Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je dejanski razlog za odpoved predstavljal krivdni razlog, to je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, in ne kakšen drug razlog. Glede obstoja tožnikove krivde za storjene kršitve je sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo, da se je zavedal kršitev in je bil sposoben razumeti pomen in posledice svojih ravnanj. Na podlagi izvedenskih mnenj je prepričljivo ugotovilo, da se je bil tožnik, kljub prisotnosti duševnih in vedenjskih motenj zaradi uživanja alkohola, v času očitanih kršitev sposoben zavedati svojih obveznosti in bil sposoben razumeti pomen in posledice svojih ravnanj. Glede na to pritožba neutemeljeno vztraja, da je očitane kršitve storil zaradi odvisnosti od alkohola.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka sklepa). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2020 in sklepa toženke z dne 9. 12. 2020, ter zahtevka za reintegracijo in reparacijo; zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za priznanje pravic skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni bila podana iz razloga, ki je v njej naveden, temveč zaradi dolgotrajne tožnikove odvisnosti od alkohola, katero je toženka dopuščala. V času kršitev ni bil sposoben za delo. Storjene kršitve so posledica njegovega bolezenskega stanja, tj. zlorabe alkohola v posledici odvisnosti od njega. Toženka v okviru dolžnosti skrbeti za varnost in zdravje pri delu ni ustrezno ukrepala, ker tožnika ni napotila na preglede medicine dela z namenom ugotavljanja nesposobnosti za delo, čemur bi lahko sledili postopki iz invalidskih zavarovanj. Sodelovala je pri tožnikovih kršitvah, saj je omogočala uživanje alkohola na delovnem mestu kljub zakonski prepovedi. Tega sodišče ni upoštevalo, prav tako ni upoštevalo razmer in odnosov pri toženki. Oba sodna izvedenca kot tudi sodišče so naklonjeni toženki. Sodišče ni neposredno zaslišalo A. A. in B. B. ter ni pridobilo dodatnega izvedenskega mnenja izvedenca za medicino dela. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu socialnega delavca v Uradu Vlade Republike Slovenije C. Toženka mu je s sklepom z dne 23. 10. 2020 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Očitala mu je kršitev določil pogodbe o zaposlitvi, 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1, 9., 10., 14., 93. in 94. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), 5., 9. in 23. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (Ur. l. RS, št. 8/2001), 13. člena Pravilnika o razporeditvi polnega delovnega časa ter 18. in 20. člena Uredbe o uporabi službenih avtomobilov v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 60/1999 in nadaljnji).

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je toženka utemeljeno podala tožniku pisno opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga (prvi odstavek 85. člena ZDR-1) in da mu je zaradi dokazanih kršitev tudi utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi dejanskimi in pravnimi razlogi in jih po nepotrebnem ne ponavlja.

8. V pisnem opozorilu je bilo tožniku očitano, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker se je 22. 6. 2020 neprimerno in nespoštljivo obnašal pri predaji dela iz dopoldanske na popoldansko izmeno (močno se je razburil, izgovoril nekaj neprimernih kletvic in zaloputnil z vrati), in ker je 3. 7. 2020 zamudil na delo skoraj eno uro, ni spoštoval navodil delodajalca, ker je zavračal delo v Centru D. v E., ter je samovoljno odšel z dela, saj za predčasen odhod ni predložil zdravniškega spričevala ali drugega opravičila. Tožnik je očitana ravnanja z dne 3. 7. 2020 priznal, opravičeval pa jih je s slabim počutjem in psihičnimi težavami. Zanikal je očitke o neprimernem vedenju 22. 6. 2020, saj naj bi govoril le z nekoliko povišano jakostjo glasu, ni pa preklinjal ali zaloputnil z vrati; tudi sicer je menil, da je šlo le za enkratni dogodek. Sodišče prve stopnje je navedena tožnikova opravičevanja utemeljeno zavrnilo. Pri tem je pravilno utemeljilo, da neprimerno vedenje 22. 6. 2020 ne predstavlja enkratnega dogodka, saj so bile tožniku istovrstne kršitve očitane že večkrat. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožniku očitana ravnanja pomenijo kršitev delovnih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, delovnopravni zakonodaji in toženkinem Pravilniku o razporeditvi delovnega časa, ter da mu je zato utemeljeno podala pisno opozorilo.

9. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje glede utemeljenosti odpovednega razloga. Tožniku je bilo v odpovedi očitano, da je 26. 8. 2020 ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik ni upošteval navodil F. F. in veljavnega razporeda, skladno s katerim bi moral v Centru D. v E. opraviti psihosocialno podporo prosilcem, temveč se je s službenim vozilom, brez veljavnega potnega naloga, odpravil proti E. Na poti se je odločil, da gre zaradi zobobola k zobozdravniku, kjer se je zadržal dobro uro, nato pa vzel antibiotik in analgetik ter se zaradi slabega počutja odpravil domov, ne da bi to sporočil delodajalcu. Obveznosti iz delovnega razmerja je ponovno kršil 27. 8. 2020, ker ni beležil službenih prihodov in odhodov. Tega dne naj bi se odpravil po prosilce za mednarodno zaščito na Ministrstvo za notranje zadeve, vendar brez evidentiranja odšel na malico, z malice pa domov, ne da bi delodajalcu javil svoj odhod in si zanj priskrbel dovoljenje. Istega dne se tudi ni udeležil sestankov ob 7:00 in 14:00 uri, zaradi odsotnosti ni opravil prevzema dveh prosilcev z Ministrstva za notranje zadeve, prav tako ni odpovedal spremstva varnostnika zunanje varnostne službe G., zaradi česar je varnostnik prišel po nepotrebnem v Urad.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikovo ravnanje 26. 8. 2020 med strankama niti ni bilo sporno, opustitve obvestitve delodajalca o svoji odsotnosti tega dne pa tožnik ni uspel opravičiti. Ugotovilo je tudi, da je tožnik priznal opustitev beleženja službenega odhoda 27. 8. 2020 in da ni uspel ovreči svoje odgovornosti za opustitev obvestitve odpovedi spremstva varnostnika ter da je potrdil svojo neudeležbo na sestankih 27. 8. 2020 kot tudi svoj predčasni odhod z dela. S temi ravnanji je kršil delovne obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, delovnopravni zakonodaji, toženkinem Pravilniku o razporeditvi delovnega časa in Uredbi o uporabi službenih avtomobilov v organih državne uprave.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da odpoved pogodbe o zaposlitvi prikriva drug razlog za podajo odpovedi in da tožnik v času storjenih kršitev zaradi bolezenskega stanja ni bil sposoben za delo. V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 mora biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen, resničen ter takšen, da delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi ni mogoče nadaljevati. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je dejanski razlog za odpoved predstavljal krivdni razlog, to je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, in ne kakšen drug razlog. Glede obstoja tožnikove krivde za storjene kršitve je sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo, da se je zavedal kršitev in je bil sposoben razumeti pomen in posledice svojih ravnanj. Na podlagi izvedenskih mnenj sodne izvedenke za psihiatrijo in sodnega izvedenca medicine dela ter ocen izvajalca medicine dela je prepričljivo ugotovilo, da se je bil tožnik, kljub prisotnosti duševnih in vedenjskih motenj zaradi uživanja alkohola, v času očitanih kršitev sposoben zavedati svojih obveznosti in bil sposoben razumeti pomen in posledice svojih ravnanj. Glede na to pritožba neutemeljeno vztraja, da je očitane kršitve storil zaradi odvisnosti od alkohola. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da se je zavedal, da ga prekomerno uživanje alkohola ovira pri normalnem izpolnjevanju delovnih nalog in obveznosti, a se je kljub temu zavestno podvrgel uživanju alkohola, ki mu je občasno onemogočalo normalno funkcioniranje. Zaključka o storitvi očitanih kršitev in tožnikovi krivdi tudi ne morejo ovreči razmere, ki naj bi pri toženki omogočale uživanje alkohola, saj se je tožnik kršitev obveznosti iz delovnega razmerja kot tudi težav z alkoholom zavedal, kar izhaja nenazadnje tudi iz obsežnih pritožbenih navedb.

