8. V pritožbi je tožnik uveljavljal, da so ugotovitve upravnega organa glede izpolnjevanja pogoja iz 3. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP napačne, saj iz zapisnika o zaslišanju priče C.C. št. 021-14/2015-3 z dne 25.03.2015 izhaja, da so Slovenijo zapustili vsi štirje člani družine (poleg njega tudi D.D., A.A. in B.B.) zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in tudi ker sina B.B. ni mogel vpisati v 1. razred osnovne šole, saj ta ni imel državljanstva. Nadalje iz zapisnika izhaja, da je C.C. tri mesece po osamosvojitvi ostal brez službe, ker mu delodajalec ni izplačeval plač, zaradi česar je dal zakonito odpoved, nato pa ni mogel dobiti zaposlitve. Ker je tako ostala zaposlena le žena, D.D., njena plača pa ni zadoščala za vse stroške, otroka sta namreč hodila v vrtec, živeli pa so v najemniškem stanovanju, za katerega so plačevali najemnino, so bili prisiljeni zapustiti Slovenijo. Vrniti so se morali v Bosno in Hercegovino, Bosanska Dubavica, kjer je bila vojna.

9. Ker je bila do leta 1996 v BiH vojna, je bilo težko priti iz države, hkrati so jim potekli tudi potni listi, pa niso mogli dobiti novih. C.C. se je vrnil v Slovenijo v letu 2008, najprej si je uredil začasno bivanje, saj je dobil v Slovenijo zaposlitev. Za ženo in otroke statusa ni mogel urediti, ker pogojev po zakonu niso izpolnjevali. V letu 2013 je zaprosil in dne 27. 8. 2013 tudi pridobil dovoljenje za stalno bivanje, nato pa mu je bilo s posebno odločbo št. 214- 157/2013-6 z dne 1. 10. 2013, priznano dovoljenje za stalno bivanje od 26. 2. 1992 do 27. 8. 2013 ter na podlagi tega tudi odškodnina zaradi izbrisa z odločbo št.: 492- 1309/2014-3 z dne 6. 10. 2014 u.p.: MNZ-UE0181-P2. 10. Glede na navedeno nedvomno izhaja, da ni pravilna ugotovitev Upravnega organa, da sta D.D. in C.C. prostovoljno dala odpoved v službi iz razloga, ki ni bil posledica izbrisa, ampak ravno nasprotno. C.C. je zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, ki mu ni izplačeval plač, podal odpoved iz zakonitega in upravičenega razloga in ne prostovoljno. Družina samo s plačo D.D. ni mogla preživeti, C.C. zaradi izbrisa ni mogel dobiti nove zaposlitve, enega otroka pa niso mogli vpisati v šolo, ni imel državljanstva Republike Slovenije, tako kot tudi ne ostali člani družine, saj o njihovem zahtevku za državljanstvo ni bilo odločeno in so bili prisiljeni zapustiti Slovenijo, v katero pa se nato zaradi vojne niso mogli vrniti, hkrati pa se niso prostovoljno odločili zapustiti Slovenijo, kot to napačno ugotavlja Upravni organ. Tako so razlogi, da se je celotna družina A. izselila in Slovenije in da se vanjo ni mogla vrniti pred potekom enega leta od odhoda, v celoti posledica izbrisa, saj kot to ugotavlja sam upravni organ, je A.A. po svojih zakonitih zastopnikih že dne 28. 09. 1992 zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije, o čemer pa do odhoda v letu 1993 ni bilo odločeno, pred tem pa je bil izbris že opravljen in tako ni imel podlage za bivanje v Sloveniji. Poleg navedenega, pa so vsem družinskim članom po odhodu potekli potni listi in posledično niso imeli pravice vstopiti na ozemlje Slovenije. Da je temu tako, potrjuje tudi dejstvo, da se je C.C. sam vrnil v Slovenijo v letu 2008, dobil delo, si uredil status in s tem pridobil tudi pravico do povračila škode, nastalo zaradi izbrisa, kar izhaja iz odločbe. Tako je povsem logično in razumljivo, da se ostali člani družine D.D., A.A. in B.B. sočasno z očetom niso mogli vrniti v Slovenijo, mati nepreskrbljenih otrok ni mogla zapustiti samih v BiH, poleg tega pa ni imela ustreznih dokumentov niti zaposlitve, ki bi ji to omogočala. Iz enakih razlogov se z očetom nista mogla vrniti niti A.A. in B.B. Tako je v celoti izkazana upravičena odsotnost in sicer sta izpolnjena dva pogoja oziroma razloga iz 3. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, da je A.A. zapustil Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz stalnega prebivalstva, saj ni pridobil državljanstva Slovenije, čeprav je bilo zanj zaprošeno, hkrati pa se ni mogel vrniti v Slovenijo zaradi vojnih razmer v BiH.

