Jedro

Tožnica je vložila zahtevo za nadaljevanje denacionalizacijskega postopka zaradi njenega vstopa v postopek po določbi 12. člena ZDen, ob tem, da je bil obravnavani postopek že zaključen, zaradi umika zahteve za denacionalizacijo vseh takratnih vlagateljev, ki mu je sledila ustavitev postopka. Organ prve stopnje je pravilno tožničino vlogo upošteval kot novo zahtevo za denacionalizacijo. Rok za vložitev zahteve se je glede na določbo 64. člena ZDen iztekel 7. 12. 1993, zato je organ prve stopnje pravilno zaključil, da za uvedbo denacionalizacije niso (več) podani formalni pogoji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je s sklepom, št. 321-18/94 z dne 12. 11. 2009, zavrgel zahtevek tožnice za nadaljevanje denacionalizacijskega postopka v zadevi št. 321-18/94 na podlagi vstopne pravice po določbi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen) in ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani. Drugostopni organ je z odločbo, št. 490-146/2009/2 z dne 9. 2. 2010, potrdil sklep prvostopnega organa in zavrnil pritožbo tožnice. Prvostopni organ je v obrazložitvi svojega sklepa navedel, da je tožnica 24. 9. 2009 zaprosila za nadaljevanje denacionalizacijskega postopka po pok. upravičencih A.A. in B.A. zaradi njenega vstopa v postopek na podlagi določbe 12. člena ZDen kot dedinje prvega dednega reda upravičencev. K vlogi je predložila potrdilo Upravne enote Gornja Radgona o državljanstvu RS kot dokaz o rešitvi predhodnega vprašanja. Po pozivu prvostopnega organa, ali gre za obnovo postopka ali novo vlogo glede na že pravnomočno zaključen denacionalizacijski postopek na podlagi umika zahtevka strank, je tožnica pojasnila, da ni nikoli umaknila zahtevka po vstopni pravici glede na okoliščino, da je slovenska državljanka, zaradi česar je zahtevala nadaljevanje postopka. Prvostopni organ je ugotovil, da se je postopek denacionalizacije št. 321-18/94 zaključil s sklepom, št. 321-18/94 z dne 6. 7. 1999, ki je postal dokončen 27. 7. 1999. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da se na podlagi odločbe pristojnega upravnega organa pok. zakonca A. nista štela za jugoslovanska državljana, ker pa stranke v tem času niso imele pooblaščenca v Sloveniji, je organ zaprosil odvetnika C.C., kateremu je bila predana zadeva A., da sporoči, ali stranke uveljavljajo uporabo določbe 12. člena ZDen. Odvetnik je z dopisom z dne 15. 6. 1999 sporočil, da so stranke – med drugim tudi tožnica – povedale, da ne želijo, da jih zastopa. Organ je nato vse vlagatelje z dopisom pozval, da sporočijo ime skupnega pooblaščenca z opozorilom po določbi 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP/86). V pisnih ločenih izjavah so stranke – med drugim tudi tožnica – sporočile, da slovenskega državljanstva od leta 1945 ne morejo dokazati, zato ne vidijo možnosti za uspešno uveljavljanje pravice do odškodnine, navedle pa so še, da je s tem vprašanje nadaljnjih zahtevkov in postopkov rešeno. Glede na takšno izjavo strank je prvostopni organ nato po določbi 133. člena ZUP/86 s sklepom ustavil postopek. Tožnica je sklep prejela 8. 7. 1999. Glede na to se denacionalizacijski postopek ne more nadaljevati, ker postopek ni bil prekinjen zaradi rešitve predhodnega vprašanja jugoslovanskega državljanstva tožnice, ampak v letu 1995 zaradi rešitve predhodnega vprašanja jugoslovanskega državljanstva pok. upravičencev, ki pa se je nato v letu 1998 nadaljeval in - kot že navedeno- s sklepom z dne 6. 7. 1999 ustavil. Prvostopni organ je zato zahtevo tožnice obravnaval kot nov zahtevek. Ker so bile stranke v samem postopku seznanjene glede uporabe določbe 12. člena ZDen, je potrdilo, ki ga je predložila tožnica k obravnavani vlogi, brezpredmetno, ker pa zahteva ni bila vložena v predpisanem roku po določbi 64. člena ZDen, je organ odločil, kot izhaja iz izreka sklepa. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še navedel, da se le-te ne nanašajo na postopek pred izpodbijanim sklepom, temveč na postopek, ki se je zaključil s sklepom o ustavitvi postopka z dne 6. 7. 1999, zato ni predmet presoje v tem pritožbenem postopku. Kljub temu je organ pojasnil, da morajo imeti stranke v postopku denacionalizacije, ki nimajo stalnega prebivališča v RS po določbi 60. člena ZDen pooblaščenca s prebivališčem oziroma sedežem v RS, ki zastopa stranko pri vseh dejanjih v postopku. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da so bile vlagateljice pozvane k imenovanju pooblaščenca s prebivališčem v RS, vendar niso pooblastile nikogar. Nesporno so tudi vlagateljice prejel poziv prvostopnega organa za opredelitev do vstopne pravice po določbi 12. člena ZDen, nesporno so prejele poziv za imenovanje pooblaščenca v postopku in za opredelitev do vstopa v postopek po določbah ZDen, vendar tega niso storile. Nesporno so tudi prejele sklep o ustavitvi postopka, s katerim se je postopek denacionalizacije končal. Pozivom organa niso sledile, zoper sklep o ustavitvi postopka pa tudi niso vložile pravnih sredstev.

Tožnica je vložila tožbo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka. V tožbi je uvodoma povzela potek dosedanjega postopka in navedla, da so bila v postopku kršena pravila postopka, saj sta bila izpodbijani sklep in odločba o ustavitvi denacionalizacijskega postopka izdana, ne da bi bila stranki dana možnost, da se do ugotovitev v postopku opredeli. Prvostopni organ pred izdajo odločbe ni razpisal ustne obravnave, ni izdal poročila po določbi 65. člena ZDen, na katerega bi imela tožnica možnost predlagati spremembe oziroma dopolnitev. Tožnica zaradi tega ni imela možnosti spremeniti zahtevka za denacionalizacijo in zahteve podpreti z ustreznimi dokazili. Povsem napačno je tudi stališče, da je tožnica umaknila postopek (točno: zahtevo). Prvostopni organ je pisanje na postavitev pooblaščenca in obvestilo o možnosti vstopa v postopek, datirano z dne 9. 6. 1999, naslovil na odvetnika C.C., ki ni bil pooblaščenec strank. To dejstvo je razvidno iz upravnega spisa in dopisa. Organ bi moral o tem dejstvu stranke pozvati osebno. Prvostopni organ se je postavil na stališče, da je tožnica s svojim dopisom z dne 20. 6. 1999 v nemškem jeziku zahtevek umaknila. Tega dopisa ne bi smel upoštevati, saj se v upravnem postopku uporablja slovenski jezik. S to vlogo bi moral ravnati kot z nepopolno vlogo in stranko pozvati, da izjavo dopolni z ustreznim prevodom v slovenski jezik in jo tudi poučiti o tem, kaj njeno dejanje pomeni. Šlo je za ključno fazo postopka. Organ bi moral razpisati obravnavo in jo nanjo povabiti in ji predočiti stanje zadeve, moral bi postaviti tolmača, še zlasti, ko je prejel obvestilo od odvetnika, da ne zastopa več strank v postopku. Postavitev pooblaščenca v tem postopku tudi ni bila zavezujoča, saj ni bilo ovire, da stranka ne bi mogla sodelovati sama v postopku. ZUP obveznega zastopanja stranke po pooblaščencu ne pozna. Gramatikalna razlaga tožničinega dopisa tudi ne potrjuje, da je stranka zahtevek umaknila. Jasno je, da kaj takega ne bi storila, saj ima slovensko državljanstvo in je nihče ni pravilno opozoril, da lahko sedaj ''teče'' postopek naprej zanjo kot upravičenko. Predlagala je, da sodišče na glavni obravnavi vpogleda v potrdilo o državljanstvu, zasliši stranke in postavi izvedenca za nemški in slovenski jezik ter po izvedbi dokazov odloči tako, da tožbi ugodi, sklep razveljavi in v zadevi samo odloči tako, da se postopek nadaljuje po vstopni pravici tožnice, podrejeno pa, da vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno zavrženje tožničinega zahtevka za nadaljevanje denacionalizacijskega postopka v zadevi št. 321-18/94 na podlagi vstopne pravice po določbi 12. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US) iz razloga prepozne vložitve zahteve za denacionalizacijo.

