Jedro

Lokacijsko evidentiranje območja stvarne služnosti v katastru nepremičnin je predmet posebne vrste katastrskega postopka in glede na določila ZKN ni obvezno, temveč je stvar proste izbire. Tudi SPZ nikjer ne določa, da bi bil vpis območja stvarne služnosti v kataster konstitutivni pogoj za ugotovitev oz. pridobitev služnosti v sodnem postopku.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je kot neutemeljen zavrnilo ugovor pravnomočno razsojene stvari. Obrazložitvi, da gre v predmetni zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago spora (priposestvovanje), pritožbeno sodišče dodaja, da gre tudi za druge vrste sodni postopek (pravdni, tam nepravdni postopek) in za druge stranke postopka kot v postopku za ustanovitev nujne poti (sedaj sta tožena tudi nova solastnika služeče nepremičnine).

Izrek

I.Pritožbe se zavrnejo ter se izpodbijana sklep in sodba potrdita.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 820,57 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo:

-v I. točki izreka: zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep o začasni odredbi z dne 13. 10. 2023,

-v II. točki izreka: ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin k. o. 0000... parcela 601 (ID ...) in parcela 602 (ID ...) obstoji stvarna služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi in tovornimi vozili do nosilnosti pet ton, po trasi v širini treh metrov, ki poteka po že obstoječi trasi ceste, in sicer po služeči nepremičnini k. o. 0000... parcela 610/11, v površini 91 m2, v območju točk X1 do X12, kot je razvidno iz skice sodnega izvedenca mag. A. A. z dne 5. 11. 2023 v zvezi z njegovim izvedeniškim mnenjem z dne 1. 3. 2023, kar vse je sestavni del te sodbe,

-v III. točki izreka: tožencem naložilo, da so dolžni tožnikoma v 15 dneh solidarno povrniti pravdne stroške v višini 2.636,93 EUR, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku je stroškovni zahtevek tožnikov zavrnilo.

2.Prva dva toženca sta se pritožila tako zoper odločitev o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi kot zoper sodbo, tretja toženka pa je vložila dve pritožbi le zoper sodbo. Vsi trije se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. naj sodbo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje z ustrezno negativno stroškovno posledico za tožnika. Prva dva toženca pritožbenemu sodišču predlagata še, naj sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi spremeni tako, da ugovoru ugodi in izdano začasno odredbo v celoti razveljavi ter v celoti zavrne predlog za zavarovanje. Zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Prva dva toženca v pritožbi opozarjata na nedoločnost oz. nesklepčnost tožbenega zahtevka glede lokacije izvrševanja, namena in frekvence uporabe poti. Sklicujeta se na določila novega Zakona o katastru nepremičnin (ZKN), ki jim skica izvedenca ne zadosti. Kritizirata sklicevanje sodišča na neformalne pogovore z izvedencem in v zvezi s tem uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na njuno opozorilo na nedoločnost oz. nesklepčnost zahtevka bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti brez materialno procesnega vodstva. Sodišče je ugotovilo prevelik obseg izvrševanja služnosti (glede tovornih vozil in traktorjev) ter v zvezi s tem zagrešilo absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Treba bi bilo upoštevati spremenjene razmere v naravi in dejstvo, da zgolj občasna, stihijska raba nepremičnine ne zadostuje za priposestvovanje stvarne služnosti. V zvezi z odločitvijo o ugovoru zoper začasno odredbo opozarjata, da za zavarovanje zahtevka zadošča zaznamba spora, medtem ko morajo biti za izdajo začasne odredbe podane izjemne, posebne okoliščine. Zaznamba spora bi tožnikoma dala mnogo boljše in obsežnejše varstvo. Prepoved razpolaganja z nepremičnino je nepotrebna, pretirana in nesorazmerna, poleg tega je škodljiva že sama po sebi. Glede prepovedi parcelacije velja enako kot glede prepovedi razpolaganja. Nepremičnina je lahko označena tudi s starimi podatki, pa se lahko pravica na njej vpiše v zemljiško knjigo. Parcelacija ne more pomeniti nobene nevarnosti za uveljavitev zahtevka tožnikov in izvršitev sodbe. Sodišče ni konkretno odgovorilo na navedbe tožencev glede subjektivne nevarnosti. Ponovno pojasnjujeta, da toženci pri razpolaganju z nepremičnino in pri parcelaciji niso imeli nobenih slabih namenov.