11. Z drugostopenjskim aktom je ministrstvo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Za priznanje statusa upravičenca druge kategorije sta z ZPŠOIRSP poleg pogoja vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, določena še dva pogoja in sicer, da je bila ta vloga vložena po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. 1. RS, št. 50/10), ki je začel veljati dne 24. 7. 2010 (vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije je torej morala biti vložena po 26. 2. 1992, ko je bila večina državljanov drugih republik nekdanje SFRJ izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in pred 24. 7. 2010) in (tretja alineja), da je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočne odločbe oziroma sklepa, s katerim je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen, v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. Glede na navedeno, ministrstvo meni, da je ugotovitev organa prve stopnje o tem, da pritožnik sodi v drugo kategorijo upravičencev napačna, saj pritožnik v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (to je od dne 26. 2. 1992) do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo (to je do dne 8. 12. 1998) v Republiki Sloveniji ni dejansko živel, kar je za priznanje statusa upravičenca iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP eden izmed pogojev, določenih v treh alinejah te določbe.

12. V ponovnem postopku je organ prve stopnje, po napotilu ministrstva, za pritožnika pravilno ugotovil datum pritožnikovega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, to je 26. 2. 1992. Organ prve stopnje je pravilno ugotovil tudi, da je pritožnik oziroma, da so njegovi starši na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije dne 28. 9. 1992 zaprosili za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, in da je bila njegova vloga z odločbo ministrstva št. 0301- 11/09-XVII-330.613, z dne 10. 9. 1998, ki je postala pravnomočna dne 8. 12. 1998, zavrnjena. Pritožnik, kot je razvidno iz registra tujcev in kot je organ prve stopnje tudi pravilno ugotovil, ni nikoli vložil vloge za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno je organ prve stopnje že v prvem postopku ugotavljal izpolnjevanje pogoja pritožnikovega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki se kot pogoj za upravičenost do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva zahteva v tretjem odstavku drugega člena ZPSOIRSP, od dne izbrisa, v konkretnem primeru je to od 26. 2. 1992 do pravnomočnosti zavrnilne odločbe, izdane v postopku sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, do 8. 12. 1998 in v ta namen zaprosil Veleposlaništvo Republike Slovenije v Sarajevu za pravno pomoč. Pritožnik je dne 3. 2. 2015 podal izjavo na zapisnik, kjer je med drugim navedel, da je Slovenijo zapustil leta 1993, skupaj s svojo družino (starši in bratom) in da se v Slovenijo nikoli ni poskušal vrniti.

