Jedro

Če je bil dokaz pridobljen zakonito (z zakonito odrejeno in opravljeno hišno preiskavo), ne gre za nedovoljen dokaz v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev, povezana s pregledom zaseženih predmetov (kršitev 222. člena ZKP, ki se sicer nanaša na zasežene spise, ki pa so kot v konkretni zadevi zaseženi računalnik tudi nosilci podatkov), v postopkovnem zakonu v času zasega ni bila opredeljena kot takšna, ki ima vselej za posledico prepoved uporabe na tak način pridobljenih dokazov, zato je takšno kršitev (pregled računalnika brez prisotnosti lastnika) treba presojati z vidika kršitve pravic obrambe oziroma, ali gre za kršitev, ki vpliva oziroma je vplivala na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

Povzemanje vseh treh oblik kaznivega dejanja v pravnem stavku izreka sodbe še ne pomeni, da je izrek sam s seboj v nasprotju in nerazumljiv, ker je odločilen opis dejanske podlage.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso .

Obrazložitev

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. II K 265/2004 z dne 14.7.2007 spoznalo za kriva: obsojenega B.B. kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem in četrtem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojenega B.P. pa kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ ter prvemu izreklo kazen šest let zapora, drugemu pa po 50. členu KZ pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. V skladu z določbo 49. člena KZ je obsojenemu B.B. v izrečeno kazen zapora vštelo čas, prestan v ekstradicijskem priporu v Kanadi od 26.7.2007 do 23.10.2007 (sklep opr. št. Ks 1743/2008 z dne 10.11.2008). Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojeni B.B. dolžan povrniti 1/3 stroškov tega kazenskega postopka ter plačati 12.000 EUR povprečnine, obsojenega B.P. pa je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka ter nagrade in potrebnih izdatkov po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, naložilo pa mu plačilo povprečnine v znesku 3.000 EUR in plačilo lastnih potnih stroškov. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da je obsojeni B.B. dolžan plačati premoženjskopravna zahtevka in sicer L. 19.735,87 EUR in Republiki Sloveniji 153.713 USD, s presežkom je oba oškodovanca napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. III Kp 23/2008 z dne 25.7.2008 med ostalim delno ugodilo pritožbam okrožne državne tožilke, obsojenega B.B. in njegovega zagovornika ter zagovornika B.P. in sodbo sodišča prve stopnje tudi glede obsojenega B.B. po uradni dolžnosti spremenilo v opisih tako, kot je razvidno iz izreka pod A.1, glede obsojenega B.P. pa tako, da je njegovo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika, v izreku pa črtalo besedilo: „pri čemer je bila pridobljena velika premoženjska korist in mu je šlo za to, da se drugemu pridobi velika premoženjska korist“. Obsojenemu B.B. je izrečeno kazen šest let zapora znižalo na pet let in šest mesecev zapora ter mu po drugem odstavku 36. člena KZ izreklo še stransko kazen v znesku 25.000 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Obsojenemu B.P. je v pogojni obsodbi določeno kazen eno leto in šest mesecev zapora znižalo na eno leto in dva meseca zapora. V preostalem delu je med drugim pritožbe okrožne državne tožilke, obsojenega B.B. in njegovega zagovornika ter zagovornika obsojenega B.P. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da sta obsojena B.B. in B.P. dolžna plačati stroške pritožbenega postopka iz 1., 5., in 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

3. Obsojeni B.P. in njegov zagovornik ter zagovornik B.B. so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenega B.B. uveljavlja kršitve 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer 3., 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Obsojeni B.P. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, njegov zagovornik pa kršitve 1., 2. in 3. točke 420. člena ZKP. Vložniki zahtev predlagajo razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, obsojeni B.P. in njegov zagovornik pa se v prvi vrsti zavzemata za spremembo pravnomočne sodbe iz obsodilne v oprostilno.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da so zahteve za varstvo zakonitosti neutemeljene. Po njegovem obrazloženem stališču niso podane v zahtevah uveljavljane kršitve zakona.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencema in zagovornikoma. V izjavi zagovornik obsojenega B.B. z navajanjem argumentov zavrača stališče vrhovnega državnega tožilca.