Tretja toženka v prvi pritožbi (po Odvetniški družbi B.) opozarja na nesklepčnost tožbenega zahtevka in na potrebo po materialno procesnem vodstvu zaradi vpisa služnosti v kataster nepremičnin. Graja zavrnitev ugovora res iudicata kot nepravilno in pomanjkljivo obrazloženo. Poudarja, da je sama tožnikoma večkrat pokazala nestrinjanje v zvezi z uporabo njene nepremičnine. Z izvrševanjem služnosti nastaja tožencem konkretna materialna škoda, sodišče pa tega vidika sploh ni presojalo. Upoštevati je treba zakonske omejitve služnosti - služnost se mora določiti na način, ki najmanj obremenjuje lastnika služečega zemljišča.

V drugi pritožbi (po Odvetniški pisarni C. C.) tretja toženka opozarja, da sodišče ni izvedlo predlaganega ogleda na kraju samem. Tožnika dejansko nista potrebovala nujne poti, do svojih nepremičnin sta dostopala po drugi, javni poti, zato nista bila dobroverna. Nimata potrebe po sodnem varstvu, saj imata že določeno nujno pot. Sodišče je pravdni stranki obravnavalo neenakopravno. Odločitev pomeni hud poseg v lastninsko pravico tožencev in v njihovo pravico do učinkovitega pravnega varstva. Služnostna pot niti ne omogoča popolnega dostopa do nepremičnin tožnikov.

3.Tožnika v odgovorih na vse tri pritožbe pritrjujeta razlogom izpodbijane odločbe in argumentirano nasprotujeta pritožbenim navedbam. Predlagata zavrnitev vseh treh pritožb in naložitev njunih stroškov v zvezi z odgovori na pritožbe v plačilo tožencem.

4.Pritožbe niso utemeljene.

5.Tožnika v tej pravdi zahtevata ugotovitev obstoja stvarne služnostne pravice (218. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). Trdita, da sta v korist svojih nepremičnin priposestvovala služnost poti (v obliki hoje in vožnje z osebnimi in tovornimi vozili do nosilnosti 5 ton) po trasi ceste, ki poteka po služeči nepremičnini, ki je v solastnini vseh treh tožencev. Sporno pot sta uporabljala v skladu s sklepom o določitvi nujne poti, ki je postal pravnomočen leta 2002. Šele v letu 2021, ko so toženci od njiju pisno zahtevali prenehanje uporabe poti, sta izvedela, da vpis nujne poti na podlagi pravnomočnega sklepa v zemljiško knjigo ni bil izveden. Toženci so se v pravdi branili s številnimi ugovori, med drugim so nasprotovali sklepčnosti zahtevka, uveljavljali ugovor pravnomočno razsojene stvari ("res iudicata"), opozarjali na svoje nestrinjanje z uporabo poti in na manjši obseg dejanskega izvrševanja služnosti ter se sklicevali na bistveno spremenjene okoliščine v zadnjem času, zaradi katerih jim izvrševanje služnosti povzroča veliko premoženjsko škodo.

Proti koncu pravde je bila na predlog tožnikov izdana začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve služeče nepremičnine in z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi ter s prepovedjo uvedbe upravnega postopka parcelacije, ki bo v primeru kršitve sankcionirana z denarno kaznijo. Zoper izdano začasno odredbo so toženci vložili ugovor.

Glede pritožbe zoper sklep

6.Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep o začasni odredbi, pri čemer se je sklicevalo na obstoj zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve: verjetnost obstoja terjatve (kot osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe; prvi odstavek 272. člena ZIZ) ter na nevarnost onemogočene ali otežene uveljavitve terjatve in na potrebnost odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (kot alternativno določena pogoja iz 1. in 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pri čemer zadošča že obstoj enega od teh pogojev).