13. Tožnikova mama D.D. je povedala, da je Slovenijo zapustila skupaj s svojo družino v avgustu leta 1993, da so v začetku devetdesetih let vložili prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, da odgovora niso prejeli do leta 1993, da sta oba z možem leta 1993 ostala v Sloveniji brez dela, da niso imeli urejenega statusa v Republiki Sloveniji in da si ga po odhodu iz Slovenije tudi niso skušali urediti, ter da ves čas po tem, ko so Republiko Slovenijo zapustili, živijo v Bosni in Hercegovini. Zaradi razjasnitve okoliščin, je organ prve stopnje za pravno pomoč zaprosil tudi Upravno enoto v Laškem, kjer je pritožnikov oče, C.C. 25. 3. 2015, na zapisnik podal izjavo, iz katere med drugim izhaja, da je družina zapustila Slovenijo, ker sta oba z ženo izgubila delo. Pojasnil je, da je sam tri mesece po osamosvojitvi Republike Slovenije v službi dal odpoved, ker so z izplačilom plače zamujali en mesec, naslednji mesec pa mu plače sploh niso izplačali. Njegova žena, D.D. - pritožnikova mati, je bila v Sloveniji zaposlena še do avgusta 1993. Ker samo njena plača ni zadostovala za preživljanje celotne družine, je tudi ona dala odpoved v službi. Celotna družina je odpotovala v Bosno in Hercegovino. Sam si je leta 2008 v Sloveniji uredil status, ostali člani družine pa so ostali v Bosni in Hercegovini.

14. Ministrstvo meni, da je organ prve stopnje na podlagi navedenega pravilno ugotovil, da pritožnik izpolnjuje dva od treh kumulativno določenih pogojev iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP in sicer, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, da so njegovi starši vložili vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije in da mu je bila le-ta z odločbo ministrstva zavrnjena, ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od datuma izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (26. 2. 1992) do pravnomočnosti zavrnilne odločbe, izdane v postopku sprejema v državljanstvo Republike Slovenije (8. 12. 1998). Tako kot organ prve stopnje tudi ministrstvo meni, da je odsotnost pritožnika iz Slovenije, ki še vedno traja, daljša od enega leta, pritožnik pa tudi ni dokazal razlogov za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, kot jih v tretjem odstavku 2. člena določa ZPŠOIRSP. Ministrstvo ugotavlja, da iz izjave pritožnika, izjave pritožnikove mame in pritožnikovega očeta, jasno izhaja, da sta oba starša pritožnika v službi sama, prostovoljno dala odpoved in da je pritožnik leta 1993 kot mladoleten, skupaj z družino (njegovimi starši ter bratom) Republiko Slovenijo prostovoljno zapustil. Zapustitev Republike Slovenije torej ni bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj izguba zaposlitve pritožnikovih staršev ni bila posledica dejstva, da sta bila pritožnikova starša izbrisana, temveč posledica dejstva, da sta sama dala odpoved. Ministrstvo pritožniku še pojasnjuje, da samo navedba razloga pritožnika za svojo odsotnost iz Republike Slovenije v postopku določitve denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, to je, da se ni mogel vrniti zaradi vojnih razmer na območju drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, še ne pomeni, da je ta razlog za upravičeno odsotnost tudi izpolnjen oziroma izkazan, ampak ga mora pritožnik tudi dokazati, kar pa pritožnik v postopku določitve denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ni izkazal. Glede na navedeno je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da pritožnik ne sodi med upravičence do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj pritožnik v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (to je od dne 26. 2. 1992) do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo (to je do dne 8. 12. 1998) v Republiki Sloveniji ni dejansko živel. 15. V tožbi tožnik pravi, da je C.C. dal tri mesece po osamosvojitvi odpoved v službi, saj je plača zamujala en mesec, naslednji mesec, pa je ravno tako niso prejeli. Kljub prizadevanju in vztrajnem iskanju ni mogel dobiti zaposlitve. D.D. je še vedno delala v Sloveniji, in sicer do julija oz. avgusta 1993 v ..., imela je namreč »delovno vizo«. Ker samo njena plača ni zadostovala za preživljanje družine, otroka sta namreč hodila v vrtec, živeli pa so kot že omenjeno v najemniškem stanovanju, za katerega so plačevali najemnino, je bila tudi ona prisiljena dati odpoved in zapustiti Slovenijo. V začetku devetdesetih let so namreč vsi v družini vložili vlogo za pridobitev državljanstva Slovenije, odgovora pa do leta 1993, ko sta oba starša ostala brez dela, ni bilo. Zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tako tudi brata B.B. niso mogli vpisati v 1. razred osnovne šole, saj ta ni imel državljanstva. Takšne krute življenjske okoliščine in neurejen status tožeče stranke in njenih družinskih članov v Sloveniji zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, so tožečo stranko in njeno družino prisilil v to, da so v letu 1993 vsi skupaj zapustili Slovenijo in se vrnili v BIH. Vrniti so se morali v Bosno in Hercegovino, Bosanska Dubica, kjer je bila vojna. Potni listi so jim potekli, novih pa niso mogli dobiti.