6. Zahteva zagovornika obsojenega B.B. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3., 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in sicer - iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče opravilo glavno obravnavo v obsojenčevi nenavzočnosti; - iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče kot dokaz upoštevalo računalnik, ki je bil zasežen obtoženemu B.Š. in sodbo oprlo na ugotovitve izvedenca S.L. in podatke, ki so bili pridobljeni iz zaseženega računalnika, ki je bil po zasegu in zapečatenju na PU UKP Ljubljana odprt in pregledan brez prisotnosti obtoženega Š. in njegovega pooblaščenca; - iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so ugotovitve višjega sodišča v zvezi s presojo zakonitosti pridobitve dokazov iz računalnika v nasprotju z izpovedbo izvedenca računalniške stroke, torej v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku; - kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP z očitkom, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do izpovedb prič G. in B. ter drugih izpovedb prič, ki so bili člani komisije in do pritožbenih navedb, povezanih z vprašanjem kriterijev, upoštevanih pri oblikovanju izbire vlog podjetij.

7. Obsojeni B.P. izpodbija pravnomočno sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izrek prvostopenjske sodbe (točka I/2č) predstavlja nasprotje in nerazumljivost, v pravnomočni sodbi je podana protispisnost, saj je sodba v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v spisu, drugostopenjsko sodišče ni odgovorilo na navedbe, s katerimi je pritožba navajala, da sodišče prve stopnje ni presojalo sklenjene pogodbe o opravljeni tržni analizi med R. in G. Florida in v sodbi niso navedeni razlogi za krivdo obsojenega B.P. Po oceni tega vložnika zahteve je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče oprlo sodbo na nedovoljen dokaz in sicer zaseženi računalnik, katerega vsebino je pregledala kriminalistična policija brez prisotnosti lastnika računalnika in podan je tudi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, na podlagi katerih sodišči prve in druge stopnje utemeljujeta storitev in krivdo obsojenega B.P. za obravnavano kaznivo dejanje.

8. Zagovornik obsojenega B.P. navaja, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, hkrati pa je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče vsa obsojenčeva ravnanja štelo za eno ravnanje in ga opredelilo po drugem odstavku 244. člena KZ in ker v drugostopenjski sodbi v zvezi s storjeno spremembo ni obrazloženo, ali je obsojeni P. storil eno ali več dejanj, ali gre za nadaljevano kaznivo dejanje in kateri so elementi, ki so v zvezi s tem podani. Sodišče prve stopnje je v tem delu najprej kršilo kazenski zakon, sicer pa navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Sodba tudi nima razlogov glede zneskov, ki naj bi jih obsojeni P. pridobil obema soobdolžencema (soobsojenemu B.B. in obtoženemu B.Š.) in ne o tem, zakaj ti zneski predstavljajo veliko premoženjsko korist. Razlogi sodbe so tudi nerazumljivi v zvezi z očitkom, da se je izdani račun (fiktivni) nanašal na storitve, ki niso bile opravljene, sodba tudi nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o tem, da storitve sploh niso bile opravljene, sodba sodišča druge stopnje, ki se do zatrjevanih kršitev ni opredelilo, tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje nima nobenih oziroma sprejemljivih in utemeljenih razlogov o tem, zakaj je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe in tudi ne razlogov glede odločilnega dejstva, vrednosti tržne raziskave glede subjektivnega odnosa obsojenca do očitanih kaznivih dejanj, še posebej o motiviranem naklepu. V oceni zagovornika obsojenega B.P. je storjena tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na dokumentacijo, pridobljeno iz računalnika obtoženega Š.

9. Po določbi 2. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom. Tudi v kazenskem postopku je eno od jamstev obtoženčeva pravica do sojenja v navzočnosti. Samo ob izpolnjenih pogojih določbe tretjega odstavka 307. člena ZKP lahko sodišče opravi glavno obravnavo v obtoženčevi nenavzočnosti. Če so ti pogoji podani, se šteje, da se je obtoženec odpovedal pravici, da se mu sodi v navzočnosti (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004).