7.Strinjati se je z oceno sodišča, da z izdano začasno odredbo ni bilo prekomerno poseženo v pravico tožencev do zasebne lastnine. Okoliščine konkretnega primera in preteklo ravnanje tožencev kažejo na nevarnost, da bi bil v primeru zavrnitve predlagane začasne odredbe lahko vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo tožnikoma ponovno onemogočen. To pa bi pomenilo popolno izničenje njunega uspeha v predmetni pravdi, katere glavni cilj je ravno zemljiškoknjižni vpis njune stvarne služnosti, ki ga doslej še nista dosegla.

Ob tem morebitni pretekli slabi nameni tožencev pri izvajanju za tožnika škodljivih ravnanj niso pravno odločilni. Bistveno je, da so se ta škodljiva ravnanja v preteklosti zgodila, zato so možna tudi v prihodnosti, kar pa je nujno preprečiti.

8.Res bi tožnika lahko podoben učinek kot z začasno odredbo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine (2. točka prvega odstavka 273. člena ZIZ) dosegla z zaznambo spora (glej 2. alinejo 1. točke prvega odstavka 79. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1)), vendar pa tega pravnega varstva glede na podatke zemljiške knjige nista uporabila niti tega nista bila dolžna storiti. Pri zavarovanju svojega pravnega položaja nista (bila) omejena - lahko bi se odločila bodisi za zaznambo spora bodisi za prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine v zemljiški knjigi. Gre za dva različna pravna instituta za zavarovanje nedenarne terjatve, za katera morajo biti izpolnjeni različni zakonski pogoji (pri čemer so pogoji za izdajo začasne odredbe bistveno strožji). Le v primeru, da bi tožnika že imela vpisano zaznambo spora na služeči nepremičnini, bi se po oceni pritožbenega sodišča lahko zastavilo vprašanje njunega pravnega interesa za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine.

8.Vendar pa - za razliko od citiranih primerov v pritožbi - v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo. Da bi tožnika morala svoje varstvo vrstnega reda v zemljiški knjigi doseči z zaznambo spora in ne morebiti z začasno odredbo, tudi ne izhaja iz procesne teorije - to je iz komentarja 190. člena ZPP, ki ga omenja pritožba.

9.Prepoved razpolaganja z nepremičnino v konkretnem primeru ni nepotrebna, pretirana in nesorazmerna. Tožnika si bosta s to vrsto začasne odredbe učinkovito zavarovala svoj pravni položaj, ob tem pa ne bo pretirano poseženo v pravice tožencev, saj bo prepoved trajala le še 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Njuna lastninska pravica bo tako omejena le za določen krajši čas.

10.Spreminjanje meja služeče nepremičnine s parcelacijo bi prav tako lahko predstavljalo nevarnost za uveljavitev pravice tožnikov. Glede na določbo prvega odstavka 31. člena ZZK-1, določbo drugega odstavka 225. člena SPZ (o delitvi služeče nepremičnine) in strogost zemljiške knjige pri odločanju o predlaganih zemljiškoknjižnih vpisih ne gre računati na to, da bi tožnika lahko brez težav vpisala svojo stvarno služnost v zemljiško knjigo, če bi se v času od vložitve tožbe do vložitve njunega zemljiškoknjižnega predloga spremenili podatki o služeči nepremičnini. Zagotovo ne bi bilo smiselno še enkrat tvegati, da njuna stvarna služnost ne bi mogla biti vknjižena. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicujeta pritožnika glede možnosti zemljiškoknjižnega vpisa tudi v primeru zastarelih oz. naknadno spremenjenih podatkov o nepremičnini, se po večini nanašajo na primere vpisa lastninske pravice, kjer ni tolikšnih težav pri ugotavljanju prave identitete nepremičnine. Edini primer, ki se nanaša na vprašanje dovolitve vpisa služnostne pravice, ko gre za spremembo podatkov o služeči nepremičnini oz. za njeno delitev (to je zadnji citirani primer - VSK sklep CDn 280/2014), pa kaže na nezmožnost vpisa v takšnem primeru - kar v konkretnem primeru potrjuje potrebnost izdaje začasne odredbe s prepovedjo uvedbe upravnega postopka parcelacije.

