Jedro

Sodišče se strinja s toženo stranko, da predlogu za obnovo postopka ni mogoče ugoditi, ker tožnika ne navajata nobenih novih dejstev in dokazov v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Iz priloženih dokazov namreč izhaja, da niso bila ugotovljena drugačna dejstva, kot so navedena v zapisniku o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 8. 7. 2009 in nato v odločbi z dne 13. 8. 2009.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka predlog tožnikov za obnovo postopka inšpekcijskega nadzora po dokončni odločbi Carinskega urada Sežana št. DT 4242-50/2009-2 z dne 13. 8. 2009 zavrnila kot neutemeljenega (1. točka izreka), ter zavrnila zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da sta tožnika vložila predlog za obnovo postopka na podlagi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kot osnovo za obnovo postopka sta navedla, da sta izvedela za nova dejstva in pridobila možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli same zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da predlog za obnovo postopka ni utemeljen. Tožeči stranki se v zahtevku za obnovo postopka sklicujeta na dokaze in sicer: zahtevo pooblaščenca carinskih dolžnikov za dostop do informacij javnega značaja z dne 17. 8. 2010, pritožbo pooblaščenca carinskih dolžnikov z dne 30. 9. 2010, odločbo Informacijskega pooblaščenca št. 090-184/2010/5 z dne 22. 12. 2010, dopis Generalnega carinskega urada (v nadaljevanju GCU) Carinskemu uradu Republike Slovenije (v nadaljevanju (CURS) št. 090-51/2010-12 z dne 29. 12. 2010, zabeležko sestanka koordinacije inšpekcij CURS z dne 30. 6. 2009, dopis/vprašanje št. 092-12/2009-1 z dne 22. 7. 2009 in zapisnik o notranjem strokovnem nadzoru v CU Koper z dne 20. 1. 2010. Tožena stranka zahtevku za obnovo postopka ni ugodila, ker tožnika nista navajala nobenih novih dejstev in dokazov v smislu 1. točke 260. člena ZUP, prav tako iz navedenih dokazov izhaja, da niso bila ugotovljena drugačna dejstva kot so navedena v zapisniku o opravljenem inšpekcijskem nadzoru št. DT 061-32/2008-21 z dne 8. 7. 2009 in nato v odločbi št. DT 4242-50/2009-2 z dne 13. 8. 2009. Dopisi ali vprašanja za GCU in posamezne sektorje je utečena in predpisana praksa uradov, še posebno v primerih s posledico izdaje odločbe carinskega urada, z visokim zneskom naknadnega obračuna uvoznih dajatev, v izogib napačnim odločitvam. Zapisnik o notranjem nadzoru v CU Koper z dne 20. 1. 2010 je potrdil v zapisniku in odločbi CU Sežana ugotovljena dejstva in hkrati pojasnil v dopisu št. 092/12/2009-1 z dne 22. 7. 2009 navedeno problematiko obračuna DMV pri ponovnem uvozu vozil. 2. Iz odločbe izhaja, da je bil v letu 2007 obračun DMV v 10 carinskih deklaracijah (EUL) pravilen, v ostalih primerih pa je bil napačen obračun DMV, samo na del vozila. Iz odločbe CU Sežana izhaja, da je družba A. d.d. ves čas izvajanja inšpekcijskega postopka zagotavljala družbi B. d.o.o. in jih prepričevala, da delajo prav, da je osnova za obračun DMV pravilna ter, da izvajajo skladno z veljavnimi zakoni zaključevanje postopka pasivnega oplemenitenja. Deklarant, A. d.d. v inšpekcijskem ni hotel sodelovati, ker je bil prepričan da dela prav. Zato je napačna trditev, da je carinski organ od carinskega deklaranta celo izrecno zahteval tak način obračunavanja DMV. V zapisniku sklepnega pogovora z zavezancem z dne 6. 7. 