10. V zvezi z odločitvijo, da nadaljuje sojenje v nenavzočnosti obsojenega B.B., je sodišče presojalo vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilne z vidika pogojev določbe tretjega odstavka 307. člena ZKP. Gre za dejstva procesne narave, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi sodbe (od 103. do 105. strani prvostopenjske sodbe) ter jih ocenilo v luči obsojenčevega ravnanja. Višje sodišče je presodilo navedbe, s katerimi sta pritožnika (obsojenec in zagovornik) izpodbijala odločitev prvostopenjskega sodišča in ji pritrdilo. Sklepalo je, da je bila dana podlaga za sojenje obsojencu v nenavzočnosti in da niso bile kršene njegove pravice obrambe.

11. Ob upoštevanju vseh relevantnih procesnih dejstev ni nobenega dvoma glede ugotovitve, da v redu povabljen obsojenec ni hotel priti na glavno obravnavo. Prav tako je glede na potek glavne obravnave in dokaznega postopka, ki je bil v zaključni fazi in glede na obsojencu dane možnosti, da se izjavi o obtožbenih očitkih ter vseh izvedenih dokazih, tudi o izvidu in mnenju izvedenca finančno ekonomske stroke, čeprav ni bil navzoč pri njegovem zaslišanju na glavni obravnavi, utemeljeno sklepalo, da njegova navzočnost ni nujna. Po drugi strani sta bila izpolnjena tudi ostala pogoja, saj je obsojenec imel zagovornika, prav tako je bil zaslišan v preiskavi in tudi na glavni obravnavi.

12. Na presojo ugotovljenih pogojev za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti zaradi navedenega ne morejo vplivati okoliščine, na katere se sklicuje zagovornik v zahtevi. Postopanje sodišča prve stopnje, ki si je z grajanimi odločitvami prizadevalo zagotoviti obsojenčevo navzočnost tudi v zaključnem delu glavne obravnave, pri čemer je njegovo ravnanje (izmikanje in beg v tujino) bilo temu nasprotno, ob vsem že obrazloženem ni nezakonito. Obsojenčeva pravica obrambe pa glede na vsebino spremenjene obtožnice, kot je utemeljeno ugotovilo tudi sodišče druge stopnje, ni bila okrnjena in tudi ne kršena. Po drugi strani zahteva razen trditve, da modifikacija obtožnice glede na obsežnost celotne zadeve ni bila zanemarljiva, ne utemelji s konkretnimi dejstvi, ki bi kazala na kršitev pravice obrambe.

13. Vse tri zahteve za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistvo tega očitka je v stališču vložnikov zahteve, da se sodba opira na nezakonito pridobljen dokaz in sicer na računalnik, ki je bil zasežen obtoženemu B.Š. Vsebina računalnika je bila s strani policije pregledana brez prisotnosti njegovega lastnika.