11.Glede na to, da sodišče prve stopnje v tem primeru ni izdalo začasne odredbe, ker bi ugotovilo izpolnjenost pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, so že iz tega razloga pravno nepomembne vse pritožbene navedbe o tem, da je prepoved razpolaganja z nepremičnino za tožence škodljiva že sama po sebi.

Glede pritožb zoper sodbo

12.Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. Med drugim se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo tudi glede ugovora tožencev o spornem obsegu izvrševanja služnosti (glej 12. stran sodbe). Očitani absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako nista podani.

13.Pritožbeno vztrajanje glede nedoločnosti in nesklepčnosti tožbenega zahtevka ni utemeljeno. Glede na to, da je sodišče v tem postopku ugotavljalo, ali sta tožnika nemoteno izvrševala služnost na način in z vsebino, ki ustreza nujni poti, kot je bila že določena v pravnomočnem sklepu, se mu do ugovora tožencev glede nedoločnosti zahtevka ni bilo treba posebej opredeljevati. Tudi sicer pa ne drži, da stvarna služnost v tožbenem predlogu ni konkretizirana v zadostni meri. Dovolj določno je opredeljena tako glede lokacije kot glede načina uporabe in glede dovoljenih prevoznih sredstev, glede namena in frekvence uporabe pa očitno ni posebej omejena.

Tudi SPZ nikjer ne določa, da bi bil vpis območja stvarne služnosti v kataster konstitutivni pogoj za ugotovitev oz. pridobitev služnosti v sodnem postopku. Zato pritožniki nimajo prav, ko opozarjajo na neskladnost tožbenega zahtevka in skice sodnega izvedenca z zahtevami nove zakonske ureditve v ZKN (18. člen). Posledično tudi ni pravno pomembna pritožbena kritika prvih dveh tožencev glede v sodbi omenjene komunikacije sodišča z izvedencem, katerega tema sicer niti ni bilo (ne)upoštevanje določb ZKN. Enako velja za pritožbeno grajo tretje toženke glede odsotnosti potrebnega materialno procesnega vodstva.

15.Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je kot neutemeljen zavrnilo ugovor pravnomočno razsojene stvari ("res iudicata"). Njegovi obrazložitvi, da gre v predmetni zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago spora (priposestvovanje), pritožbeno sodišče dodaja, da gre tudi za druge vrste sodni postopek (pravdni, tam nepravdni postopek) in za druge stranke postopka kot v postopku za ustanovitev nujne poti (sedaj sta tožena tudi nova solastnika služeče nepremičnine - prva dva toženca). Po uveljavljenem stališču sodne prakse sta dva spora identična, če sta podani njuna subjektivna in objektivna istovetnost. Istovetnost primerjanih zahtevkov se presoja po njuni podlagi in je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde; če je dejanska podlaga različna, ne gre za res iudicata. Obseg pravnomočnosti sodbe se zato lahko presoja le z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Navkljub enaki srži zadeve (v obeh sporih gre za odločanje o isti pravici do uporabe tuje nepremičnine) torej ne gre za pravnomočno že razsojeno stvar (pogoji za ustanovitev nujne poti po 88. in 89. členu SPZ niso enaki pogojem za ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti po 217. členu SPZ). Objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti primerjanih sodnih odločb so oz. bodo drugačne. Ob tem gre dodati, da so navedbe tretje toženke glede drugačne sodne prakse v zvezi z vprašanjem res iudicata povsem nekonkretizirane, njeno sklicevanje na ugotovitev iste služnosti že v pravdi P 18/94 pa se prvič pojavi šele v obravnavani pritožbi in glede na razloge sklepa N 6/2000 ni utemeljeno (ugotovljena služnost v manjšem obsegu se nanaša na povsem drugo časovno obdobje).

16.Iz razlogov sodbe in postopanja sodišča ni razvidno, da bi bili pravdni stranki v postopku obravnavani neenakopravno, med drugim zato, ker je sodišče argumentirano odgovorilo na bistvene argumente obeh strani. Tako ni mogoče pritrditi pritožbeni kritiki tretje toženke, da ji je bila kršena pravica do enakopravne obravnave in do učinkovitega pravnega varstva. Njeno nezadovoljstvo z rezultatom pravde ne utemeljuje trditve, da je bilo sodišče pristransko in da je neupravičeno odločilo v prid tožnikov.

