Jedro

Tudi posamični akt o imenovanju višjega upravnega delavca mora biti obrazložen, da je mogoče preizkusiti njegovo zakonitost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1160/95-8 z dne 20.12.2000 razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izdpobijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.6.1995. S to je tožena stranka imenovala tožnika za svetovalca direktorice Uprave RS za ... Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila z določbo 1. odstavka 15. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91 in 2/91-I), po kateri je svetovalec predstojnika višji upravni delavec in določbo 1. odstavka 19. člena istega zakona, ki določa, da višje upravne delavce imenuje Vlada RS, na predlog predstojnika. V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na določbe 22. in 26. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (ZODPM, Uradni list RS, št. 51/94), po katerih so bili kazensko poboljševalni zavodi ukinjeni kot državni organi v sestavi Ministrstva za pravosodje in so nadaljevali z delom kot notranje organizacijske enote Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, delavcem, ki so opravljali naloge v tem ukinjenem upravnem organu, pa je bilo zagotovljeno, da te naloge opravljajo še naprej v novem upravnem organu. Določba 26. člena ZODPM torej omogoča delavcem, ki so opravljali naloge v ukinjenem upravnem organu, da sklenejo delovno razmerje v novem upravnem organu, brez ponovnega ugotavljanja, ali izpolnjujejo splošne in posebne pogoje, ki sicer veljajo za sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu. To po mnenju sodišča prve stopnje izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 55. člena ZDDO, ki določa, da prevzame državni organ, v katerega delovno področje preidejo naloge odpravljenega državnega organa, tudi delavce, ki so opravljali ta dela.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe citira tudi določbo 2. odstavka 3. člena ZUS, po kateri se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tudi posamični akti o imenovanjih delavcev v državnih organih. V zvezi s tem sodišče citira še določbe 1. odstavka 5. člena, 14., 15. in 19. člena ZDDO o imenovanju višjih upravnih delavcev. Po določbi 19. člena ZDDO namreč višje upravne delavce imenuje vlada na predlog predstojnika. Tako je po presoji sodišča, glede na predviden postopek za imenovanje, odločba o imenovanju sicer posamični akt, ni pa upravni akt, za katerega bi veljala določba 3. odstavka 206. člena oziroma 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) o obrazložitvi kot obveznem sestavnem delu odločbe. Zato z vidika postopka, po mnenju sodišča prve stopnje, odločba tožene stranke ni nezakonita, ker vsebuje le obrazložitev, da je izdan predlog direktorice Uprave RS za ..., saj ZDDO toženi stranki ne nalaga, da imenovanje višjega upravnega delavca obrazloži. V skladu s Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij pa spada delo, ki ga v novem državnem organu opravlja tožnik (vodenje službe za kadrovske in splošne dejavnosti in inforamtiko), med dela, ki jih opravljajo svetovalci direktorice.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga iz 2. in 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da izpodbijani akt ni upravni akt, zato zanj ne veljajo določbe ZUP glede obveznih sestavin odločbe in glede obvezne obrazložitve odločbe. Tako stališče je v nasprotju s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče RS sprejelo v istovetnem primeru v sodbi št. U 1156/95-6. Navaja da se izpodbijana sodba v svojih razlogih omejuje le na formalno pravne elemente tega upravnega spora, zanemarja pa bistvene elemente, kot na primer, da je tožnik ostal na istem delovnem mestu, da po vsebini in obsegu opravlja enako delo, da svoje delo opravlja v istem kraju in v istem delovnem okolju. Tudi po vključitvi kazensko poboljševalnih domov v sestav Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij RS se vsebina in način dela ni spremenila, spremenilo se je le plačilo za njegovo enako delo, in sicer na slabše. V konkretnem sporu, kot tudi v ostalih istovetnih sporih gre za organizacijske spremembe celotnega sistema instituta izvrševanja kazenskih sankcij v Republiki Sloveniji. Zato tudi iz tega razloga ni mogoče trditi, da so kazensko poboljševalni domovi ukinjeni in da je zaposlenim prenehalo delovno razmerje in podobno. Gre namreč za poseben ukrep zakonodajalca, ki v bistvu ohranja sedanje stanje, le da so po novi ureditvi vsi kazensko poboljševalni domovi administrativno podrejeni novemu upravnemu organu. Zaradi nepravilnega ravnanja tožene stranke je bil za čas od 1. 7. 1995 do 31.5.1996 prikrajšan pri plači. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje sicer pravilno oprlo na določbo 2. odstavka 3. člena ZUS in pravilno štelo izpodbijano odločbo tožene stranke za posamični akt, ki pa ni upravni akt. Je pa sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, nepravilno sklepalo, da je podlaga izpodbijane odločbe tožene stranke Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, češ da spada delo, ki ga v novem državnem organu opravlja tožnik (vodenje službe za kadrovske in splošne dejavnosti in informatiko), med dela, ki jih opravljajo svetovalci direktorice. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da se je tožena stranka pri njeni izdaji oprla le na določbe 1. odstavak 15. člena in 1. odstavka 19. člena ZDDO, ne pa tudi na določbe navedenega pravilnika. Sicer pa tudi iz dokumentacije v upravnih spisih izhaja, da je direktorica Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij izdala navedeni pravilnik dne 25.7.1996, to je po izdaji izpodbijane odločbe dne 29.6.1995, tako da pravilnik ni mogel biti podlaga izpodbijani odločbi o imenovanju tožnika za svetovalca direktorice navedene uprave.

Tožnik je bil namreč z odločbo takratnega Republiškega sekretariata za pravosodje in upravo z dne 28.11.1988 imenovan za pomočnika upravnika KPD D. pri M. in je ta status imel vse do imenovanja po izpodbijani odločbi. Čeprav je izpodbijana odločba posamični akt, pa je po presoji pritožbenega sodišča pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, kot upravičeno zatrjuje tožnik v tožbi in v pritožbi, zakaj ga je tožena stranka ponovno imenovala in to v drugačen naziv, saj se vsebina njegovega dela ni spremenila. Tako pomanjkljivo obrazložena odločba pa onemogoča kontrolo, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljen ustrezen materialni predpis. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka, saj take odločbe tožnik ne more učinkovito izpodbijati, sodišče prve stopnje pa zaradi tega ni moglo presoditi njene zakonitosti in zato ni imelo podlage za zavrnitev tožbe na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Ker je glede na navedeno podan uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.