14. Pri presoji uveljavljane kršitve je treba upoštevati s pravnomočno sodbo ugotovljena odločilna dejstva, ki se nanašajo na zaseg računalnika in njegov pregled. S pravnomočno sodbo je namreč ugotovljeno, da je bil računalnik obtoženemu B.Š. zasežen pri zakonito odrejeni in izvedeni hišni preiskavi. Kriminalist PE UKP Ljubljana, Oddelek za organizirani kriminal M.V. je pregledoval vsebino zaseženega računalnika v odsotnosti obtoženega B.Š. Sodišče je na podlagi izpovedbe tega kriminalista ter izvidov in mnenj izvedencev J.U. ter S.L., izpovedbe priče S.D. ter listinskih dokazov in pregleda celotne vsebine zaseženega računalnika ugotovilo, da je podatke v računalniku vnesel obtoženi Š. in da ne gre dokaz, ki bi ga ustvarili oziroma ponaredili kriminalisti. Ugotovilo je tudi obseg, vrsto in naravo sprememb v računalniku, ki se ne nanašajo na dokumente, ki so odločilni za presojo v tej kazenski zadevi.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil računalnik zasežen v skladu z določbami 222. člena ZKP, odprt oziroma pregledan pa je bil v nasprotju s temi določbami. Utemeljilo je, da v Zakonu o kazenskem postopku kršitev ni sankcionirana z izločitvijo dokaza iz spisa in tudi ne s prepovedjo, da se sodba nanj ne sme opreti. Določb o hišni preiskavi po stališču sodišča ni mogoče širiti na pregled pri hišni preiskavi zaseženih predmetov. Zato je sklepalo, da odpiranje in pregled računalnika v nenavzočnosti obtoženega Š. in prič ni imelo za posledico, da se sodba na tak dokaz ne sme opreti. Sodišče druge stopnje je soglašalo s stališči prvostopenjskega sodišča in poudarilo, da za naknadni pregled pri hišni preiskavi zaseženega predmeta ni mogoče uporabljati določbe, ki veljajo za to pomembno preiskovalno dejanje in kršitev katerih ima za posledico nedovoljenost takih dokazov (219. člen ZKP). Pritrdilo je sklepanju sodišča prve stopnje, da razlog za izločitev tega dokaza zaradi same kršitve določb 222. člena ZKP ni podan.

16. V času izvedbe tega kazenskega postopka preiskava elektronskih in z njimi povezanih naprav, med katere se uvršča tudi računalnik, ni bila izrecno predpisana v postopkovnem zakonu. Tak postopek je bil uzakonjen z zadnjo novelo ZKP (219.a člen, Uradni list RS, št. 77/2009). Splošna določba prvega odstavka 220. člena ZKP predpisuje, da se predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali predmeti, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, zasežejo in izročijo v hrambo sodišču ali se kako drugače zavaruje njihova hramba. V nadaljnjih določbah je predpisano postopanje z odvzetimi predmeti, tudi z zaseženimi spisi. Po drugem odstavku 222. člena ZKP se oseba, ki so ji bili spisi zaseženi povabi, naj bo navzoča pri odpiranju ovitka. Če se vabilu ne odzove, ali če je odsotna, se ovitek odpre in spisi pregledajo in popišejo v njeni nenavzočnosti.

17. Sodišče je presojalo vprašanje dovoljenosti uporabe podatkov, ki jih je vseboval računalnik obtoženega Š. in ki ga je v njegovi nenavzočnosti odprl in preiskoval kriminalist V., z vidika določb 222. člena ZKP. V bistvu je nosilca podatkov, to je računalnik, obravnavalo kot spise, ki se utegnejo uporabiti kot dokaz (prvi odstavek 222. člena ZKP). Kršitev, povezana s pregledom zaseženih spisov (le ti so tudi nosilci podatkov), v postopkovnem zakonu v času zasega ni bila opredeljena kot takšna, ki ima vselej za posledico prepoved uporabe na tak način pridobljenih dokazov. Sodišče namreč presoja, ali gre za kršitev, ki vpliva oziroma je vplivala na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). V takem položaju je sodišče ugotavljalo, ali so bili podatki v računalniku s pregledom kriminalista bistveno spremenjeni. Ker so dejanske ugotovitve pokazale nasprotno, je sodišče utemeljeno zavrnilo predlog za izločitev tega dokaza.

18. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se sodba po določbah tega zakona ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Računalnik obtoženega Š. je bil pridobljen z zakonito odrejeno in opravljeno hišno preiskavo. Zato ni podlage za sklepanje, da gre za dokaz, ki je bil pridobljen v nasprotju z določbami o hišni preiskavi oziroma da so bile storjene postopkovne kršitve, zaradi katerih sodišče nanj ne bi smelo opreti sodbe (219. člen ZKP).