2009 je predstavnik družbe B. d.o.o. podal izjavo: „Za ugotovitve pod točko A in B se strinjam z ugotovitvami carinske inšpekcije in smatram, da je prišlo do napake. Pri točki C – pasivno oplemenitenje pa sem mnenja, da je naš pogodbeni špediter A. d.d. tudi po njihovih večkratnih izjavah, izvedel zaključevanje postopka pasivnega oplemenitenja skladno z veljavnimi zakoni, zato se z ugotovitvijo ne morem strinjati.“ Navedba, da sta carinska dolžnika ravnala z vso skrbnostjo in odgovornostjo, ki se je od njiju zahtevala ter da v danih okoliščinah ne bi mogla ravnati drugače, saj sta bila praksa in navodila CU Koper (in tudi CU Ljubljana) takrat takšna, da je bila osnova za odmero davka, ki je bila upoštevana v konkretnem primeru, edina pravilna, po presoji tožene stranke ne drži, ker je v času izvajanja inšpekcijskega nadzora, družba C. d.o.o. pravilno zaključevala postopek pasivnega oplemenitenja in pravilno obračunala DMV za celo vozilo. Nadalje tožena stranka navaja, da je v sodbi U 956/2002 določeno, da sprememba materialnega predpisa, obvezna razlaga predpisa in mnenja upravnih organov o predpisu niso obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, saj niso niti nova dejstva, niti nov dokaz. Navedeni dokazi tožnikov pa niso ne dejstva, ne dokazi, ki bi bili lahko razlog za obnovo.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, ter dodaja, da so bile z odločbo obračunane uvozne dajatve, ki jih deklarant v carinskih deklaracijah prvotno ni pravilno obračunal, in sicer na podlagi prvega odstavka 220. člena Uredbe sveta (EGS) št. 2913/1992 z dne 12. 10. 1992 o Carinskem zakoniku (Uradni list ES št. L 302/1992, v nadaljevanju Carinski zakonik). Ugotovil je, da nobena od navedb tožnikov ni takšne narave, ki bi pripeljala do drugačne odločitve, saj ne spremenijo dejstva, da je carinski dolg nastal in bi moral biti obračunan, pa ni bil. Pritožbeni organ še dodaja, da listine, ki sta jih kot dokaz priložila tožnika, katere sta pridobila v postopku dostopa do informacij javnega značaja, njunih navedb ne dokazujejo. Tožnika v predlogu za obnovo postopka sklepno predlagata, da se odločba odpravi oz. spremeni na podlagi 2. alineje prvega odstavka 239. člena Carinskega zakonika, vendar pritožbeni organ v zvezi s tem pojasnjuje, da je postopek povračila oziroma odpusta uvoznih dajatev po 239. členu Carinskega zakonika poseben in glede na odmerni postopek po 220. členu Carinskega zakonika, v katerem je bila izdana s predlogom za obnovo postopka izpodbijana odločba, samostojen postopek. Tožnik torej te določbe, ne more uveljavljati kot ugovor v postopku odmere uvoznih dajatev. Pritožbeni organ prav tako zavrača tožnikove ugovore, da država ne more v skladu z 220. in 239. členom Carinskega zakonika tožnikom naložiti breme plačila carinskih dajatev. Določba 2. alineje prvega odstavka 239. člena Carinskega zakonika v zadevi ni mogoče uporabiti, svojega stališča glede uporabe 220. člena Carinskega zakonika oz. glede b. točke njegovega drugega odstavka, pa tožnika v ničemer ne obrazložita. Citirana določba namreč dopušča opustitev naknadne vknjižbe, če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Gre torej za vsebinsko drugačno določbo kot je določba 2. alineje prvega odstavka 239. člena Carinskega zakonika. Pritožbeni organ ugotavlja, da tožnika uporabe te določbe sploh nista nikoli prej izrecno zahtevala oz. zatrjevala obstoja vsebinskih pogojev za njeno uporabo.

4. Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata in uveljavljata tožbene razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Navajata, da ne drži stališče tožene stranke, da nobena okoliščina za obnovo postopka ni takšne narave, ki bi pripeljala do drugačne odločitve. Menita, da so priložene listine k predlogu za obnovo postopka bistvenega pomena za meritorno odločitev tožene stranke o glavni zadevi, saj priložene listine dokazujejo temeljno stališče tožnikov in sicer, da način obračuna spornih dajatev ni bil posledica samovoljnih odločitev tožnikov, ampak izključno navodil CU Koper, ki je menil, da je bil opravljen obračun pravilen in tudi edini možen ter, da napačni vpisi v carinski deklaraciji, ki so posledica očitno dvomljive interpretacije carinske zakonodaje, ne morejo iti izključno v škodo zavezancev. Ta stališča tožnika dokazujeta z vsebino strokovnih nadzorov, ki so opravljeni pri CU Koper, in stališč državnih organov, iz katerih izhaja, da je nadzorni strokovni organ naložil CU Koper, da glede obračunavanja spornih dajatev spremeni prakso in stališča, ter da je bila interpretacija carinske zakonodaje očitno dvomljiva že za sam carinski organ. Zato ne drži stališče tožene stranke, da listine, ki sta jih tožnika priložila k predlogu za obnovo postopka ne dokazujejo navedb tožnikov. Prav tako navajata, da je zmotno stališče tožene stranke v odločbi, da tožnika v konkretnem postopku ne moreta uveljavljati pravic iz 220. in 239. člena Carinskega zakonika in pri tem dodajata, da je predvsem bistveno vprašanje, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za to, da bi tožena stranka morala obravnavati obstoj okoliščin iz 220. člena oz. 239. člena Carinskega zakonika. V konkretnem primeru gre za situacijo, da je bil v trenutku vknjižbe znesek dajatev vknjižen v nasprotju z drugim odstavkom 220. člena Carinskega zakonika, kar pomeni, da bi tožena stranka morala po uradni dolžnosti tožeči stranki odpustiti te dajatve oziroma, v najslabšem primeru, bi morala po uradni dolžnosti to vsebinsko obravnavati in ugotoviti izpolnjevanje pogojev, kar pa ni storila. Tožnika poudarjata, da v konkretni zadevi niti ni bistveno, katera je pravilna razlaga relevantnih predpisov glede obračunavanja dajatev, temveč je pomembno predvsem to, ali so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost tožnikov za nastalo situacijo. Tožnika sta uspela pridobiti nove dokaze, ki omogočajo dodatno in ključno utemeljitev navedenih trditev, saj sta do sedaj predlagala le zaslišanje predstavnikov CU Koper in predstavnikov tožnikov, zdaj pa razpolagata z novimi konkretnimi dokazi, da so njune trditve utemeljene. Tožnika menita, da je zelo pomembno, da bi se ti novi dokazi obravnavali v ponovljenem ugotovitvenem postopku ter, da se še dodatno preverijo z drugimi dokazi, ki bi na koncu toženi stranki dejansko omogočili, da pravilno in meritorno odloči o zadevi. Tožnika nadalje ocenjujeta, da sklicevanje tožene stranke na primer C. kaže predvsem na zaključek, da tožena stranka nima drugih relevantnih pravnih ali dejanskih argumentov za stališče glede prakse in stališč CU Koper v zvezi z načinom obračunavanja dajatev. S stališčem tožene stranke, da sprememba predpisa ni obnovitveni razlog, se tožnika strinjata, vendar pa takšen razlog za obnovo v predmetni zadevi sploh ni podan. Tožnika ne trdita, da je razlog za obnovo sprememba zakonodaje, ampak trdita, da je bila v času carinjenja pravna interpretacija relevantnih predpisov zelo različna. Glede na navedeno tožnika predlagata, da se tožbi ugodi izpodbijana odločba odpravi in sodišče samo reši zadevo, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter dodaja, da tožnika navajata, da sta izrecno zahtevala uporabo določb 220. člena in 239. člena Carinskega zakonika, vendar v zvezi s tem pojasnjuje, da tega v postopku pred izdajo odločbe, v zvezi s katero sta predlagala obnovo postopka, nista storila. Tožnika sicer zatrjujeta, da sta med postopkom v okviru predloga za dopolnitev ugotovitvenega postopka in odločanja po 243. členu ZUP podala takšen predlog, vendar samostojnega predloga s takšno vsebino med spisi ni zaslediti. Tožnika bi morala, da bi v obnovljenem postopku uspela z novimi dejstvi oziroma dokazi glede pogojev iz 220. člena in 239. člena Carinskega zakonika, uporabo teh določb zahtevati že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar tega nista storila. Kolikor pa menita, da bi ti določbi vseeno morali biti kot pravna podlaga upoštevani pri odločanju v obnovljenem postopku, pa tožena stranka pojasnjuje, da nepravilna uporaba materialnega prava ne more biti razlog za obnovo postopka. Tožnika v zaključku predloga za obnovo postopka z dne 3. 2. 2011 navajata, da bi bilo treba upoštevati nova dejstva in nove dokaze na podlagi 2. alineje prvega odstavka 239. člena Carinskega zakonika, ne pa tudi 220. člena Carinskega zakonika, kot to zatrjujeta v tožbi. V zvezi s tem tožena stranka navaja, da kolikor tožnika menita, da bi bilo na podlagi te navedbe treba uvesti samostojen postopek po 239. členu CZS, pa to ne more biti tožbeni ugovor v konkretnem primeru. Nadalje tožena stranka navaja, da tudi sicer ne najde razlogov, saj je predlog za obnovo postopka vložen po odvetniku, ki je strokovno usposobljena za zastopanje strank pred državnimi organi.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Ker je v upravnem sporu po vsebini izpodbijana odločitev odločba o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, torej odločitev procesne narave, je sodišče v skladu z določbo 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, odločilo po sodnici posameznici.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se tožena stranka sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih tožena stranka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot tudi z razlogi, s katerimi zavrača pritožbene navedbe.

