Jedro

Ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami v smeri, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer obsojenkin zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP. Izpodbijani sklep ima namreč tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, kar v pritožbi še posebej izpostavlja obsojenkin zagovornik.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojena A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obsojenke za izvršitev kazni zapora na način, da obsojenka med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, ko mora biti v zavodu za prestajanje kazni zapora.

2. Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik obsojenke s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu obsojenke za prestajanje kazni zapora na način, da obsojenka še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, ko mora biti v zavodu za prestajanje kazni zapora.

3. V pritožbi zagovornik izpostavlja, da je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu neživljenjska in nelogična, saj je obsojenka neprekinjeno zaposlena že od 3. 2. 2020 dalje, delno je oškodovancem tudi že povrnila dolgovani denar. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo okoliščin, ki so v korist obsojenke, temveč je neutemeljeno zaključilo, da obsojenka ni osebno toliko urejena, da bi ji bilo mogoče zaupati, da alternativnega prestajanja kazni zapora ne bo zlorabila. V izpodbijanem sklepu bi naj sodišče po oceni pritožnice ponovilo zgolj okoliščine, ki so botrovale že izreku kazni v letu 2017 ter izreku sklepa iz leta 2020, pri čemer pa izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin, pomembnih za odločitev o konkretnem predlogu. Obsojenka namreč ne more biti specialna povratnica celo življenje. Čeprav je res, da je med leti 2012 in 2017 skupaj storila kar pet istovrstnih kaznivih dejanj, po letu 2017 ni izvršila nobenega kaznivega dejanja več. Navedeno pa po oceni pritožnice kaže, da je svoje vedenje že spremenila in je utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljala. Pri svojih zaključkih se je sodišče sklicevalo zgolj na splošne kriterije, kot sta povračilnost in preprečevanje (prevencija), kar pa za odločitev ne zadošča, saj bi moralo sodišče izhajati iz namena alternativnega prestajanja kazni zapora, saj predlagan ukrep (zapor ob koncu tedna) pomeni udejanjanje ciljne sodobne humane kriminalitetne politike, ki si prizadeva za omejevanje represije, kadar ta ni potrebna oziroma smotrna. Pritožnica svoje navedbe opira na odločbe sodišč, ki jih v pritožbi tudi navaja in izpostavlja, da je iz vedenja obsojenke vsekakor zaključiti, da izpolnjuje vse pogoje, ki opravičujejo tako namen retribucije kot tudi prevencije, če bi se obsojenki dovolilo izvrševanje kazni zapora ob koncu tedna.

4. Iz pritožbe tako izhaja, da je obramba prepričana, da obstajajo vsi pogoji predvideni za alternativni način izvrševanja kazenske sankcije, pritožba pa izpostavlja tudi, da je glede obsojenke že v letu 2019 bilo ugotovljeno, da izpolnjuje vse zakonske pogoje (tudi osebnostno urejenost, da ji je mogoče zaupati, da predlaganega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabila), kot je bilo to odločeno z odločbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 18. 4. 2019. 5. V nadaljevanju pritožnik izpostavlja, da izpodbijani sklep ni dovolj obrazložen glede konkretnih okoliščin iz katerih izhaja ponovitvena nevarnost, ki jo sodišče smatra kot oviro za ugoditev predlogu in izpostavlja obsojenkine osebne in družinske razmere v času predvidenega izvrševanja kazni pri obsojenki, ki so po oceni pritožnice prav tako pozitivno prognozirane. Zaradi zavrnitve obsojenkinega predloga bo največja škoda nastala oškodovancem, saj bi obsojenka svoj zaslužek namenila izključno poplačilu dolgov, z odločitvijo sodišča pa bo prizadeta tudi obsojenkina hčerka, pri kateri so v vrtcu že opazili spremembe zaradi materine odsotnosti. Na posledice mamine odsotnosti pa je opozorila tudi otrokova pediatrinja, ki je po pregledu mladoletne B. B. ugotovila, da zaradi mamine odsotnosti obstaja velika nevarnost podaljšanega slabega čustvenega stanja deklice, ki je bila napotena tudi h klinični psihologinji. Odločitev prvostopnega sodišča je tako nerazumna in ne prepriča in tudi ni v skladu s poglobljenim, analitičnim in celovitim preverjanjem osebnih okoliščin oziroma načelom individualizacije kazni za vsak posamezni primer.

6. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

7. Ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami v smeri, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer obsojenkin zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP. Izpodbijani sklep ima namreč tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, kar v pritožbi še posebej izpostavlja obsojenkin zagovornik. Ob svojih navedbah obsojenkin zagovornik namreč očitno spregleda vsebino 9. in 10. točke, pa tudi ostalih, izpodbijanega sklepa, kjer je prvostopno sodišče obsežno pojasnilo, kar v pritožbi izpostavlja pritožnica. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z zaključki prvostopnega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, glede na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

8. Obsojenka, sicer specialna povratnica, si je z obravnavanimi kaznivimi dejanji pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 20.420,00 EUR in 44.000,00 EUR, kar oškodovancem vse do izreka sodbe ni vrnila niti delno. Kljub temu je sodišče odločilo, da enotno kazen eno leto in dva meseca zapora izvrši z delom v splošno korist v trajanju 840 ur. Obsojenki je sodišče torej že omogočilo, da zaporno kazen prestane na alternativni način. Vendar obsojenka del v splošno korist ni opravila niti delno (vse točka 9 izpodbijanega sklepa), izmikala se je sprejemanju sodnih pisanj, ni sporočila sprememb prebivališča … in je, kot je to pravilno zaključilo prvostopno sodišče, izkazala popolno neodzivnost in ignorantski odnos do privilegija, ki ji je omogočal alternativno izvršitev zaporne kazni. V posledici njene neodzivnosti in neoprave dela v splošno korist, je sodišče s sklepom I Kr 16741/2016 z dne 4. 3. 2020 odločilo, da se enotna kazen eno leto in dva meseca zapora izvrši v celoti. Ob navedenem pa nikakor ni mogoče pritrditi pritožbenemu prikazovanju, da je obsojenka osebnostno urejena in zaupanja vredna oseba.

9. Obsojenka torej dane možnosti, da zaporno kazen prestaja na alternativni način, torej tako, da ostane na prostosti, ni izkoristila. Tega ni storila kljub v pritožbi obširno izpostavljeni skrbi za razvoj mladoletnega otroka. Sicer pa dejstvo, da ima obsojenka mladoletnega otroka, ki zaradi materine odsotnosti trpi, ne more biti razlog za to, da se ugodi obsojenkinemu predlogu za ponovno alternativno prestajanje zaporne kazni. Glede na naziranje pritožbe namreč pri obsojenkah, ki imajo otroke, zapornih kazni sploh ne bi bilo mogoče izvršiti.

10. Dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča pa ne more vzbuditi niti pritožbeno prikazovanje, da bodo zaradi obsojenkinega odhoda v zapor prikrajšani predvsem oškodovanci, ker jim obsojenka ne bo mogla povrniti dolga. Kot je to tehtno pojasnjeno v točki 11 izpodbijanega sklepa, je obsojenka kljub izkazani zaposlitvi, dolgove začela odplačevati (sicer v zneskih po nekaj 100,00 EUR) šele od avgusta 2021, torej neposredno pred izrekom sodbe oziroma v času odločanja o predmetnem predlogu in to kljub temu, da je na naroku 4. 3. 2020 navajala, da ima mesečno približno 5.000,00 EUR dohodkov. Navedeno pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne potrjuje tudi v pritožbi zatrjevanega obsojenkinega obžalovanja storitve kaznivega dejanja, niti pripravljenosti oškodovancem povrniti povzročeno škodo, kot je to pravilno v točki 11 izpodbijanega sklepa pojasnilo že prvostopno sodišče, ki je pri tem tudi pravilno zaključilo, da je očitno obsojenka dolg poravnavala le, ko je to bilo v njenem interesu za dosego milejše kazni ali milejšega načina izvršitve zaporne kazni, prav tako pa obsojenkino ravnanje tudi ne daje podlage za pritožbene zaključke o tem, da je obsojenki mogoče zaupati in da je svoje življenje že toliko spremenila, da ni nevarnosti, da bi ponavljala kazniva dejanja.

11. Glede na vse navedeno in ostale razloge izpodbijanega sklepa, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ko torej tudi po presoji pritožbenega sodišča obsojenka ne izkazuje upravičenja oziroma zaupanja za predlagan način prestajanja kazni zapora, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, in ker ne more biti uspešno niti pritožbeno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 18. 4. 2019, saj je v navedeni zadevi šlo za drugačno dejansko stanje, obsojenka pa je tedaj dolgovani znesek tudi v celoti poravnala, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

12. Ker je obsojenka na prestajanju zaporne kazni, jo je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.