Jedro

Določba drugega odstavka 8. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, da se pri prehodu na drugo delovno mesto v okviru javnega sektorja javnemu uslužbencu napredovalno obdobje ne prekine v primeru, če zasede delovno mesto v istem ali nižjem tarifnem razredu, v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah, a contrario daje podlago za razlago, da se napredovalno obdobje prekine, če javni uslužbenec zasede oziroma se ga premesti na delovno mesto v višjem tarifnem razredu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta odločba toženke opr. št. ... z dne 23. 4. 2020 in odločba Komisije za pritožbe opr. št. ... z dne 3. 6. 2020, nezakoniti in se razveljavita oziroma odpravita; da se ugotovi, da je tožnik z dnem 1. 4. 2019 napredoval za dva plačna razreda in mu pravica do 34. plačnega razreda pripada od 1. 12. 2019, ter da je toženka dolžna tožniku obračunati za obdobje od 1. 12. 2019 dalje razliko v plači ob upoštevanju 34. plačnega razreda in mu izplačati ustrezne neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega neto zneska tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 504,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter odloči o stroških postopka, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil samo formalno razporejen na delovno mesto „višji policist – starejši policist“, saj je šlo le za izvedbo zavez iz Stavkovnega sporazuma in preimenovanje delovnega mesta. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno izhajalo iz predpostavke, da naj bi šlo za njegovo premestitev na delovno mesto v višjem tarifnem razredu, čeprav ni bilo sporno, da je dejansko ves čas opravljal identično delo. Prevrednotenje delovnih mest zanj pravno ni pomenilo premestitve z dotedanjega delovnega mesta, samo spremenil se mu je naziv delovnega mesta. Meni, da je sodišče prve stopnje prav tako spregledalo dejstvo, da je bil v posledici delodajalčevega internega preimenovanja in prevrednotenja delovnih mest, kar je delodajalec storil neodvisno od njegove volje, prikrajšan za redno napredovanje na podlagi prejetih delovnih ocen. Z napredovanjem 1. 4. 2019 bi moral pridobiti 34. plačni razred, saj je za leta 2016, 2017 in 2018 prejel odlične ocene. Ker ni šlo za premestitev, ne more priti do uporabe določb o prekinitvi napredovalnega obdobja. S podpisom aneksa se ni odpovedal pravici do napredovanja, ki je povezana z dejstvom, da je ves čas opravljal ista dela in naloge, ter se ni strinjal s tem, da bi se napredovalno obdobje prekinilo. Sodišče prve stopnje je sledilo le argumentaciji toženke in se ni opredelilo do njegove trditvene podlage, kar potrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Poleg tega sodišče prve stopnje ni pregledalo vseh listin ter se posledično ni opredelilo do vseh dokazov in navedb. Odločitev je v očitnem nasprotju s stališčem vrhovnega sodišča iz judikata VIII Ips 77/2019, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo in v katerem je pojasnjeno, kdaj je mogoče uporabiti določbe, ki se nanašajo na premestitev delavca na drugo delovno mesto, ter da gre le za preimenovanje oziroma prevrednotenje delovnih mest. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev tožnik uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, in sicer v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegove trditvene podlage v zvezi s tem, da je bil prikrajšan za redno napredovanje na podlagi prejetih ocen, ter da je bila toženka dolžna pri izvedbi Stavkovnega sporazuma izvesti zgolj preračun doseženih napredovanj, glede na novo določeni izhodiščni plačni razred. Sodišče se lahko opredeli do vsake navedbe v smeri, v kateri je zastavljena, ali pa lahko odgovori tudi drugače, na bolj posreden način, tako, da sledi strukturi obrazložitve, ki jo je sprejelo, in skoznjo razloguje oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih navedb ne šteje za take, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo. Z drugimi besedami, če sodišče pojasni svojo odločitev in to ustrezno ter prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno navedlo, zakaj ni upoštevalo oziroma se ni opredelilo do nekaterih navedb stranke, kršilo določbe postopka (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Sodišče prve stopnje je podalo zadostno obrazložitev, zakaj šteje, da sprememba delovnega mesta tožnika pomeni premestitev, na podlagi katere je nastopila prekinitev napredovalnega obdobja. Jasno je torej, da je navedbe tožnika štelo za neutemeljene.

7. Pritožba pavšalno in tudi sicer neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni pregledalo vseh listin in se ni opredelilo do vseh dokazov. Ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dejstev in prav vseh dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni za odločitev.

8. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik na podlagi treh ocen nazadnje napredoval 1. 4. 2016 oziroma z zamikom 1. 12. 2016 na delovnem mestu, ki je bilo uvrščeno v V. tarifni razred. S 30. 6. 2018 je bil iz delovnega mesta „policist SR – starejši policist“ v V. tarifnem razredu, v uradniškem nazivu „policist SR I“, formalno trajno premeščen na delovno mesto „višji policist – starejši policist“, ki je bilo uvrščeno v VI. tarifnem razredu, v uradniškem nazivu „višji policist I“, zaradi česar je sklenil aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 7. 2018. Pri tem je bil uvrščen v 31. plačni razred v skladu z drugim stavkom prvega odstavka 19. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09 s spremembami).