16. Glede na navedeno je jasno, da v predmetni zadevi ne gre za prostovoljno odločitev tožeče stranke in njene družine zapustiti Slovenijo, ampak je ta v celoti in izključno posledica izbrisa. Tožeča stranka je namreč že dne 28. 9. 1992 zaprosila za državljanstvo Slovenije, o čemer pa do odhoda v letu 1993 ni bilo odločeno, pred tem pa je bil izbris že opravljen in tako ni imela niti zakonite podlage za bivanje v Sloveniji. Logično in razumljivo je, da se ostali člani družine in tožeča stranka sama, niso mogli vrniti v Slovenijo sočasno z očetom, saj je bil tožnik takrat še nepreskrbljen otrok v BiH, poleg tega pa tudi ni imel skupaj z mamo in bratom ustreznih dokumentov, ki bi mu to omogočalo. Iz teh navedb izhaja, da je izpolnjen tudi 3. odstavek istega člena (pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji), in sicer tako prva, kot tudi četrta alineja. V tožbi se sklicuje tudi na odločbo, s katero je bila tožnikovemu očetu priznana odškodnina zaradi izbrisa.

17. Zaradi vsega navedenega tožeča stranka naslovnemu sodišču predlaga, da odpravi odločbo in da se organu naloži, da izda pozitivno odločbo o dodelitvi odškodnine z obrestmi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

18. Tožba je utemeljena.

19. Med strankam ni sporno, da je bil tožnik skupaj s staršema in bratom izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Upravna organa sta se med drugim oprla na izjavo priče tožnikovega očeta E.E., da sta oba z ženo izgubila delo oziroma da je tožnikov oče tri mesece po osamosvojitvi dal odpoved v službi, ker je plača zamujala en mesec, naslednji mesec pa je tudi niso prejeli in ker ženina plača ni zadoščala za preživljanje družine, so se odločili za vrnitev v BiH. Upravna organa se še opirata na ugotovitev, da tožnikova starša nista zapustila Slovenije kot posledica izbrisa, ampak sta prostovoljno dala odpoved delovnih razmerij. To ni dovolj natančno povzemanje izjav priče, ki sta jih oba organa štela za odločilen dokaz, poleg izjav tožnika.1 Drugostopenjski organ celo pravi, da iz izjav tožnika in njegovih staršev „jasno izhaja“, da sta oba starša dala prostovoljno odpoved in da so prostovoljno zapustili Slovenijo.2

20. Priča E.E. je na izrecno vprašanje uradne osebe, ali so Slovenijo zapustili zaradi izbrisa, odgovoril, da so Slovenijo zapustili zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in tudi, ker sina B.B. ni mogel vpisati v 1. razred osnovne šole, ker ni imel državljanstva. V nadaljevanju zaslišanja je priča še povedala, da je „zaradi izbrisa imel težave glede zaposlitve“ in da so bili prisiljeni oditi v BiH, čeprav je bila tam vojna.3 Če bi tožena stranka kljub tej izjavi, ki je drugačna, kot sta jo povzela organa v upravni odločbi, vseeno odločila negativno, bi morala to izjavo, tako kot je bila ta izjava podana, vključiti v dokazno oceno, pa je ni.