19. Pregled računalnika, ki ga je opravil kriminalist brez navzočnosti obtoženega Š. je v takem položaju in glede na vsebino navedb vložnikov zahtev presojati le z vidika kršitve pravic obrambe. Glede na ugotovitve sodišča, povezane z vsebino računalniških podatkov in njihove verodostojnosti (gre za vprašanje dejanskih zaključkov), pa ni mogoče sklepati, da je kršitev določbe drugega odstavka 222. člena ZKP vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Vprašanja morebitnega nedovoljenega posega v zasebnost obtoženega Š. pa zahteve za varstvo zakonitosti ne načenjajo in tudi ne utemeljujejo. Vse navedbe, s katerimi je nakazano, da spremembe podatkov (faktur) niso bile ugotovljene, pomenijo v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

20. Sodišče druge stopnje je skladno z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP presodilo navedbe, s katerimi je med ostalim tudi zagovornik obsojenega B.B. problematiziral pravna in dejanska vprašanja v zvezi z zaseženim računalnikom. Pri tem je pritrdilo obširnim razlogom, ki jih je v svoji sodbi navedlo sodišče prve stopnje, tudi ugotovitvi, da dokumenti v Š. računalniku niso bili spremenjeni v času, ko ni bil v njegovi posesti in da gre za dokumente, kakršni so bili ustvarjeni v računalniku ter da je do ugotovljene spremembe datuma prišlo zaradi nastavitev v računalniku, ko je kriminalist V. fakture natisnil. Glede na takšne razloge, s katerimi je sodišče druge stopnje ocenilo kot utemeljene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz presoje izvedenih dokazov, ne gre za protispisnost, na katero opozarja zahteva zagovornika obsojenega B.B. 21. Tudi vsem nadaljnjim navedbam, s katerimi isti zagovornik uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče pritrditi. Z navedbami, ki se nanašajo na postopek izbire dodeljevanja sredstev ter pristojnost za odločanje, na možnost obsojenčevega vplivanja na odločitve komisij in na nepopoln dokazni postopek glede strokovnih podlag za posamezen izbor podjetij in v povezavi s tem na zmotno presojo sodišča prve stopnje, zahteva v bistvu uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Povsem enako velja za navedbe, ki zadevajo javna razpisa 11/98 in 7/99. Ne glede na navedeno je treba poudariti, da gre za protispisnost, če sodišče o odločilnih dejstvih v obrazložitvi sodbe povzema vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku v nasprotju s temi listinami ali zapisniki, ne pa takrat, kadar jih ob upoštevanju celokupnega dokaznega gradiva ocenjuje drugače kot obramba. Pritožbene navedbe, ki so se navezovale na vsa navedena dejanska in v zahtevi problematizirana vprašanja v zvezi z odločilnimi dejstvi, je sodišče druge stopnje obravnavalo, sprejeto presojo pa z izčrpnimi razlogi tudi utemeljilo (12. in 13. stran sodbe sodišča druge stopnje). Zato pritožbeno sodišče ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

22. Zahteva zagovornika obsojenega B.B. ocenjuje, da je sodišče z neizvedbo predlaganih dokazov kršilo obsojenčevo pravico obrambe. Po navedbah zahteve je v zvezi s sprejetimi nakazili s strani G. International obsojenec predlagal, da se pribavijo podatki javnega računovodskega servisa z licenco, ki je vodil poslovne knjige navedene družbe, da se zasliši priča K.S. kot odgovorna oseba G. International in da se pribavijo listine, iz katerih bi bila razvidna podlaga za nakazila na njegov račun.

23. Sodišče prve stopnje je zavrnitev navedenih dokaznih predlogov v sodbi obrazložilo (stran 109. sodbe sodišča prve stopnje). Do pritožbenih navedb, povezanih s to odločitvijo, je zavzelo stališče tudi sodišče druge stopnje. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravnorelevantni in obramba mora obstoj in njihovo pravnorelevantnost utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V zvezi z dejstvi, na katera opozarja zagovornikova zahteva (denarna nakazila so predstavljala plačilo za opravljeno svetovalno delo) je sodišče izvedlo dokaze in tudi obrazložilo, na podlagi katerih dejstev sklepa na namen, zaradi katerega so bile zaračunane tržne raziskave (sodba sodišča prve stopnje na 62 strani in drugostopenjska sodba na 11 strani). Ob upoštevanju v tem obsegu ugotovljenih odločilnih dejstev in razlogov, ki jih je navedlo sodišče v zvezi z možnostjo pridobitve podatkov G. International, zahteva ni utemeljila z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko odločilno vplivala na sprejeto odločitev oziroma da bi predlagani in neizvedeni dokazi ustvarili takšen dvom, ki bi lahko imel za posledico oprostilni izrek. Z zavrnitvijo teh dokazov sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