9. V konkretnem primeru je tožena stranka ugotovila, da pogoji iz 1. točke 260. člena ZUP niso izpolnjeni, zato je predlog za obnovo postopka zavrnila. Na podlagi 1. točke 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (dokončna odločba v upravnem postopku) obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP je moralo obstajati že v času prvega odločanja, pa ga v postopku ni bilo mogoče navesti ali ugotoviti oziroma uporabiti. Isto velja za nov dokaz, ki je prav tako moral objektivno obstajati že v času pred izdajo odločbe, vendar pa organ oziroma stranka zanj nista vedela ali ga nista imela možnosti uporabiti. Če stranka ali organ ne zatrjuje in ne izkazuje ničesar novega v dejanskem stanju, potem obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, ki se nanaša na dejansko stanje, ni izkazan.

10. V predlogu za obnovo postopka sta tožnika navedla, da sta izvedela za nova dejstva in nove dokaze ter tako pridobila možnost le-te uporabiti. Po mnenju tožnikov bi ta nova dejstva in novi dokazi mogli zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Sodišče se strinja s toženo stranko, da predlogu za obnovo postopka ni mogoče ugoditi, ker tožnika ne navajata nobenih novih dejstev in dokazov v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Iz priloženih dokazov izhaja, da niso bila ugotovljena drugačna dejstva kot so navedena v zapisniku o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 8. 7. 2009 in nato v odločbi z dne 13. 8. 2009. Prav tako se sodišče strinja z ugotovitvami tožene stranke, da je trditev tožnikov napačna, da je carinski organ od carinskega deklaranta celo izrecno zahteval tak način obračunavanja DMV. Navedba, da sta tožnika ravnala z vso skrbnostjo, ki se je od njiju zahtevala ter, da v danih okoliščinah ne bi mogla ravnati drugače, saj sta bila praksa in navodila CU Koper in tudi CU Ljubljana strankam takšna, da je bil osnova za odmero DMV, ki je bila upoštevana v konkretnem primeru, edina pravilna, tudi po presoji sodišča ne drži. 11. V zvezi z ugovorom tožnikov, da v predmetni zadevi ni bil podan predlog za obnovo postopka zaradi spremembe predpisa, sodišče dodaja, da poleg spremembe materialnega predpisa, tudi obvezna razlaga predpisa in mnenja upravnih organov o predpisu niso obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP (sodba Upravnega sodišča RS U 956/2002 z dne 26. 2. 2003). Navedeni razlogi za obnovo postopka tožnikov, ki jih povzema tožena stranka v izpodbijani odločbi, niso niti nova dejstva, niti nov dokaz, ki bi bili lahko razlog za obnovo postopka.