21. Skladno s prvo pričo je izpovedala tudi druga priča - tožnikova mama - in sicer, da do sredine leta 1993 niso prejeli nobenega odgovora glede prošnje za državljanstvo. „Tako nismo imeli urejenega statusa in smo morali zapustiti Slovenijo.“ Tudi ta izjava, ki pa je tožena stranka niti ni vključila v dokazno oceno, kaže na to, da so morebiti tožniki zapustili Slovenijo „zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva,“ kar je pogoj iz prve alineje tretjega odstavka člena iz 1.č ZUSDDD. Na posebno vprašanje, ali ste prostovoljno zapustili Slovenijo, je tožnikova mama odgovorila, da so Slovenijo morali zapustiti, ker jim je poteklo bivalno dovoljenje.4

22. Tožnik je bil v času izbrisa star 1 mesec in je v izjavi na zaslišanju povedal, da so mu starši povedali, da so Slovenijo zapustili, ker niso mogli dobiti slovenskega državljanstva.5

23. Ker je upravni organ, kljub tem izjavam prič in tožnika, ugotovil, da tožnik ni zapustil Slovenije zaradi posledic izbrisa, pri čemer zgornjih dejstev, ki sicer govorijo v prid tožnikovi vlogi, ni vključil v dokazno oceno, ni upošteval načela materialne resnice (1. odstavek 8. člena ZUP), po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje, za kar pa je treba upoštevati načelo proste presoje dokazov (10. člena ZUP). To načelo pa pomeni, da mora dokazna ocena upravnega organa temeljiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

24. Ta napaka je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve med drugim tudi zato, ker se je tožnik že v opredelitvi do ugotovitev organa z dne 22. 5. 2015, ki jih je tožnik poslal organu pred izdajo prvostopenjskega akta, skliceval na dejstvo, da je upravni organ z odločbo priznal odškodnino zaradi izbrisa tožnikovemu očetu. Omenjeno odločbo je kot dokaz označil s številko in datumom in iz podatkov v spisu izhaja, da naj bi jo predložil. Nanjo se je skliceval tudi v pritožbi, a je drugostopenjski organ kršil določbo 2. odstavka 245. člena ZUP, ker na ta pomemben pritožbeni argument ni odgovoril. Tožnik se na omenjeno odločbo sklicuje tudi v tožbi. Tožena stranka tako ni odgovorila na argument, kako to, da je bila očetu priznana odškodnina zaradi izbrisa, oziroma ni pojasnila, v čem je temeljna razlika med okoliščinami tožnikovega očeta in tožnika z vidika ZUSDDD, kajti če je organ v zvezi s tožnikovim očetom priznal, da je Slovenijo zapustil zaradi izbrisa, to posledično pomeni, da je bil tožnik, ki je bil v času izbrisa star komaj 1 mesec, v enakem položaju, kot je bil njegov oče. S tem, ko upravni organ ni odgovoril na omenjeni argument tožnika, mu je tudi nedopustno omejil pravico do izjave oziroma obrambe v postopku. Po določbi 1. odstavka 9. člena ZUP mora stranka dobiti možnost, da je izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev pred izdajo upravnega akta. V konkretnem primeru pa je bila ta pravica tožnika v navedenih elementih zgolj navidezna.

25. Sodišče je na tej podlagi tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe. V ponovnem postopku je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi toki izreka:

26. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

1 Glej 2. odstavek na strani 4 prvostopenjske odločbe. 2 Drugi odstavek na strani 5 drugostopenjskega akta. 3 Zapisnik o zaslišanju tožnika z dne 25. 3. 2015, str. 2-3. 4 Zapisnik o zaslišanju priče z dne 3. 2. 2015, točki 2 in 6. 5 Zapisnik o zaslišanju tožnika z dne 3. 2. 2015, točka 2.