17.Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da so glede na okoliščine konkretnega primera izpolnjeni zakonski pogoji za pravo priposestvovanje služnosti (po prvem odstavku 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). Tožnika sta namreč dokazala, da sta sporno pot v dobri veri, da imata do tega vso pravico, uporabljala več kot 10 let, pri čemer sta se opirala na pravnomočen sklep o ustanovitvi nujne poti iz leta 2002. Iz navedb obeh strank in izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da tožnikoma vse do leta 2021 s strani tožencev ni bilo prepovedano ali kakorkoli preprečevano, da bi uporabljala sporno pot. Tretja toženka v pritožbi tudi sama navaja, da je sodno odločbo iz leta 2001 spoštovala, da pa se s tako določeno potjo ni strinjala. Njenega nestrinjanja ni mogoče šteti kot nasprotovanja, kar velja tudi za nestrinjanje v upravnem postopku pridobitve gradbenega dovoljenja tožnikov, saj se je ta upravni postopek začel še pred pravnomočnim končanjem postopka o ustanovitvi nujne poti in trajal vse do leta 2007. Šele v letu 2021 so toženci tožnika izrecno opozorili, da nujne poti nimata pravno-formalno urejene, ter zahtevali, da z njeno uporabo prenehata. Do tedaj pa je 10-letna priposestvovalna doba že potekla.

18.Glede obsega izvrševanja stvarne služnosti je dokazni postopek potrdil navedbe tožnikov, da so se po sporni poti v njuno korist opravljale tudi vožnje s tovornimi vozili, pri čemer sta izrecno omenjala prikolico in traktor. To je razvidno tako iz izpovedb tožnikov kot tudi iz izpovedbe prve toženke, ki je povedala, da se je enkrat sama postavila pred tovornjak D. D., ki je opravljal prevoze za gradbena dela na zemljišču tožnikov (list. št. 105). Pri tem ni pomembno, ali sta tožnika prevoze s tovornimi vozili opravljala le občasno; po pravnomočnem sklepu o ustanovitvi nujne poti sta to pravico imela in toženci niso uspeli izkazati, da je ne bi izvrševala.

19.Kot v odgovoru na pritožbo pravilno opozarjata tožnika, pritožbena graja neizvedbe ogleda na terenu ni dopustna že iz razloga, ker je prepozna. Na nestrinjanje z neizvedbo ogleda bi toženci morali in mogli opozoriti najkasneje na zadnjem naroku, ko je sodišče zaključilo z dokazovanjem in zavrnilo vse ostale dokazne predloge kot nepotrebne (prvi odstavek 286. b člen ZPP). Tudi sicer gre pripomniti, da ogled ni bil predlagan v zvezi z dokazovanjem pravno pomembnih dejstev (kako poteka pot naprej po zemljišču, ki ni last tožencev - list. št. 90) ter da je bilo dejansko stanje v zadevi dovolj razjasnjeno s postavitvijo izvedenca geodetske stroke in s posameznimi skicami in fotografijami v spisu.

20.Ali sta toženca dostopala do svoje počitniške hišice večkrat oz. tudi po drugi poti in sporne poti zato dejansko sploh nista potrebovala, za ta postopek ni pravno pomembno vprašanje. Prav tako ni pomembno, da ugotovljena stvarna služnost ne omogoča popolnega dostopa do nepremičnin tožnikov, ker nepremičnine pravdnih strank ne ležijo druga ob drugi. Bistveno v tej pravdi je vprašanje, ali sta tožnika sporno pot, ki poteka po nepremičnini tožencev, dejansko v korist svojih nepremičnin v dobri veri uporabljala dovolj dolgo obdobje in odgovor na to vprašanje je pritrdilen. Kot pri vsaki drugi ugotovljeni služnosti so zato toženci pri izvrševanju svoje lastninske pravice na služeči nepremičnini omejeni. Ali jim prav zaradi izvrševanja stvarne služnosti tožnikov na stavbi ob poti nastaja škoda in bi bilo zato treba to služnost zaradi bistvene spremembe okoliščin v pretežnem delu ukiniti (prvi odstavek 222. člena SPZ), pa bo predmet obravnave v pravdi po (nasprotni) tožbi, ki so jo med postopkom vložili toženci.