Tudi po presoji sodišča sta bila postopanje in odločitev prvostopnega organa pravilna. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je tožnica 24. 9. 2009 zaprosila za nadaljevanje denacionalizacijskega postopka št. 321-18/94 po pok. upravičencih A.A. in B.A. zaradi njenega vstopa v postopek po določbi 12. člena ZDen (po pozivu prvostopnega organa je pri nadaljevanju postopka tudi vztrajala), ob tem, da pa je bil obravnavani postopek že zaključen (dokončno, kot tudi pravnomočno) 27. 7. 1999 zaradi umika zahteve za denacionalizacijo vseh takratnih vlagateljev, ki mu je sledila ustavitev postopka (sklep prvostopnega organa, št. 321-18/94-40 z dne 6. 7. 1999). Ker je glede na pojasnilo tožnice prvostopni organ njeno vlogo zgoraj navedenega datuma pravilno upošteval kot novo zahtevo za denacionalizacijo, rok za vložitev zahtev pa se je glede na določbo 64. člena ZDen iztekel 7. 12. 1993, je zato tudi pravilno zaključil, da za uvedbo postopka denacionalizacije niso (več) podani formalni pogoji. Pred izdajo spornega sklepa pa je prvostopni organ tudi pozval pooblaščenko tožnice, da se glede na nemožnost nadaljevanja postopka izjavi, ali predlaga obnovo postopka ali pa gre za novo zahtevo (dopis, št. 321-18/94-300 z dne 1. 10. 2009), na poziv pa se je tožničina pooblaščenka odzvala z vztrajanjem pri nadaljevanju postopka, zaradi česar se sodišče ne strinja, da tožnici ni bila dana možnost, da se pred izdajo sklepa izjavi, saj to ne drži. Vsi ostali tožbeni očitki pa se nanašajo na postopanje prvostopnega organa pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka, št. 321-18/94-40 z dne 6. 7. 1999, ki pa je – kot že navedeno – dokončen oziroma pravnomočen, ki pa ni predmet tega upravnega spora, zaradi česar pa ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Ne glede na to pa sodišče še dodaja, da z neizdajo poročila po določbi 65. člena ZDen ter neopravo ustne obravnave glede na poziv organa vsem takratnim vlagateljem (ob tudi nesporni seznanjenosti vseh vlagateljev s takratnim stanjem zadeve) pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka prvostopni organ ni zagrešil kršitve načela zaslišanja stranke, ker pa je bil odvetnik C.C. prevzemnik pisarne bivše pooblaščenke vlagateljev odvetnice D.D., je bil zato tudi pravilno pozvan na izjavo ter predložitev pooblastila, hkrati pa je organ tudi pozval vlagatelje neposredno, da organu sporočijo ime skupnega pooblaščenca glede na določbo 4. odstavka 60. člena ZDen. Slednji pa je v razmerju do ZUP tudi specialni predpis, zaradi česar je bil (ne glede na drugačno ureditev po ZUP v delu, ki se nanaša na pooblaščence strank v postopku) tak poziv organa vlagateljem materialnopravno upravičen. Sodišče se sicer strinja, da bi organ moral v postopek pritegniti tudi tolmača za nemški jezik (vlagatelji so namreč svoj dopis o umiku zahtevkov organu poslali v nemščini), vendar pa ta kršitev ob upoštevanju, da so vlagatelji – vključno s tožnico - prejeli sklep o ustavitvi postopka, št. 321-18/94 z dne 6. 7. 1999, zoper katerega pa nihče ni vložil pravnega sredstva in je postopek zato - kot že povedano – pravnomočno zaključen, tudi ne bi mogla vplivati na odločitev o zadevi.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev v zadevi (določba 59. člena ZUS-1).

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10).