Jedro

Sklep o zavrženju zahteve za podaljšanje roka za izvršitev obveznosti, določenega z inšpekcijsko odločbo, v ničemer ne posega v pravni položaj tožnikov, zato tožba zoper takšen akt ni dovoljena.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor je kot prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožnikov za podaljšanje roka za izvršitev obveznosti, ki je bil določen z odločbo istega organa št. 356-02-01-868/2005-5208 z dne 19. 6. 2005. S to odločbo je bilo tožnikoma med drugim naloženo, da morata takoj po njenem prejemu prenehati z gradnjo počitniške hišice tlorisne velikosti približno 4 x 5 m, na zemljišču parc. št. 584/2 k.o. ..., ter da morata navedeni objekt v 90 dneh po prejemu odločbe odstraniti ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ navaja, da se rok, ki je določen v izreku inšpekcijske odločbe, ne nanaša na posamezna dejanja v postopku, temveč je predmet meritornega odločanja in se nanaša na obveznosti, o kateri je s to odločbo odločeno. Pravilnost in zakonitost takega roka je mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper to odločbo, njegovo podaljšanje pa je možno le v okviru odločanja o izvršbi, če so izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri tem se sklicuje tudi na prakso Vrhovnega sodišča RS (sklep VII Up 455/2008 z dne 1. 10. 2009).

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski organ z uvodoma navedeno odločbo zavrnilo pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi navaja, da se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da v zadevi ne gre za procesni rok, ki bi ga bilo mogoče podaljšati, zato tožnika ne uveljavljata kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Z inšpekcijsko odločbo določen rok lahko inšpekcijski zavezanec izpodbija le v pritožbi zoper odločbo, tožnika pa po mnenju drugostopenjskega organa v svoji pritožbi zoper izpodbijani sklep nista uveljavljala nobenega izmed pritožbenih razlogov, določenih v 1. odstavku 237. člena ZUP.

Tožnika vlagata tožbo, v kateri navajata, da jima je bil rok za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe doslej že večkrat podaljšan ter da sta glede tega vedno uveljavljala svojo pravico oziroma pravno korist, ki jo predstavlja legalizacija obravnavanega objekta, ki je v teku. Legalizacija je odvisna od spremembe prostorskih aktov Občine ..., ki je še v teku, doslej pa so bila k legalizaciji obravnavanega objekta pridobljena soglasja vseh soglasodajalcev. Parcela, na kateri objekt stoji, je namenjena za „stavbno zemljišče sanacije razpršene gradnje“. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo (pravilno: sklep, op. sodišča) odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Tožba ni dovoljena.

Upravni akt, ki ga tožnika izpodbijata s tožbo, je sklep o zavrženju njune zahteve za podaljšanje roka za izvršitev obveznosti, določenega z inšpekcijsko odločbo z dne 19. 6. 2005. Tožnika ta akt v uvodu tožbe sicer imenujeta odločba, vendar tako njegovo poimenovanje v nadaljevanju (obrazložitvi) tožbe, kot tudi listine, ki so tožbi priložene, ne puščajo nobenega dvoma o tem, da gre za sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 356-02-01-868/2005/30-5208 z dne 3. 1. 2011. Po 1. odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po 2. odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Izpodbijani sklep v ničemer ne posega v pravni položaj tožnikov. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, je bilo o njunem pravnem položaju v celoti odločeno z inšpekcijsko odločbo z dne 19. 6. 2005. Ta odločba namreč opredeljuje tožnika kot inšpekcijska zavezanca, njuno obveznost, in tudi rok, v kateri morata to obveznosti izpolniti. Na pravni položaj tožnikov bi torej lahko vplivala le sprememba odločbe, ki jo je mogoče doseči izključno s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper to odločbo. Ne iz tožbe, ne iz listin, ki so ji priložene, pa ne izhaja, da bi se izpodbijani sklep nanašal na katero izmed takih pravnih sredstev in s tem kakor koli posegal v pravni položaj tožnikov, kot ga opredeljuje navedena inšpekcijska odločba.

Prav tako se tožba ne nanaša na pravni položaj tožnikov v zvezi s prisilno izvršitvijo navedene odločbe. Po določbi 147. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) se prisilna izvedba inšpekcijskih ukrepov, izdanih po tem zakonu, opravlja po določbah ZUP, če ZGO-1 ne določa drugače. To pomeni, da mora organ, ki je za izvršbo pristojen, najprej izdati sklep o dovolitvi izvršbe (1. odstavek 290. člena ZUP), s katerim ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba na pristojni organ druge stopnje. Iz tožbe ne izhaja, da bi bil kateri od teh aktov sploh izdan oziroma da bi se tožba nanašala nanj.

Poleg navedenega z izpodbijanim sklepom postopek odločanja o izdaji upravnega akta (torej navedene inšpekcijske odločbe) ni bil obnovljen, ustavljen ali končan, tako da ne gre za izjemo iz prej navedenega 2. odstavka 5. člena ZUS-1. Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so izpolnjeni pogoji, ki jih ZUS-1 določa kot procesne predpostavke. Obstoj procesnih predpostavk sodišče na podlagi 1. odstavka 36. člena ZUS-1 opravi v predhodnem preizkusu tožbe. Po 4. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo v okviru tega preizkusa zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Ker izpodbijani sklep iz prej navedenih razlogov glede na določbe 1. odstavka 2. člena in 2. odstavka 5. člena ZUS-1 ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo v skladu z navedeno zakonsko določbo zavrglo.