21.Vse ostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo izrecno, za presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je vse tri pritožbe zavrnilo kot neutemeljene ter izpodbijani sklep in sodbo potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

23.Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženci s pritožbami niso uspeli, zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, tožnikoma pa so dolžni povrniti njune stroške odgovora na pritožbo v višini 820,57 EUR (to je 1000 priglašenih točk za štiri odgovore na pritožbo in 100 točk kot 10 % dodatek za zastopanje dveh strank (prvi odstavek 7. člena Odvetniške tarife (OT)), kar povečano za materialne stroške (PTT, administrativne stroške) v višini 21 točk in upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 672,60 EUR, k čemur je treba prišteti še 22 % DDV v znesku 147,97 EUR). Priznane stroške so toženci dolžni tožnikoma povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude pa jima od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dolgujejo tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------

1V zvezi s tem zadnjim ugovorom so vložili tudi eventualno nasprotno tožbo z zahtevkom za ukinitev služnosti v pretežnem delu, pri čemer ta nasprotna tožba ni bila obravnavana v tej pravdi.

2"Pravnomočna sodna odločba, ki ugotavlja obstoj stvarne pravice, brez ustreznega zemljiškoknjižnega vpisa ne daje učinkovitega pravnega varstva (glej Neža Pogorelčnik Vogrinc: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, IUS Software, GV Založba, Ljubljana, 2015, str. 180).

3Na to vprašanje sodna praksa ne daje enoznačnega odgovora (glej ibidem, str. 179 do 183).

4VSL sklep II Cp 226/2022, VSC sklep Cp 833/2011 in VSC sklep Cp 506/2008

5A. Galič v: L. Ude in ostali: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2010, komentar 190. člena, paragraf 8 na strani 232.

6Npr. VSRS sklep II Ips 211/2010, VSL sklep II Cp 2076/2010, VSL sklep III Cp 2996/2010 in VSK sklep CDn 372/2012.

7Vsakega namena hoje in vožnje niti ni mogoče opredeliti.

8Glej 9. točko petega odstavka 38. člena ZKN in določila 7. pododdelek 2. oddelka III. poglavja ZKN.

9Primerjaj četrti odstavek 34. člena in prvi odstavek 84. člena ZKN, glej tudi spletno stran eUPRAVE Republike Slovenije: https://e-uprava.gov.si/podrocja/nepremicnine-in-okolje/parcele/dolocitev-obmocja-stavbne-pravice-in-obmocja-sluznosti.html.

10Glej VSRS sodbo II Ips 12/2020 z dne 7. 4. 2021. Podobno sodba in sklep II Ips 667/2001 z dne 26. 9. 2002: "Identiteta spora se ne presoja le po vsebini tožbenega zahtevka, pač pa tudi glede na njegovo podlago."

11"Nujna pot, čeprav je v SPZ urejena v poglavju o sosedskem pravu, v bistvu predstavlja posebno obliko stvarne služnosti in zanjo veljajo enaka pravila kot za ostale stvarne služnosti" (glej sklep VS RS II Ips 165/2012 z dne 30. 1. 2014). "Nujna pot je po ureditvi v SPZ stvarna služnost, ki se ustanovi prisilno: s sklepom nepravdnega sodišča, ki je konstitutivne narave. S pravnomočnostjo sklepa o ustanovitvi nujne poti pridobi upravičenec upravičenja, ki ustrezajo vsebini stvarne služnosti (VS RS II Ips 332/2015 z dne 23. 3. 2017).

12To je trikrat po 250 točk za odgovor na pritožbo zoper sodbo in enkrat 250 točk za odgovor na pritožbo zoper sklep.

13To je 2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk) in 1 % od presežka nad 1.000 točk (1 točka) - tretji odstavek 11. člena OT.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 273, 273/1, 273/1-2 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 88, 89, 217, 217/1, 218, 222, 222/1, 225, 225/2 Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 37, 37/1, 79, 79/1, 79/1-1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 190, 286b, 319, 319/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14 Zakon o katastru nepremičnin (2021) - ZKN - člen 18

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.