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil razlog za sklenitev navedenega aneksa k pogodbi o zaposlitvi sprejetje Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji z dne 22. 6. 2018, do katerega je prišlo zaradi implementacije noveliranega 110. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol-C; Ur. l. RS, št. 77/16). Določba drugega odstavka tega člena je določala, da se s 1. januarjem 2018 oziroma najpozneje do 30. junija 2018 vsa delovna mesta policistov v V. tarifnem razredu, za katera se zahteva poklic policista, presistemizirajo v ustrezna delovna mesta v VI. tarifnem razredu in se policiste, ki zasedajo ta delovna mesta, premesti na ustrezna delovna mesta v VI. tarifnem razredu. Po tretjem odstavku citiranega člena ZODPol pa so policisti ne glede na določbe Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami) ob premestitvi na delovno mesto v VI. tarifnem razredu imenovani v naziv z isto zaporedno številko, kot so ga dosegli v V. tarifnem razredu. Tretji odstavek 110. člena ZODPol je še določal, da se ob premestitvi policistov na delovna mesta v VI. tarifnem razredu plačni razred določi v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZSPJS.

10. Zmotno je tožnikovo zavzemanje, pri katerem vztraja v pritožbi, da gre pri opisani spremembi le za prevrednotenje delovnih mest oziroma formalno preimenovanje nazivov delovnih mest. Pritožbeno sodišče se strinja z razlago sodišča prve stopnje, da je že zakonodajalec v besedilu 110. člena ZODPol opredelil, da se v posledici presistemizacije delovnih mest policistov opravi njihova premestitev. Pri tem je bistveno tudi, da je enako stališče kot v obravnavanem primeru, torej da je bil tožnik v skladu z noveliranim 110. členom ZODPol premeščen na delovno mesto, uvrščeno v višji tarifni razred od njegovega prejšnjega delovnega mesta, zavzelo že Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 59/2020, v kateri je bilo ugotovljeno enako dejansko stanje, spor pa se je sicer nanašal na vprašanje pravilne razvrstitve v plačni razred, in ne na vprašanje napredovanja oziroma prekinitve napredovalnega obdobja kot v obravnavanem primeru. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s stališčem vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. VIII Ips 77/2019. Prav s kasneje izdano sodbo VIII Ips 59/2020 je vrhovno sodišče zavrnilo sklicevanje revidenta na odločitve v predhodnih zadevah, med drugim tudi VIII Ips 77/2019, saj so bile sprejete v času, ko še ni veljal novelirani 110. člen ZODPol. 11. Na podlagi prvega odstavka 8. člena ZSPJS se delovna mesta in nazivi v javnem sektorju razvrščajo v tarifne razrede, ki izražajo stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. Prekinitev napredovalnega obdobja kot plačna posledica premestitve je vezana na stopnjo izobrazbe, ki se zahteva za delovno mesto oziroma na tarifni razred delovnega mesta. Novo napredovalno obdobje je vezano na pridobitev višjega uradniškega naziva. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbi tretjega odstavka 16. člena ZSPJS in drugega odstavka 8. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami - Uredba), ki opredeljujeta čas in tek napredovalnega obdobja ter ju je treba razlagati kot celoto. Tretjega stavka tretjega odstavka 16. člena ZSPSJ ni mogoče tolmačiti drugače, kot da je za napredovalno obdobje relevanten le čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katere je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe, torej opravljanje dela na delovnem mestu oziroma nazivu iste stopnje zahtevnosti. Določba drugega odstavka 8. člena Uredbe, da se pri prehodu na drugo delovno mesto v okviru javnega sektorja javnemu uslužbencu napredovalno obdobje ne prekine v primeru, če zasede delovno mesto v istem ali nižjem tarifnem razredu, v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah, a contrario daje podlago za razlago, da se napredovalno obdobje prekine, če javni uslužbenec zasede oziroma se ga premesti na delovno mesto v višjem tarifnem razredu.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je tožniku s premestitvijo oziroma nadaljevanjem delovnega razmerja na novem delovnem mestu dne 30. 6. 2018 prekinilo napredovalno obdobje, saj se je zaposlil oziroma je nadaljeval delovno razmerje na delovnem mestu, ki zaradi predpisane višje stopnje izobrazbe sodi v višji tarifni razred od tarifnega razreda njegovega prejšnjega delovnega mesta. Na pravilnost takšne odločitve ne vplivajo tožnikove navedbe, da je ves čas opravljal ista dela in naloge. Ob premestitvi je dne 30. 6. 2018 tožniku napredovalno obdobje pričelo teči znova in pogoj triletnega napredovalnega obdobja ni mogel biti izpolnjen 1. 4. 2019. Tožnik v letu 2019 ni pridobil pravice do napredovanja, saj ni izpolnil obeh pogojev za napredovanje, to je treh letnih ocen in triletnega napredovalnega obdobja, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o njegovem prikrajšanju za redno napredovanje. Ker je tožnikovo napredovalno obdobje pričelo znova teči v letu 2018, je pogoj doseženega oziroma pretečenega triletnega napredovalnega obdobja tako izpolnil šele v letu 2021 in takrat tudi napredoval. 13. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).