12. Zmotne so pritožbene navedbe, da toženka kljub seznanjenosti s tožnikovo odvisnostjo od alkohola ni ustrezno ukrepala, oziroma da je tožnikovo odvisnost celo dopuščala. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da sta tako toženka kot izvajalec medicine dela tožnika večkrat opozorila na težave z zlorabo alkohola, a ju tožnik ni jemal resno. Tudi ocene izvajalca medicine dela potrjujejo, da je bil tožniku predlagan pregled pri alkohologu in vključitev v organizirano obliko zdravljenja odvisnosti ter kontrola v ambulanti, a je tožnik menil, da bo problem uživanja alkohola rešil sam in brez strokovne pomoči. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicine dela pa še izhaja, da delodajalec sicer pitja alkohola na delovnem mestu in prisotnost opitih delavcev v delovnem procesu ne sme tolerirati, vendar pa uživanja alkohola tudi ne more dnevno preverjati. Ker se je tožnik zavedal svoje odvisnosti in ni spoštoval opozoril toženke in navodil izvajalca medicine dela, toženki ni mogoče očitati opustitve skrbi za varnost in zdravje pri delu, kot tudi ne opustitve pomoči tožniku pri zdravljenju in postopkih zaradi odvisnosti.

13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev, ker sodišče prve stopnje ni neposredno zaslišalo A. A. in B. B. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v obravnavani zadevi (213. člen ZPP). Dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede; ni dolžno ugoditi dokaznim predlogom, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki ni relevantno. V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča izvedlo vse dokaze, ki so bili pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev, in utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče z zavrnitvijo predloga za zaslišanje navedenih dveh prič soglaša in ugotavlja, da je bilo njuno zaslišanje substancirano (tudi v pritožbi) v smislu dokazovanja razmer in okoliščin tožnikovega zlorabljanja alkohola pri toženki ter vpliva teh okoliščin na delo tožnika, kar pa, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, za presojo očitanih kršitev ni odločilno. Sodišče prve stopnje je sicer njuno neposredno zaslišanje zavrnilo z obrazložitvijo, da sta zadoščali že predloženi pisni izjavi teh prič, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da na vsebino teh pisnih izjav sodišče prve stopnje (utemeljeno) ni oprlo svoje odločitve.

14. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo pridobiti dodatno izvedensko mnenje izvedenca za medicino dela. Ta dokazni predlog je pravilno zavrnilo kot nepotreben, saj sta izvedenski mnenji sodne izvedenke psihiatrične stroke in sodnega izvedenca medicine dela zadoščali za ugotovitev vpliva tožnikove uporabe alkohola na storitev očitanih kršitev.

15. Zmotna je pritožbena navedba, da so bili sodišče in sodna izvedenca v izvedenskih mnenjih naklonjeni toženki. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za potrebe sprejema odločitve ustrezno upoštevalo in kritično ocenilo vse izvedene dokaze. Tudi obe izvedenski mnenji je pretehtalo in dokazno ocenilo skladno z 8. členom ZPP. Pravilno je ugotovilo, da sta prepričljivi in skladni s pravili stroke, zato ju je pri odločitvi utemeljeno upoštevalo. Izvedensko mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke je strokovno, s tem se v pritožbi strinja tudi tožnik, pri čemer sodni izvedenki ni mogoče očitati, da bi imela do alkoholikov izrazito negativen odnos, kot to zmotno navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in dokazno ocenilo tudi tožnikovo izpoved, če pa ji ni sledilo, to še ne pomeni, da je bilo naklonjeno toženki.

16. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je bila tožniku odpoved podana iz utemeljenega krivdnega razloga. Ker kljub pisnemu opozorilu pred odpovedjo s kršitvami ni prenehal, temveč je ponovno kršil delovne obveznosti, delovnega razmerja z njim toženka ni več mogla nadaljevati. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).