24. Zagovornik B.B. neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do izpovedb prič I.G. in M.B., ki sta izpovedali, da je komisija odločala avtonomno, brez kakršnegakoli vpliva in tudi ne do drugih izpovedb prič, ki so bile člani komisij. V temu obsegu je dejansko stanje ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi navedlo razloge v zvezi z obsojenčevim odločujočim vplivom pri pripravi predlogov za izbor podjetij. Tudi sodišče druge stopnje je preizkusilo na prvi stopnji ugotovljena dejstva, ki zadevajo obsojenčevo ravnanje ter s tem v zvezi navedlo razloge (12. in 13. stran drugostopenjske sodbe). Ob upoštevanju ugotovljenega načina obsojenčevega delovanja, niso odločilne izpovedbe navedenih prič in tudi graja presoje pritožbenega sodišča, ki se omejuje na odločilna dejstva, ni utemeljena in zato ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

25. Zahteva obsojenega B.P. in njegovega zagovornika ocenjujeta, da izrek sodbe nasprotuje sam sebi in da je tudi nerazumljiv. Ta očitek je presodilo že sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče se pridružuje razlogom, ki so navedeni v sodbi pritožbenega sodišča. Vsebina izreka sodbe, s katero sodišče spozna obtoženca za krivega, je predpisana v določbah 359. člena ZKP. Po 1. točki prvega odstavka te določbe izreče sodišče, katerega dejanja spozna obtoženca za krivega in pri tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tiste od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Za sam opis kaznivega dejanja je pomembna navedba dejstev in okoliščin, s katerimi so opredeljeni posamezni zakonski znaki. Na nasprotje v izreku samem je mogoče sklepati, če si nasprotujejo navedbe glede odločilnih dejstev, na nerazumljivost pa le, če se iz njih ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje v bistvu gre. Izrek, ki vsebuje vsa dejstva, s katerimi so opisani zakonski znaki kaznivega dejanja, čeprav na ne najbolj spreten način, ni sam s seboj v nasprotju in tudi ni nerazumljiv. Glede na takšno razlago tudi ob navedbah obeh vložnikov zahtev izrek v zvezi z kaznivim dejanjem, očitanim obsojenemu B.P. nima takih pomanjkljivosti, ki bi pomenile bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obtožbeni očitek, ki ga je sodišče povzelo v izrek sodbe, po presoji Vrhovnega sodišča nima napak, ki bi obsojencu onemogočale, da se pred njim učinkovito brani. Povzemanje vseh treh oblik kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic v pravnem stavku, samo po sebi ne ustvarja situacije, na katero se sklicuje zahteva zagovornika. Posebej še, ker je odločilen opis dejanske podlage in ker je sodišče utemeljilo (sodba sodišča prve stopnje, zadnji odstavek na 96. strani) da je obsojeni B.P. s svojim ravnanjem zlorabil položaj po prvem odstavku 244. člena KZ. Glede na presojo, ki se nanaša na opis kaznivega dejanja, zagovornik tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Zahteva istega vložnika tudi ne obrazloži, v čem vidi kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP (katere so tiste okoliščine, ki izključujejo krivdo in kaznivost).

26. V obsegu, v katerem zahtevi obsojenega B.P. in zagovornika očitata razlogom napadene pravnomočne sodbe protispisnost, dejansko uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V razlogih, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo dokazno oceno (strani 95 in 96 ter 99 in 100), ni nasprotij, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih v razmerju do vsebine izvedenih dokazov. Nižji sodišči sta namreč presodili dejstva, ugotovljena v zvezi s povezanostjo izdaje računov za neopravljene storitve (tržne raziskave in priprava razpisne dokumentacije). Če sodišče ni sprejelo argumentov obrambe in je v zvezi s tem vprašanjem razumno ocenilo dokaze, ni storilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih uveljavljata zahtevi.

