Jedro

Ravnanja, če jih stori nadrejeni ali oseba z vrha hierarhične lestvice, imajo res večjo težo, ker so storjena s pozicije moči in se delavec težje učinkovito brani. To pa še ne pomeni, da je že vsaka neprimerna komunikacija nadrejenega delavca avtomatično trpinčenje podrejenega delavca, ampak je treba upoštevati okoliščine obravnavanega primera. Od nadrejenih delavcev bi bilo pretirano pričakovati, da se bodo vzdržali vsakršnih manj primernih izjav v situacijah, ko so izzvani z ravnanjem ali izjavami podrejenega delavca. V postopanju zaposlenih, ki za obrambo svojih pravic in duševne celovitosti mestoma uporabljajo ostrejše besede in stavke, ni mogoče prepoznati graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja usmerjenega proti tožnici.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje, v II. točki izreka pa zavrglo tožbo za razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 30. 9. 2020 in sklepa toženke z dne 13. 7. 2020. V III. točki izreka je odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti njene stroške postopka v višini 2.290,40 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo (I. in III. točka izreka) se pritožuje tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da toženka ni podala navedb o razlogih za sprejem nove sistemizacije delovnih mest v letu 2015 in v zvezi s tem očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni izpovedi načelnice ni upoštevalo izpovedi priče A. A., zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede razlogov za spremembo sistemizacije. Tožničina premestitev je bila sankcija za podano zahtevo za odpravo kršitev pravic in uskladitev njene pogodbe o zaposlitvi z dejanskim delom. V zvezi z očitano poizvedbo pri tožničini osebni zdravnici navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo dopisa načelnice zdravnici, ki predstavlja nedopusten pritisk na zdravnico. Sodišče prve stopnje ni presojalo trditev tožnice, da selitev v pisarno številka 20 ni bila nujna za opravljanje dela upravne enote, kar potrjuje izpoved priče A. A. Izpovedi načelnice sodišče v tem delu ni dokazno ocenilo in se ni opredelilo do navedb tožnice, da ni jasno, zakaj ji ni bila nemudoma dodeljena pisarna številka 16. Ni razlogov za dokazno presojo izjave: "Kaj je narobe, jutri bo boljše." Gre za posmehovanje tožnici. Nedopustna je bila tudi izjava, da pisarna ni njena last. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je bila njena trditvena podlaga glede izgubljenih osebnih stvari ob selitvi pomanjkljiva. Pri presoji, ali je podano trpinčenje zaradi zasmetene pisarne, sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila pisarna številka 20 prazna, preden se je vanjo preselila tožnica, torej zasmetenost ni bila posledica selitve. Izpostavlja spričevalo medicine dela z dne 18. 3. 2016, iz katerega izhaja, da zdravnica predlaga ustrezen zaslon v skladu z dogovorom ob ogledu delovnega mesta. Tožnica je o svojih zdravstvenih težavah z očmi toženko obvestila, vendar jih je ta ignorirala, enako kot mnenje zdravnice. V tem kontekstu bi moralo sodišče prve stopnje presojati tudi izjavo: "Kaj bi hotela?" Zoper tožnico se je izvajal nedopusten napad v povezavi z njenim zdravstvenim stanjem. Ne drži, da tožnica ni navajala, kakšne spremembe delovnega mesta je želela. V tem so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Trpinčenje zoper tožnico se kaže v podrejanju in minimiziranju vrednosti tožnice in njenega dela, kar dokazuje tudi dejstvo, da so bila tožnici elektronska sporočila poslana z zamikom oziroma sploh ne. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da izjave: "Pojdite vsaj po gradivo z vlakom, v štirih urah vam bo že uspelo" ni štelo za nedopusten pritisk za izvedbo naloge, ki je tožnica zaradi zdravstvenih omejitev ni mogla izvesti. Enako velja glede izjave "Seveda, da se malo sprehodite." Delodajalec si ne sme privoščiti sarkazma, v tem delu pa sodba tudi nima razlogov. Navaja, da je opis njenega delovnega mesta izrazito splošen in v zvezi s tem izpostavlja izpoved B. B. V tem delu se je sodišče prve stopnje nekritično oprlo na izpoved načelnice, da je bil tožnici znan opis delovnih nalog. Razen naloge prepisovanja matičnih knjig, tožnica nobene naloge ni opravljala dlje časa. Dela, ki jih drugi javni uslužbenci niso želeli opravljati, so bila dodeljena tožnici. Vse spremembe so doletele tožnico, drugih ne, delovno mesto pa je bilo ustvarjeno izključno zanjo. V zvezi z nalogo priprave poizvednice navaja, da ni imela vseh pooblastil, ki bi ji omogočala opravljanje dela s pošto, zaradi česar je morala iskati pomoč pri drugih delavcih, v posledici tega pa je bila slabše ocenjena. Do tega očitka se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V zvezi z nalogo telefonskega naročanja navaja, da je bilo klicev preveč in jih tožnica ni zmogla obravnavati v štiriurnem delovniku. Večji del klicev je bil namenjen tožnici. Toženka tožničinih predlogov glede te naloge ni upoštevala. C. C. ji je kljub njeni preobremenjenosti očitala neoglašanje na telefon. Presojo naloge kontrole računov je sodišče prve stopnje naredilo zgolj na podlagi izpovedi priče D. D., ni pa presojalo navedb tožnice. Tudi glede te naloge tožnica ni imela potrebnih pooblastil, zato je morala za pomoč prositi druge. Glede obračuna za matičarje navaja, da toženka ni pojasnila, zakaj je morala tožnica pet mesecev delo opravljati po starih navodilih niti, zakaj ji je bila ta naloga odvzeta in v zameno dodeljeni dve novi sporni nalogi. Glede odsotnosti potrebnih pooblastil za izvedbo opravil v zvezi s pošto opozarja na izpoved priče E. E. in navaja, da toženka ni dokazala, zakaj za njeno delo te pravice niso bile potrebne. Vztraja, da so jo nadrejene izključevale iz delovne sredine in v zvezi s tem opozarja na elektronsko sporočilo z dne 17. 2. 2017 in izpoved priče F. F. Trpinčenje tožnice se je kazalo tudi z neprimerno komunikacijo nadrejenih, in sicer izpostavlja izjave G. G., D. D., H. H. in I. I. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila tožnica v podrejenem položaju. Čeprav bi tožnica prispevala h konfliktnemu položaju, bi morala toženka ustrezno ukrepati. Tožnica je predlagala izvedbo posrednih dokazov, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo izvesti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na nekritični oceni izpovedi prič toženke. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi prič F. F. in J. J. Obrazložitev sodbe je pomanjkljiva. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je tožnica opravičila D. D. glede dogodka z dne 14. 3. 2018. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem dogodkom ni opredelilo do elektronskega sporočila z dne 16. 3. 2018. Načelnica pa je s svojo izpovedjo potrdila pristranskost vodstva. Vztraja, da naj bi trpinčenje predstavljale tudi letne ocene delovne uspešnosti tožnice. Tožnica je bila kljub nasprotujočim si razlogom vedno ocenjena z oceno dobro (3). Sodišče prve stopnje navedb tožnice v tem delu ni obravnavalo z vidika zatrjevanega trpinčenja, opredeliti bi se moralo do neenakih kriterijev vodje do tožnice. Končno izpodbijana sodba ne vsebuje celovite presoje vseh izpostavljenih dogodkov skupaj, ampak se osredotoča predvsem na izjave, ki bi lahko bile nedopustne, a jih sodišče prve stopnje minimizira glede na kontekst, v katerem so bile izrečene. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnice. V odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

6. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, zlasti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje lepo obrazložene jasne in med seboj skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Zaključki sodbe glede očitanega neupoštevanja zahteve po ergonomski pisarni niso sami s seboj v nasprotju, kot je razvidno iz obrazložitve 19. in 20. točke sodbe. Prav tako ne manjkajo razlogi glede očitane izjave: "Seveda, da se malo sprehodite,", saj ti izhajajo iz 27. točke obrazložitve sodbe, niti glede očitka trpinčenja z ocenami letne delovne uspešnosti tožnice, saj izhajajo iz 59. točke obrazložitve sodbe. Ni se mogoče strinjati s pritožbo, da je obrazložitev sodbe pomanjkljiva glede zaključkov o nedopustnosti izjav tožnici nadrejenih delavk, saj so razlogi obširno obrazloženi v točkah 29, 42, 45, 49, 51, 56, dodatno pa še pri celoviti presoji vseh ravnanj skupaj, kot izhaja iz točk 60-65 izpodbijane sodbe. Tudi glede slednje ni podana navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Dejstvo, da se tožnica z ugotovitvami in presojo sodišča prve stopnje ne strinja, ne pomeni, da razlogov sodbe ni, da so ti nejasni ali s seboj v nasprotju.

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana zgolj, kadar sodišče prve stopnje v obrazložitev sodbe prenese napačno vsebino izvedenega dokaza. Ta kršitev pa ni podana, kadar sodišče prve stopnje v sodbi sicer pravilno navede vsebino izvedenih dokazov, a na podlagi teh nato nepravilno ugotovi dejansko stanje ali pa sprejme zmotne materialnopravne zaključke. Zgolj to po vsebini sodišču prve stopnje očita pritožba z navedbami, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ustrezna ureditev delovnega mesta ni bila predlagana, v nasprotju s spričevalom medicine dela z dne 18. 3. 2016. 8. Ne drži pritožbena navedba, da toženka ni podala zadostne trditvene podlage glede razlogov za sprejem sistemizacije delovnih mest in da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se tožnica o ugotovljenih razlogih ni mogla izjasniti. Toženka je v odgovoru na tožbo (hrbtna stran list. št. 31) navedla, da se je na oddelku K. na področju L. na novo organiziralo izvajanje dela, v prvi pripravljalni vlogi pa še (hrbtna stran list. št. 74), da je bila tožnica premeščena na novo delovno mesto na podlagi spremenjene sistemizacije delovnih mest in potreb delovnega procesa. Navedene trditve v tem sporu, ki se nanaša na presojo trpinčenja na delovnem mestu, ki je pojmovno sestavljeno iz več ravnanj (očitek glede navideznosti sistemizacije potrditvah tožnice predstavlja le enega od njih), predstavlja zadostno trditveno podlago. Toženka je ob takšni trditveni podlagi razloge za sprejem spremembe sistemizacije lahko dokazovala z zaslišanjem prič (G. G., D. D. in H. H.), sodišče prve stopnje pa na podlagi izvedenih dokazov ni ugotavljalo dejstev, ki ne bi imela zadostne opore v navedbah toženke. Navedene kršitve sodišče prve stopnje ni storilo niti zato, ker ni izvedlo nekaterih predlaganih posrednih dokazov, in sicer pridobitve podatkov o bolniških odsotnostih, odpovedih in sporazumnih prenehanjih delovnih razmerij, saj se ti podatki nanašajo na druge delavce in ne na tožnico, zato ne gre za relevantne dokazne predloge.

9. Dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je ustrezna in skladna s pravilom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je z ustrezno skrbnostjo in v zadostni meri obrazložilo, zakaj je določenim izvedenim dokazom sledilo, določenim pa ne. Nikakor ni mogoče ugotoviti, da dokazna ocena sodišča ni dovolj razumno in argumentirano utemeljena in da ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Zgolj zato, ker se tožnica z dokazno oceno izvedenih dokazov in posledično z ugotovljenimi dejstvi ne strinja, še ne pomeni, da sodišče prve stopnje ni skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno pretehtalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Sodišče prve stopnje pa se ni dolžno opredeljevati do vsakega izvedenega dokaza, ampak zgolj do tistih, ki so odločilnega pomena za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja. Do konkretnih pritožbenih očitkov v tej zvezi se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju te sodbe.

10. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi prič F. F. in J. J., saj je prvo upoštevalo v zvezi z zaključki glede nesmiselnosti naloge pripravljanja vpisnikov matičnih knjig (točka 31 obrazložitve sodbe) in izključevanja iz delovnega okolja (točka 44 obrazložitve sodbe), obe priči pa v zvezi z zaključki glede prepovedi komunikacije med zaposlenimi (točka 41 obrazložitve sodbe). V preostalem delu pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da izpovedi ne upošteva, saj iz njih ne izhaja, da bi vedela povedati o odločilnih dejstvih v tem sporu. Priči namreč ob posameznih dogodkih praviloma nista bili prisotni, ampak sta o njih izvedeli po pripovedovanju tožnice. Ker je presoja, ali je bila tožnica trpinčena ali ne, v domeni sodišča in ne strank ali zaslišanih prič, sta njuni izpovedi v tej smeri nerelevantni. Prav tako ni pomembno, ali ima tudi J. J. sprožen postopek zaradi trpinčenja, saj to še ne pomeni, da je bila trpinčena tudi tožnica.

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženki zaposlena od leta 2008 dalje, najprej na delovnem mestu Finančnik V, od 1. 11. 2015 dalje pa na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 10. 2015 na delovnem mestu Strokovni sodelavec VI. V posledici odločbe ZPIZ z dne 29. 6. 20171 sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 8. 2017, na podlagi katere tožnica še danes opravlja delo na istem delovnem mestu, vendar s krajšim, štiriurnim dnevnim delovnim časom. Trpinčenje tožnica zatrjuje od konca leta 2015, izvajale pa ga naj bi njej nadrejene delavke načelnica Upravne enote M. G. G., tedanja vodja oddelka K. D. D. in vodja kadrovske službe H. H. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Natančno je obrazložilo svoje zaključke glede vsakega posameznega ravnanja in vseh ravnanj skupaj. Pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, jih po nepotrebnem ne ponavlja in v nadaljevanju odgovarja na bistvene pritožbene navedbe.

12. Po četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Delodajalec je v skladu s prvim odstavkom 47. člena ZDR-1 dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev; v ta namen mora sprejeti ustrezne ukrepe. V primeru kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu je delodajalec delavcu v skladu z 8. členom ZDR-1 odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Kadar delavec v sporu trdi, da je bilo trpinčenje izvajano s strani drugih delavcev, je kot relevantno pravno podlago za odškodninsko odgovornost delodajalca treba upoštevati še prvi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki ureja pravila odgovornosti delodajalca.

13. Kot prvo ravnanje trpinčenja tožnica v pritožbi izpostavlja spremembo sistemizacije in zaposlitev tožnice na drugem delovnem mestu konec leta 2015. Vztraja na stališču, da je bil sprejem spremembe sistemizacije delovnih mest z dne 20. 10. 2015 posledica tožničine zahteve za odpravo kršitve pravic, vložene 12. 1o. 2015, v kateri je trdila, da dejansko opravljala delo uradniškega delovnega mesta in ne strokovno-tehničnega delovnega mesta, na katerem je zaposlena. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je tožnica zoper toženko vložila tožbo za plačilo po dejanskem delu in obstoju delovnega razmerja na uradniškem delovnem mestu, a ni bila uspešna; njen zahtevek je bil zavrnjen, sodba pa je postala pravnomočna z izdajo sodbe pritožbenega sodišča Pdp 494/2017 z dne 5. 10. 2017. Glede na to je neutemeljena zgolj pavšalna pritožbena navedba, da tožnica opravlja uradniško delo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče G. G. ugotovilo, da področje L. ni ustrezno delovalo zaradi upokojitve ene delavke, odsotnosti druge delavke in nepristojnosti tožnice kot strokovno-tehnične delavke, da vodi upravne postopke in v njih odloča. Toženka se je posledično odločila izvesti reorganizacijo tako, da so naloge tožničinega delovnega mesta Finančnik V prenesli na uradniško delovno mesto tega področja (prevzela jih je A. A.). Na področju L. niso zaposlili nobenega drugega strokovno-tehničnega delavca, saj so ugotovili, da za to ni potrebe. V pritožbi tožnica neutemeljeno izpostavlja izpoved priče A. A., saj ta ni izpovedala v nasprotju s pričo G. G. Drži, da ni izpovedala o upokojitvi ene delavke, vendar o tem tudi ni bila vprašana. Sicer pa zaslišanje A. A. za ugotavljanje razlogov za spremembo sistemizacije niti ni bilo predlagano s strani nobene stranke, zato ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo pri ugotavljanju teh dejstev. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da so se težave na področju L. pojavile že več let pred sprejemom spremembe sistemizacije, ne kaže na njeno navideznost, še manj pa na trpinčenje tožnice. Delodajalec je namreč prost v poslovnih odločitvah, da v organizacijo dela poseže tako in takrat, kot se mu zdi primerno, če ob tem hkrati ne krši pravic delavcev. V tem sporu o trpinčenju pa je toženka morala dokazati, da izvedena sprememba sistemizacije ni bila izpeljana z namenom tožnico izključiti iz dotakratnega delovnega okolja, jo degradirati in ponižati. To je toženka glede na izpoved priče G. G. tudi po presoji pritožbenega sodišča zmogla, ne glede na v pritožbi izpostavljeno časovno soslednje tožničine zahteve za odpravo kršitve pravic in sprejema spremembe sistemizacije ter ne glede na to, da se je delovno mesto spremenilo zgolj tožnici. Bistveno je tudi, da je tožnica aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se ji je spremenilo delovno mesto, podpisala.

14. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje se je tožnici zaradi spremembe delovnega mesta spremenila tudi pisarna, in sicer je bila najprej v času njenega bolniškega staleža 5. 11. 2015 preseljena v pisarno številka 20, nato pa nekaj mesecev kasneje v pisarno številka 16. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič G. G. in D. D. ugotovilo, da je bila za tožnico od začetka namenjena pisarna številka 16, ki pa je bila sprva še zasedena. Ker pa tožnica v njeni prejšnji pisarni ni mogla ostati, ker se je vanjo vselila uradnica A. A., ki je prevzela dela in naloge tožničinega prejšnjega delovnega mesta, se je morala tožnica začasno preseliti v pisarno številka 20. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni ugotavljalo, zakaj se ni tožnice že od začetka selilo v pisarno številka 16. Neutemeljen je nadalje pritožbeni ugovor, da toženka ni uspela dokazati, da je bila selitev tožnice nujna za opravljanje dela upravne enote. Tega toženki ni bilo treba dokazati, saj je prostorska razporeditev delavcev v domeni delodajalca. Morala pa je toženka dokazati, da to ravnanje ni predstavljalo trpinčenja tožnice, kar ji je glede na izpoved omenjenih prič, da se je pisarna tožnice (tako kot tudi pisarne ostalih delavcev) lokacijsko nahajala blizu ostalih delavcev istega oddelka, tudi uspelo. Glede na navedeno ni bistvena pritožbena navedba o tem, kje se je nahajala pisarna N. N., čeprav tudi ta ni odstopala od navedenega pravila glede lokacije pisarn delavcev (glej izpoved priče A. A. – list. št. 196). Zgolj to, da tožnica ni bila takoj po zaposlitvi na novem delovnem mestu preseljena, ampak v času bolniškega staleža, ne predstavlja graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja toženke. Toženka je to razumsko utemeljila z dejstvom, da na dan selitve (bil je četrtek) na upravni enoti nimajo uradnih ur (nasprotna pritožbena navedba je glede na izpoved priče G. G. neutemejena), zato je bilo selitev takrat najlažje izvesti. Podlage za zaključek, da bi šlo za trpinčenje tožnice, ne daje niti ugotovitev, da se je tožnica drugič selila zgolj dva dni po zaključku bolniškega staleža. 15. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da izjavi D. D.: "Kaj je narobe, jutri bo boljše," in G. G.: "Pisarna ni vaša last,", izrečene ob selitvi tožnice, ne predstavljata nedopustnih izjav nadrejenih delavcev in posledično ne utemeljujeta zaključka o trpinčenju tožnice. Tudi pritožbeno sodišče v prvi izjavi ne prepozna posmehovanja tožnici, prav tako se ni mogoče strinjati, da bi šlo za splošno znano cinično izjavo. Glede druge izjave pa sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni moglo ugotoviti, da bi bila tožnici dejansko izrečena. Glede očitka, da naj bi ob selitvi izginile osebne stvari tožnice, se je treba strinjati s sodiščem prve stopnje, da so bile navedbe tožnice prepavšalne, da bi toženka nanje lahko konkretno odgovorila in da bi jih posledično sodišče prve stopnje lahko preizkusilo v dokaznem postopku.

16. Sodišče prve stopnje ravnanja trpinčenja pravilno ni prepoznalo v tem, da so se v pisarni številka 20, kamor se je tožnica najprej selila, nahajala določena količina pisarniškega in drugega odpadnega materialna. V zvezi s tem je bistveno, da niti količina niti vrsta tega materiala (kot izhaja iz fotografij pod prilogami A125 - A127) ni bila takšna, da ga ne bi bilo mogoče enostavno in hitro odstraniti, s čimer so se tožnici zagotovili ustrezni pogoji za opravljanje dela. Pri tem pa tožnica ni trdila, da bi ga morala odstraniti ona sama ali da bi se material v pisarni kljub njenemu pozivu nahajal dlje časa. Zato niti niso bistvene pritožbene navedbe o tem, ali so se pisarne čistile dnevno ali ne. Prav tako v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bila pisarna pred vselitvijo tožnice prazna, še ne pomeni, da se material v njej ni nahajal zaradi selitev delavcev (v postopku je bilo namreč ugotovljeno, da se je istočasno selilo več delavcev), ampak z namenom trpinčiti tožnico.

17. V zvezi z zaključki sodišča prve stopnje, da trpinčenja ne predstavlja poizvedba načelnice G. G. pri tožničini osebni zdravnici glede bolniškega staleža, pritožba izpostavlja dopis načelnice z dne 18. 1. 2016 (A84). Iz te listine je razvidno, da se dopis niti ne nanaša neposredno na tožnico, ampak gre za dopis vodstvu zdravstvenega doma, v katerem se načelnica pritožuje zaradi neprimernega odziva tožničine osebne zdravnice ob njeni prošnji, da ji posreduje dopustne podatke o tožničinih omejitvah pri delu in predvidenem trajanju bolniškega staleža. Ker ta listina kot takšna pri presoji (ne)dopustnosti ravnanja načelnice niti ni bistvena, se sodišču prve stopnje do nje ni bilo treba posebej opredeljevati. Situacija tudi ni v bistvenem podobna tisti, ugotovljeni v zadevi Pdp 880/2016, na katero opozarja pritožba, saj iz te listine ne izhaja, da se načelnica ne bi strinjala z odločitvijo tožničine osebne zdravnice glede odreditve ali trajanja bolniškega staleža tožnice, kar bi predstavljalo obliko nedopustnega pritiska na tožnico. Glede na to, da se je načelnica na zdravnico obrnila s poizvedbo po podatkih, ki jih mora vedeti, da lahko organizira delovni proces, poleg tega pa so se odločbe ZZZS glede trajanja tožničinega bolniškega staleža spreminjale, to dejanje po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne predstavlja graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja, usmerjenega zoper tožnico. Dejstvo, da toženka teh podatkov ni najprej zahtevala od tožnice, ampak se je takoj obrnila na osebno zdravnico, ne govori v prid drugačni presoji sodišča. Nenazadnje ima tudi delavec sam dolžnost, da o svojem bolniškem staležu obvešča delodajalca (v skladu s 36. členom ZDR-1), tožnica pa ni trdila, da bi to tudi storila.

18. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka ni ignorirala tožničinega zdravstvenega stanja in da ji je zagotovila delovno opremo, ki je ustrezala njenim omejitvam pri delu. V pritožbi tožnica neutemeljeno navaja, da bi ji toženka morala zagotoviti drug računalniški zaslon. Pri tem izpostavlja spričevalo medicine dela (B2), konkretno zapis zdravnice pod predlaganimi ukrepi: "Ureditev DM (ustrezen zaslon in ostalo) v skladu z dogovorom ob ogledu DM 6. 4. 2016". Vendar pa se ni mogoče strinjati s pritožbo, da iz te listine nedvoumno izhaja, da mora toženka tožnici namestiti drug računalniški zaslon oziroma da je ta, ki ga ima, neustrezen.2 Toženka je ustreznost tožničinega računalniškega zaslona preverjala s pooblaščenko za varstvo pri delu (priloga B4) in inšpektorjem za delo (priloga B11); oba sta potrdila, da je njen zaslon ustrezen. Ker iz spričevala ne izhaja jasno, da tožnica potrebuje nov zaslon, pooblaščenka za varstvo pri delu in inšpektor pa sta to ovrgla, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da iz nobene listine v tem sporu ne izhaja, da bi imela tožnica neustrezen računalniški zaslon. Hkrati pa ni utemeljena pritožbena navedba, da je toženka namenoma nasprotovala potrebi tožnice in mnenju zdravnice.3 Ker tožnica omejitev pri delu, vezanih na vid, glede na odločbo ZPIZ ni imela, je neutemeljena še pritožbena navedba, da pooblaščenka in inšpektor nista bila seznanjena s tožničinimi zdravstvenimi težavami.

19. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bilo načelnici in D. D. jasno, kaj naj bi tožnica z zahtevo po ergonomski pisarni želela, zato njune izjave: "Kaj bi hotela?" pravilno ni ocenilo kot graje vredne ali očitno negativne in žaljive. Tudi, če bi jima to bilo jasno, takšna izjava ne more predstavljati obliko nedopustne komunikacije zoper delavca. Pri tem je pomembno, da iz dokaznega postopka v obravnavanem sporu izhaja, da toženka tožničinega zdravstvenega stanja ni ignorirala in da ni gojila zaničevalnega odnosa do tožnice, povezanega z njenim zdravstvenim stanjem. V pritožbi tožnica navaja še, da ne drži navedba sodišča prve stopnje, da tožnica ni navajala, katere spremembe na delovnem mestu je želela, saj je bilo ves čas govora o ustreznem zaslonu. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje utemeljenost očitka o neupoštevanju njene zahteve po ustreznem zaslonu presojalo, drugih navedb o tem, kaj naj bi ergonomska pisarna predstavljala, pa tožnica dejansko ni podala (niti jih ne poda v pritožbi), zato jih sodišče prve stopnje ni moglo preveriti.

20. Ni se mogoče strinjati s pritožbo, da se trpinčenje tožnice kaže v izločanju iz komunikacije. 22-minutni zamik pri posredovanju elektronske pošte tožnici v primerjavi z ostalimi zaposlenimi po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne predstavlja graje vrednega ravnanja toženke. Tožnica pa ni uspela dokazati, da bi jo toženka povsem izločila iz komunikacije tudi pri nalogah, ki so se nanašale neposredno nanjo. V pritožbi zvezi s tem izpostavlja elektronsko sporočilo z dne 17. 2. 2017 (priloga A99), iz katerega pa ne izhaja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da bi se nanašalo na delo tožnice, čeprav je v njem poimensko omenjena. Iz dokaznega postopka tudi sicer ne izhaja, kar navaja pritožba, da naj bi bila tožnica izključena iz komunikacije pri toženki oziroma o dogodkih obveščena zadnja. To so ovrgle zaslišane priče G. G., D. D. in (s strani tožnice predlagana) F. F. 21. Nedopustnega pritiska za izvedbo naloge sodišče prve stopnje pravilno ni prepoznalo v ravnanju načelnice v zvezi z izobraževanjem, na katerega je napotila tožnico. Tožnica je načelnici po ponudbi izobraževanja v Ljubljani odgovorila, da ne zmore vožnje zaradi težav z očmi, načelnica pa ji je odgovorila, naj gre vsaj po gradivo z vlakom in da ji bo v štirih urah že uspelo. V skladu s 170. členom ZDR-1 ima delavec pravico in dolžnost do izobraževanja, delodajalec pa je dolžan izobraževanje zagotoviti, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa, in ima pravico delavca na izobraževanje napotiti. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica imela zaradi nezadostnega znanja zadržke glede opravljanja naloge upravljanja kakovosti, na katero se je izobraževanje nanašalo. Glede na navedeno je bila zahteva načelnice, da se izobraževanja udeleži, razumljiva in skladna z zakonom. Tudi njen odgovor, naj gre z vlakom vsaj po gradivo in da ji bo to v štirih urah že uspelo, ob dejstvu, da formalno tožnica ni imela priznanih omejitev pri delu, vezanih na vid, in da je načelnica že prej tožnico neuspešno poskusila izobraziti na področjih, na katerih je bilo njeno znanje pomanjkljivo, ne presega meje dopustne komunikacije nadrejenih delavcev. Enak zaključek je treba sprejeti tudi glede izjave D. D.: "Seveda, da se malo sprehodite,", povezane z nalogo raznašanja pošte. Tudi izjave v sarkastičnem tonu so dovoljene, ne smejo pa presegati meja razumne kritike in biti objektivno osebno žaljive,4 česar pa za navedeno izjavo ni mogoče trditi. Da bi bila ta izjava izrečena dobronamerno, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, presodilo je le, da ne predstavlja graje vrednega ali očitno negativnega ravnanja, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

22. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z odsotnostjo navodil za opravljanje dela in spreminjanem delovnih nalog tožnice. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je bil opis delovnega mesta tožnice v njeni pogodbi o zaposlitvi oziroma aneksu izrazito splošen. Opis je bil povzet po relevantnih predpisih (ti so natančno navedeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe), tožničina pogodba o zaposlitvi oziroma aneks pa glede tega nista odstopala od pogodb drugih zaposlenih delavcev, kar je potrdila tudi priča B. B. Neutemeljeno je izpostavljanje njene izpovedi, da naj bi imeli vsi javni uslužbenci ob splošnem opisu dodano kakšno nalogo, saj jo je imela tudi tožnica (tj. nalogo upravljanja kakovosti), kot navaja tudi pritožba. Sicer pa sam opis delovnega mesta v aktu tožnice niti ni bistven v tem sporu, bistveno je, da je bila tožnica seznanjena z nalogami, ki jih je morala opravljati, oziroma, da je od toženke dobila navodila za delo, če jih je zahtevala. To dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi priče G. G. in elektronskih sporočil (prilogi A6 in A13). V tem delu v pritožbi tožnica navaja le, da to ne drži, ker sicer ne bi zahtevala še pisnih navodil, s čimer sama pritrjuje ugotovitvi sodišča, da je navodila prejela. Pri presoji, ali bi spreminjanje delovnih nalog tožnice lahko predstavljalo trpinčenje, pa je sodišče prve stopnje pravilno kot bistveno upoštevalo, da je toženka za vse spremembe navedla razumen in v poslovni odločitvi utemeljen razlog (odvzem naloge zaradi nezanesljivosti tožnice, uvedba naloge zaradi epidemije Covid-19 in odvzem naloge zaradi konca te epidemije). Glede na navedeno, dejstvo, da tožnica nobene naloge ni opravljala dlje časa (kar niti ne drži, saj že ves čas pripravlja vpisnike matičnih knjig), samo zase niti ni bistveno. Delodajalec je tisti, ki organizira delovni proces in je prost v odločitvi, kateri delavec opravlja katere naloge (glede na okvir v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi) in koliko časa. V postopku pa tudi ni bilo ugotovljeno, da bi na tožnico padla vsa tista dela, ki jih drugi delavci niso želeli opravljati, kar izpostavlja pritožba. Če je toženka tožnici dodelila nalogo, ki se je pojavila na novo v upravni enoti, še ne pomeni, da jo je trpinčila. Ali so se naloge spreminjale tudi drugim zaposlenim, pa v tem sporu ni bistveno.

23. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila trpinčena zato, ker ni imela nekaterih pravic oziroma pooblastil, potrebnih za opravljanje določenih nalog. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič D. D. in E. E. ugotovilo, da tožnica ni imela pooblastil, ki so bila vezana na delovna mesta zaposlenih v glavni pisarni, kar pa tožnica ni bila. Tožnica je po ugotovitvi sodišča prve stopnje lahko v takšnem primeru prosila za pomoč delavke, ki so potrebna pooblastila imele. V pritožbi tožnica neutemeljeno opozarja na izpoved priče E. E., saj iz nje ne izhaja, da bi bila dodelitev pooblastil subjektivna odločitev (vodstva) toženke, pač pa da so bila pooblastila sistemsko urejena, vezana na zaposlitev v določenem oddelku/uradu. Nasprotnega ne potrjujejo niti elektronska sporočila (A85, A86, A89, A90). Neutemeljena je tudi navedba, da toženka ni dokazala, da ta pooblastila niso bila potrebna za tožničino delo. Tega ji ni bilo treba dokazati, dokazati je morala le, da takšno ravnanje ne predstavlja graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja, usmerjenega zoper tožnico. Glede na tako ugotovljena dejstva odsotnost pooblastil za določena opravila ne predstavlja ravnanja trpinčenja, saj ne gre za ravnanje, ki bi bilo usmerjeno proti tožnici.

24. V zvezi z navedbami, da je bila zaradi iskanja pomoči drugih delavk pri nalogah, za opravo katerih potrebnih pooblastil ni imela, slabše ocenjena v ocenah delovne uspešnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica tovrstne navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje podala le v zvezi z oceno njenega dela v letu 2017 (list. št. 10). Vendar pa teh navedb ne potrjuje niti ocenjevalni list (priloga A24) niti pisna obrazložitev ocene (priloga A26), v kateri druga stran manjka, tega pa ni potrdila niti priča D. D. (hrbtna stran list. št. 129), ki je ocenjevala tožničino delo. Tudi sicer po presoji pritožbenega sodišča zgolj to dejstvo, tudi če bi bilo v postopku dokazano, še ne bi utemeljevalo zaključka o trpinčenju tožnice. Zgolj enkratno ravnanje ne more povzročiti trpinčenja, saj v tem primeru manjka element ponavljanja ali sistematičnosti. V zvezi z ocenami tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja še, da sodišče prve stopnje njenih navedb glede podanih ocen ni presojalo v luči zatrjevanega trpinčenja, ampak je zgolj obrazložilo, da so te že dokončne in pravnomočne, ker so bile potrjene s strani Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, sodnega varstva zoper njih pa tožnica ni uveljavljala. Iz v postopku predloženih ocenjevalnih listov in obrazložitev ocen (A4, A8, A24, A26-A28) izhaja, da so ocene obrazložene in da so bili pri ocenjevanju upoštevani predpisani kriteriji.5 Navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje (ki jih tožnica ponavlja v pritožbi), ki se nanašajo na pomankljivo obrazloženost ocen ali njihovo vsebinsko neutemeljenost, predstavljajo uveljavljanje razlogov, ki bi jih tožnica lahko uveljavljala zgolj v okviru sodne presoje ocen samih, ne pa v tem sporu o trpinčenju na delovnem mestu. Ta spor namreč ni namenjen temu, da se bo (ponovno) presojala zakonitost in pravilnost vseh delovnopravnih odločitev toženke. Za to je imela tožnica na voljo pravna sredstva, ki pa se jih ni poslužila (v celoti). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na navedbe tožnice v tej smeri pravilno in povsem zadostno odgovorilo. Ne gre spregledati niti, da je bila tožnica v letih, glede katerih navaja, da je njena ocena delovne uspešnosti predstavljala trpinčenje, ocenjena z oceno dobro (3) – kar pomeni dobro opravljeno delo, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja; v letu 2018 pa celo z oceno pravo dobro (4) – kar pomeni zelo dobro opravljeno delo, to je nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju.6

25. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z očitano nalogo telefonskega naročanja strank. To nalogo je tožnica prevzela v času epidemije v novembru 2020 in jo je opravljala do junija 2021, ko je bila uvedena uporaba aplikacije za naročanje. Bistvene so ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila edina delavka, ki je to nalogo opravljala, ampak je bila telefonska številka razdeljena na pet linij, klici pa so se vezali k tožnici in ostalim zaposlenim, ki so stranke naročali oziroma jih vezali k pristojnim zaposlenim. Pritožbena navedba, da je bilo klicev bistveno preveč in da tožnica ni zmogla vseh obravnavati v štiriurnem delovniku, ni utemeljena, niti bistvena. Zgolj dejstvo, da je tožnica imela veliko ali večino dela, ne pomeni trpinčenja. Ob tem pa tožnica ni trdila, da je morala opravljati nadurno delo ali da zaradi teh klicev ni mogla opraviti drugega svojega dela, toženka pa bi ji to očitala. Na kakšen način bo delo organizirano, je v pristojnosti delodajalca, kar na več mestih opozori tudi sodišče prve stopnje. Zato ni bistvena niti pritožbena navedba, da je tožnica toženki dala konstruktivne predloge o tem, kako bi se lahko razmere uredile, prav tako ni bistveno tožničino mnenje, da so določene naloge nesmiselne. Delodajalec namreč takšnih predlogov in mnenj ni dolžan upoštevati, ampak je delavec tisti, ki je dolžan upoštevati navodila in usmeritve delodajalca ter opraviti odrejeno delo (33. in 34. člen ZDR-1). Da bi bile tožnici odrejene povsem nesmiselne naloge z namenom jo trpinčiti, pa dokazni postopek ni potrdil. Neutemeljene so še navedbe v zvezi z izjavo C. C.: "O. O., ali ste še živi?" Iz navedb tožnice v prvi pripravljalni vlogi je razvidno, da navedena izjava C. C., domnevno izrečena 12. 8. 2021, ni povezana z odrejeno nalogo telefonskega naročanja strank, ki jo je tožnica opravljala do junija 2021. Tudi sicer ta izjava ne predstavlja nedopustnega ravnanja, saj je do nje prišlo zaradi pritožbe delavk glavne pisarne (priloga B14), da se tožnica neprimerno oglaša na telefon.

26. V zvezi z očitano nalogo kontrole računov ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le izpoved priče G. G., saj je iz 35. točke obrazložitve sodbe razvidno, da je upoštevalo tudi izpoved priče D. D. in tožnice same. Do navedb tožnice o odsotnosti potrebnih pooblastil in o nesmiselnosti nalog pa se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi v drugih delih sodbe (glej točke 31-36 in 39 obrazložitve sodbe). Do pritožbene navedbe, da toženka ni pojasnila, zakaj je morala tožnica pet mesecev opravljati obračun za matičarje po starih navodilih in zakaj ji je bila ta naloga odvzeta ter dodeljeni drugi dve nesmiselni nalogi, se ni mogoče opredeliti, saj ni jasno, kaj z njo uveljavljalja.

27. Kot ravnanje trpinčenja tožnica izpostavlja več izjav neprimerne komunikacije. Gre za izjave G. G.: "Bo dovolj, če veste, kaj je vaša sekundarna naloga,", "Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje," in "Pišite si, pišite v zvezek,", izjavi D. D.: "Če je vse tako nepravilno, poberi šila in kopita," in "Ven, ven, ven iz moje pisarne! Ura je že 12.03, pojdite domov kaj delat!", izjavo H. H.: "Kaj imata vidve z zdravnico?" in izjavo I. I.: "Saj veš, tako je, če prideš v službo z odvetnikom." Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile navedene izjave izrečene, vendar je glede na vse ugotovljene okoliščine presodilo, da ne dajejo podlage za zaključek o trpinčenju tožnice. V točkah 29, 42, 45, 49, 51 in 56 obrazložitve sodbe je natančno obrazložilo, pritožbeno sodišče pa se s temi razlogi v celoti strinja, da so bile te izjave posledica izrazito slabih in konfliktnih odnosov med tožnico in ostalimi zaposlenimi ter da so bile nekatere tudi izzvane bodisi z izjavami bodisi z dejanji same tožnice. Tudi po stališču pritožbenega sodišča izjave tožnici nadrejenih delavk, kljub temu, da vse niso bile povsem ustrezne, še niso presegle meje dopustne komunikacije glede na s strani sodišča prve stopnje ugotovljene okoliščine, v katerih so bile izrečene (glede teh pritožba posebnih razlogov niti ne navaja). Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega podrejenega položaja. Ravnanja, če jih stori nadrejeni ali oseba z vrha hierarhične lestvice, imajo res večjo težo, ker so storjena s pozicije moči in se delavec težje učinkovito brani.7 To pa še ne pomeni, da je že vsaka neprimerna komunikacija nadrejenega delavca avtomatično trpinčenje podrejenega delavca, ampak je treba upoštevati okoliščine obravnavanega primera. Od nadrejenih delavcev bi bilo pretirano pričakovati, da se bodo vzdržali vsakršnih manj primernih izjav v situacijah, ko so izzvani z ravnanjem ali izjavami podrejenega delavca. V postopanju zaposlenih, ki za obrambo svojih pravic in duševne celovitosti mestoma uporabljajo ostrejše besede in stavke, ni mogoče prepoznati graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja usmerjenega proti tožnici.

28. Kot očitek trpinčenja tožnica navaja še to, da je načelnica slepo verjela D. D., da jo je tožnica 14. 3. 2018 napadla in grozila s kazensko ovadbo ter da ni preverila resničnosti teh očitkov. Pritožbeno navajanje, da je sodišče zmotno ugotovilo, da se je tožnica vodji D. D. opravičila za svoje ravnanje, samo zase v tem sporu niti ni bistveno. Bistveno je le, ali je bil odziv načelnice v okoliščinah takratne situacije do te mere neprimeren, da bi lahko šlo za trpinčenje na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ne. Načelnica je tožnico soočila z dogodkom, kot ji je bil predstavljen s strani vodje, in ji rekla, da bi bilo prav, da se ji opraviči. V takšnem ravnanju tudi pritožbeno sodišče ne prepozna elementov trpinčenja, zlasti glede na izpoved priče G. G., da tožnica dejanja takrat ob pogovoru ni zanikala (list. št. 127). Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno posebej opredeljevati do elektronskega sporočila z dne 16. 3. 2018 (priloga A25), saj iz njega izhaja zgolj zahteva po posredovanju v zvezi s tem dogodkom, na podlagi tega dokaza pa ni mogoče ugotoviti niti poteka tega dogodka niti ravnanja načelnice.

