Jedro

Nakazani denar ni bil darilo, pač pa del kupnine za drevesnico. Toženka je drevesnico prodajala in prodala, vendar drugemu kupcu. Tako je odpadla pravna podlaga in je toženka prejeti denar tožniku dolžna vrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo naložilo toženki, da tožniku v roku 15 dni plača 5.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2015 dalje do plačila (točka I. izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.800,00 EUR od 8. 9. 2012 do 24. 3. 2015 (točka II. izreka sodbe). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.013,95 EUR pravdnih stroškov (točka III. izreka sodbe).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je pritožila toženka iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovilo. Enostransko in nekritično je sledilo tožniku. Ta je trditve o namenu nakazila spreminjal, kar pomeni, da je zapis nakazila „plačilo dela kupnine za kmetijsko zemljišče drevesnico“ neverodostojen in ne odraža resničnega namena nakazila. Nerazčiščeno je ostalo kaj je namen nakazila. Sodišče se ni opredelilo do navedb pritožnice, da je tožnik glede na lastne navedbe plačal nekaj, česar ni bil dolžan plačati, pri čemer si ni pridržal pravico terjati denar nazaj niti ni zatrjeval, da je plačal, da bi se izognil sili. Tožnik zahteva, da mu pritožnica denar vrne, ker ni prišlo do realizacije nakupa. Glede na tako trditveno podlago se ponuja uporaba določila 64. in 65. člena OZ. Razlog za to, da do prodaje drevesnice tožniku ni prišlo, je na tožnikovi strani, in zato nikakor ni upravičen zahtevati vračila spornega zneska. Sodišče pa je tudi preseglo trditveno podlago (5. točka), ko se je spustilo v razpravljanje o tem ali je realno, da bi tožnik kmalu po razvezi pritožnici posodil sporni znesek. Obrazložitve 6. točke ni mogoče preizkusiti (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Posledično v pritožbi izpodbija tudi odločitev o stroških in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo obravnavo, vse s stroškovno posledico.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Zavrača pritožbene navedbe toženke in predlaga, da pritožbeno sodišče potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih, razlogi niso sami s seboj v nasprotju, prav tako pa tudi ne obstoji nasprotje med vsebino listin in tistim, kar se o vsebini listin navaja v razlogih sodbe. Pritožbeno sodišče pa tudi v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, ki je sprejeta in v razlogih sodbe tudi utemeljena na način kot to določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku, torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Le zato, ker je sodišče prve stopnje po podrobni analizi izvedenih dokazov verjelo izpovedbi tožnika, ni pa sprejelo pričevanja toženke, še ni mogoče zaključiti, da je bilo sodišče pristransko. Sodišče prosto ocenjuje dokaze, svojo dokazno oceno pa mora ustrezno utemeljiti v razlogih sodbe. To pa je prvo sodišče, kot je bilo že povedano, storilo. Dokazna ocena kot jo ponuja toženka oziroma njeni pomisleki glede pravilnosti dokazne ocene prvega sodišča ne omajajo prepričanja pritožbenega sodišča v pravilnost dokazne ocene.

6. Ni slediti pritožbi, da je ostalo nerazčiščeno, kaj je bil namen nakazila. Nasprotno navedbam v pritožbi, pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost zapisa na nakazilu „plačilo dela kupnine za kmetijsko zemljišče drevesnica“. Prav ta zapis kaže in potrjuje tožnikove trditve, da sta se s toženko pogovarjala in dogovarjala, da mu bo toženka drevesnico prodala, on pa ji bo vnaprej plačal določen znesek, ki se bo ob sami kupoprodaji štel za del kupnine. Nesporno do pravnega posla med strankama ni prišlo. Glede na nastalo situacijo je prvo sodišče, kot pravno podlago, pravilno uporabilo določilo tretjega odstavka 190. člena OZ, ki pravi, da če nekdo nekaj sprejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla, obstaja obveznost vrnitve. Z navedbo sodišča, da se mu ne zdi prepričljivo, da bi tožnik tako kmalu po razpadu skupnosti bivši partnerki podaril 5.800,00 EUR je sodišče le obrazložilo zakaj toženki ne verjame. Ta navedba in nadaljnje ugotovitve, da sta o vseh premoženjskopravnih zahtevkih pravdni stranki sklenili sodno poravnavo in ugotovili, da so po podpisu te poravnave (poravnava je bila sklenjena prej preden je tožnik toženki nakazal 5.800,00 EUR) med njima urejena vsa premoženjskopravna razmerja, tudi pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da nakazani denar ni bil darilo, pač pa tako kot trdi tožnik, del kupnine za drevesnico. Toženka je drevesnico prodajala in prodala, vendar drugemu kupcu. Tako je odpadla pravna podlaga in je toženka prejeti denar tožniku dolžna vrniti.

7. Pritožnica šele v pritožbi navaja, da bi bilo možno uporabiti določila členov 64 in 65 OZ, ki govorita o ari. Ta navedba je novota, ki pa v pritožbenem postopku ni upoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Po vsem povedanem ni dvoma, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj pri nastalih stroških ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, ker tožnik s svojimi navedbami ni v ničemer prispeval k razjasnitvi zadeve.