12. Vsebino predloga za obnovo postopka sta tožnika strnila v tri točke in sicer navajata, da sta prejemala navodila in napotila s strani CU Koper glede načina obračunavanja dajatev po katerih je pravilen način obračunavanja dajatev ta, ki sta ga opravila v obravnavnih postopkih carinjenja, kar je bilo v skladu s prakso CU Koper; da je bila v času spornega carinjenja razlaga relevantnih predpisov diametralno nasprotna v različnih CU in da so te razlike in nejasnosti obstajale tudi med drugimi državnimi organi ter, da je bilo treba zaradi tega spremeniti zakonodajo na tem področju in da sta ravnala z vso možno in potrebno skrbnostjo; ter da dejansko in objektivno nista mogla preprečiti nastale situacije, v kateri sta se znašla. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da so z odločbo bile obračunane uvozne dajatve, ki jih deklarant v carinskih deklaracijah prvotno ni pravilno obračunal na podlagi 220. člena Carinskega zakonika in da navedene okoliščine niso takšne narave, da bi pripeljale do drugačne odločitve, saj ne spremenijo dejstva, da je carinski dolg nastal in bi moral biti obračunan, pa ni bil. Prav tako listine, ki sta jih tožnika pridobila v postopku dostopa do informacij javnega značaja, njunih navedb ne dokazujejo. Pri tem sodišče še dodaja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 116/2007 z dne 17. 6. 2010 zavzelo stališče, da okoliščina, da v prejšnjem postopku niso bili upoštevani določeni materialno-pravni predpisi ali da je prišlo do spremembe upravne ali sodne prakse glede kakšnega pravnega vprašanja po izdaji prejšnje dokončne odločbe, vsebinsko pomeni drugačno uporabo materialnega predpisa, ki pa ne predstavlja taksativno naštetih obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP.

13. Tožnika tudi v tožbi navajata, da se naj izpodbijana odločba odpravi oz. spremeni na podlagi 2. alineje prvega odstavka 239. člena Carinskega zakonika, ki določa, da se uvozne ali izvozne dajatve lahko povrnejo ali odpustijo v drugih primerih, kot so predvideni v 236., 237. in 238. členu Carinskega zakonika, ki izhajajo iz okoliščin, pri katerih ne gre niti za malomarnost, niti za goljufivo ravnanje udeleženca. Sodišče se strinja s toženo stranko, ko pojasnjuje, da je postopek povračila oz. odpusta uvoznih dajatev po 239. členu Carinskega zakonika poseben glede na odmerni postopek po 220. členu Carinskega zakonika, v katerem je bila izdana s predlogom za obnovo postopka napadena odločba, samostojen postopek. Tožnika te določbe, na katero se sklicujeta, ne moreta uveljavljati kot ugovor v postopku odmere uvoznih dajatev. Določba 2. alineje prvega odstavka 239. člena Carinskega zakonika v konkretnem primeru ni uporabna iz predhodno navedenih razlogov. Stališča glede uporabe 220. člena Carinskega zakonika oz. b. točke drugega odstavka 220. člena Carinskega zakonika pa tožnika tudi ne obrazložita. Ta določba dopušča opustitev naknadne vknjižbe, če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana k plačilu ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Gre torej za vsebinsko drugačno določbo kot je določba 2. alineje prvega odstavka 239. člena Carinskega zakonika. Tožena stranka je tudi ugotovila, da tožnika uporabe te določbe tudi nista nikoli prej izrecno zahtevala oz. nista zatrjevala obstoja vsebinskih pogojev za njeno uporabo. Sodišče še dodaja, da sklicevanje tožnikov, da v konkretnem primeru nista mogla ravnati drugače, saj jima CU Koper ni dovoljeval drugačnega načina obračunavanja, kot sta ga potem izvršila, na drugačno odločitev v navedeni zadevi, ne more vplivati. Druga alineja prvega odstavka 239. člena CZS, ki govori o tem, da so podane okoliščine, pri katerih ne gre niti za malomarnost, niti za goljufivo ravnanje carinskih dolžnikov in se lahko na tej podlagi potem odpusti oziroma povrne uvozne dajatve, se lahko uporabi v posebnem postopku. Ta postopek se prične na podlagi posebnega zahtevka, ki ga vloži carinski dolžnik pri pristojnem carinskem uradu (organu prve stopnje). V konkretni zadevi ne gre za odločanje o takem zahtevku, zaradi česar navedbe v zvezi z obstojem takih pogojev ne morejo biti predmet presoje v tem sporu.

14. Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.