27. Tudi nadaljnji očitki, ki so povezani z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niso utemeljeni. Z vidika očitka, razvidnega iz izreka pravnomočne sodbe ter razlogov, s katerimi je sodišče utemeljilo ugotovljeno dejansko stanje in sprejeto dokazno oceno (95. in 96. stran sodbe sodišča prve stopnje), ki ji je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, obsojenčeva zahteva neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo sklenjene pogodbe o tržni analizi med R. in G. Florida in da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbena izvajanja. Sicer pa zahteva, ki trdi, da obsojeni B.P. ni podpisal nobene pogodbe, na kateri gradita krivdo prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče, temveč je podpisal povsem samosvojo pogodbo z dne 3.2.2000 in da je bilo na podlagi te pogodbe izvršeno plačilo tržne analize, ne pa na podlagi pogodbe, ki jo je očitno pomotno in s tem protispisno presojalo sodišče, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

28. V zahtevi obsojeni B.P. tudi navaja, da se poraja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, na podlagi katerih prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče utemeljujeta storitev in krivdo za kaznivo dejanje temu obsojencu in da je zato podan razveljavitveni razlog po 427. členu ZKP. Vložnik zahteve se ne more sklicevati, da v pravnomočni sodbi obstaja precejšen dvom v resničnosti odločilnih dejstev, ker bi s tem nedovoljeno razširjal razloge, ki jih sme uveljavljati v skladu z določbami prvega odstavka 420. člena ZKP. Po določbi 427. člena ZKP postopa Vrhovno sodišče le v primeru, če nastane dvom o resničnosti oziroma pravilnosti tistih odločilnih dejstev, na katera se opira zakon, ki naj bi bil kršen po navedbah vložnika zahteve. Pri tem Vrhovno sodišče ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog strank, naj napadeno sodbo razveljavi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 34/96 z dne 3.7.1998).

29. Sodišče druge stopnje je dejanje obsojenega B.P. pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ in v izreku prvostopenjske sodbe izpustilo navedbo, ki se nanaša na pridobitev velike premoženjske koristi. S tem je odpravilo kršitev kazenskega zakona, ki jo je storilo v zvezi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja sodišče prve stopnje (4. točka 372. člena ZKP). Zato ni nobenih razlogov, ki bi zahtevali poseganje v pravnomočno sodbo, hkrati pa tudi uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z veliko premoženjsko koristjo ni utemeljeno, saj ne more imeti nobenih pravnih učinkov.

30. Zagovornikova zahteva tudi trdi, da je dejanje obsojenca sestavljeno iz več faktov oziroma ravnanj, ki vsako zase predstavlja samostojno kaznivo dejanje. Sodišče bi lahko opredelilo obsojenčevo ravnanje kot nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ. Temu stališču ni mogoče pritrditi že glede na enoten opis obsojenčevega dejanja in ugotovljeno dejansko stanje, ne glede na dejstvo, da plačilo računov ni bilo hkrati izvršeno. Po drugi strani bi kršitev zakona lahko bila storjena le, če bi sodišče spoznalo obsojenca za krivega izvršitve več posameznih kaznivih dejanj, čeprav bi ugotovilo, da so izpolnjeni vsi konstantni in variabilni elementi, ki bi narekovali konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. V taki situaciji ne gre za kršitev kazenskega zakona in tudi ne za položaj, v katerem bi se nižji sodišči morali ukvarjati z navedenim vprašanjem in zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

31. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka tudi ni storjena v zvezi z zaključki sodišča glede storitev, za katere so bili izstavljeni računi. Dejanske ugotovitve v zvezi s tem odločilnih dejstvom in razlogi sodbe sodišča prve stopnje niso v nasprotju z izrekom. Razlogom sodbe pa tudi ni mogoče pripisati popolne nejasnosti. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljilo (stran 99 prvostopenjske sodbe) da eventualno pomoč obtoženega Š. ocenjuje kot eno od faz izvršitve kaznivega dejanja in sicer kot njegovo pomoč soobsojencem, ne pa za dejansko delovanje podjetja G., ki bi zato izstavilo račun. Tudi iz ostalih razlogov povsem jasno sledi, kakšno vlogo in pomen je sodišče dalo izstavljenim računom. Presojo je v tem pogledu opravilo tudi sodišče druge stopnje, ki je v razlogih sodbe (11. stran in nadaljevanje na 12. strani drugostopenjske sodbe) navedlo, zakaj zavrača pritožbene navedbe. Zato tudi pritožbeno sodišče ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka.

32. Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP navede sodišče med drugim v obrazložitvi sodbe, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Zahteva zagovornika obsojenega B.P. navaja, da sodišče ni razumljivo oziroma sploh ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge in da je s tem storilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Trditev ni utemeljena, ker je sodišče prve stopnje navedlo razloge (predvsem na 108. strani sodbe), ki so ga vodili k zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe. Pri tem je sprejeto odločitev treba presojati v luči vseh ostalih razlogov, s katerimi je sodišče obrazložilo vsa dejstva, na katerih temelji izrek pravnomočne sodbe, ki se nanaša na obsojenega B.P. Prav tako je sodišče druge stopnje presodilo pritožbene navedbe, ki so se nanašale na grajo odločitve sodišča prve stopnje (40. stran drugostopenjske sodbe). Ker je sodišče v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov postopalo v skladu s postopkovnimi določbami, ni podana kršitev, ki jo uveljavlja zagovornikova zahteva. V ostalem pa zahteva tudi ni utemeljila pravne relevantnosti predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti. Zato tudi ob upoštevanju vsebine njenih navedb ni mogoče sklepati na kršitev pravice obsojenčeve obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

33. Neutemeljeno zahtevi obsojenega B.P. in zagovornika uveljavljata nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da pravnomočna sodba nima razlogov o „obarvanem naklepu“ in o dogovarjanju glede koruptivnih poslov med obsojencem ter B.Š. in obsojenim B.B. (obsojenčeva zahteva) in da sodišče v obsojenčevem primeru ni obrazložilo, kakšni in kateri so tisti izvedeni dokazi in dejstva, ki izkazujejo, da je obsojencu šlo, da pridobi obtoženemu Š. in obsojenemu B.B. premoženjsko korist (zagovornikova zahteva). Po zagovornikovi oceni sodba nima razlogov o motiviranem naklepu, v njej pa so tudi nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih in izvedenimi dokazi (okoliščina, ali je bil Š. prisilni upravitelj v I.d.d.).

34. Razlogi, ki jih vsebuje sodba sodišča prve stopnje (96., 99. in 103. stran prvostopenjske sodbe) nasprotujejo očitkom obeh zahtev za varstvo zakonitosti. Ne gre namreč za odsotnost razlogov v obsojenčevem ravnanju s krivdno obliko, ki jo predpisuje določba prvega odstavka 244. člena KZ (motivirani naklep) in tudi ne za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Sicer pa je vprašanja, ki jih v zvezi z obrazložitvijo naklepa problematizirata zahtevi, presodilo že sodišče druge stopnje in jih utemeljilo z izčrpnimi razlogi (39. in deloma 40. stran drugostopenjske sodbe). S takšno presojo soglaša tudi Vrhovno sodišče, ki hkrati poudarja, da je razloge sodbe, ki neposredno zadevajo obsojenčevo krivdo, treba povezati z vsemi ostalimi ugotovljenimi odločilnimi dejstvi in v zvezi z njimi izvedenimi dokazi. Zato tudi v tem pogledu izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bilo treba slediti predlogu vložnikov zahtev.

35. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahtev. Zato je zahteve obsojenega B.P. in njegovega zagovornika ter zagovornika obsojenega B.B. zavrnilo (425. člen ZKP).

36. Ker je Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti zavrnilo, je odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati sodno takso, pri čemer je upoštevalo njune premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).