29. Sodišče prve stopnje je opravilo tudi celovito presojo vseh očitanih ravnanj skupaj, saj je trpinčenje na delovnem mestu lahko sestavljeno iz več, tudi drobnih ravnanj, ki na prvi pogled vsako zase objektivno ni niti graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, pa postanejo takšna, če v njih, gledano skupaj kot celoto, prepoznamo vzorec ravnanja, ki se ponavlja ali je sistematičen, to celoto ravnanj pa bi običajno občutljiv, nepristranski in razumen opazovalec spoznal kot graje vredno ali očitno negativno in žaljivo. Nikakor se ni mogoče strinjati s pritožbo, da je sodišče prve stopnje to celovito presojo, ki jo je obrazložilo na skoraj štirih straneh sodbe, obrazložilo pomanjkljivo. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje pri tej presoji osredotočilo zgolj na neprimerno komunikacijo, saj je presodilo odnos med tožnico in nadrejenimi delavkami kot celoto v luči očitkov, ki jih tožnica v tem sporu izpostavljala. Pritožba v tem delu pozablja, da če že posamična očitana ravnanja oziroma dogodki nimajo posebne negativne konotacije zoper tožnico, tudi presojana kot celota ne morejo privesti do zaključka o trpinčenju kot ponavljajočem se ali sistematičnem, graje vrednem ali očitno negativnem in žaljivem ravnanju ali vedenju, usmerjenem proti tožnici.8 Zato je sodišče prve stopnje pravilno pri presoji vseh ravnanj dalo večji poudarek nekaterim od njih. Sodišče prve stopnje je v tem delu kot bistveno upoštevalo, da je toženka oziroma so nadrejeni delavci poskušali prilagoditi organizacijo dela tožničinim pripombam, ji pomagati pri opravljanju dela, pri izboljšanju odnosov, a je tožnica na vsa ravnanja in predloge odreagirala z odporom, nekonstruktivno vztrajala pri svojih stališčih in ustvarjala pritiske na nadrejene tudi s prijavami na inšpektorat za delo ter s sprožitvijo kazenskih ali civilnih postopkov zoper nadrejene osebno. Iz izpovedi nadrejenih delavk izhaja, da so zaradi odnosa s tožnico tudi same imele psihične težave oziroma so čutile stisko ob stiku s tožnico na delovnem mestu ter strah pred sprejemanjem kakršnihkoli ukrepov in dajanjem navodil tožnici.9 Sodna izvedenka s področja psihiarije pa je ugotovila, da je v delovnem okolju prišlo do visoko konfliktnega odnosa in da tudi tožnica s svojim vedenjem, odnosom do drugih zaposlenih in nekaterimi izjavami vpliva na dinamiko in vzdrževanje konflikta. Po ugotovitvi izvedenke tožnica od leta 2015 dalje trpi za prilagoditveno motnjo, do razvoja katere je prišlo zaradi prepletanja določenih objektivnih okoliščin (zlasti spoznanja, da ne bo dosegla naziva uradnice, in izgube dotedanjega delovnega mesta) in tožničinih osebnih značilnosti. Tožnica se težje prilagodi na spremembe in nove, manj strukturirane oziroma bolj razpršene delovne naloge ter večjo zunanjo kontrolo. Ima težave v odnosu do avtoritet, v katerih je preobčutljiva, zaradi česar lahko postane pretirano kritična in zamerljiva. Ima nižjo frustracijsko toleranco in nižje zmožnosti samozaščite, težje sprejema zahteve in omejitve s strani okolice. Tožnica ima slabše kapacitete reševanja konfliktnih situacij, njene prilagoditvene sposobnosti so nižje.

30. Na podlagi presoje vseh posameznih očitanih ravnanj (ki nekatera niti niso dokazana, povečini pa so razumsko utemeljena v poslovnih odločitvah toženke) in vseh ravnanj skupaj je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila trpinčena, pravilen. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

31. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženka pa zato, ker stroški njenega odgovora na pritožbo, ki ni bistveno pripomogel k rešitvi obravnavane zadeve, niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Z njo je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in priznana ji je bila pravica do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega. 2 Iz izpovedi priče G. G. izhaja, da ob ogledu delovnega mesta ni bila prisotna, ampak je dobila le spričevalo (hrbtna stran list. št. 212). 3 Da se je toženka trudila ugoditi tožničini prošnji, izhaja tudi iz izpovedi priče G. G., da je preverjala pri informatiku, ali bi tožnica lahko dobila nov zaslon, a to v tistem trenutku ni bilo mogoče (list. št. 126). Izpoved je potrjena tudi z izpovedjo informatika E. E., ki je izpovedal še, da misli, da je bil tožnici zaslon kasneje zamenjan (hrbtna stran list. št. 178). 4 Prim. VIII Ips 85/2019. 5 Obrazložitev ocene pravo dobro (4) tudi ustrezno odstopa navzgor v primerjavi z ocenami dobro (3), zato ne drži pritožbena navedba, da so bile obrazložitve ves čas enake kljub različnim ocenam. 6 Peti in šesti odstavek 2. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl.). 7 Prim. VIII Ips 85/2019, VIII Ips 263/2017. 8 Prim. Pdp 53/2020. 9 Glej izpoved priče D. D. (list. št. 132), priče H. H. (list. št. 138), priče I. I. (hrbtna stran list. št. 181), priče B. B. (list. št. 193), in priče C. C. (hrbtna stran napačno označene list. št. 190).