Jedro

Dne 30. 5. 2019 je tožnik zaradi nezagotovitve enake obravnave pri plačilu dodatnega regresa pisno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v odpovedi navedel, da mu je toženka sicer nakazala znesek 90,00 EUR, vendar je nakazilo specificirano kot regres 2019, torej ne gre za plačilo dodatnega regresa za letni dopust za leto 2018, ampak za delno plačilo regresa za tekoče leto.

Primarno pravilo vračunavanja po določbi 287. OZ je vrstni red, za katerega se sporazumeta obe stranki. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje odločilnih dejstev v zvezi z uporabo navedenih določb ni raziskalo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba (prva in druga alineja I., II., III. in IV. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del (tretja alineja I. točke izreka) izpodbijane sodbe.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da mu mora toženka v posledici njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz naslova odpravnine plačati 3.907,01 EUR (prva alineja I. točke izreka), iz naslova odškodnine zaradi izgube odpovednega roka 1.994,82 EUR (druga alineja I. točke izreka) in iz naslova odškodnine za neizrabljen letni dopust 143,52 EUR (tretja alineja I. točke izreka), vse z obrestmi. Odločilo je, da mora toženka povrniti tožniku stroške postopka v znesku 820,57 EUR (II. točka izreka), da svoje stroške krije sama (III. točka izreka) in da je zavezanka za plačilo sodne takse (IV. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je do zapisa namena nakazila (regres 2019) prišlo zaradi avtomatizirane računalniške obdelave nakazil v letu 2019. Pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnik ni storil ničesar, da bi se odpravile morebitne nejasnosti. Ravnanje tožnika bistveno odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca, ki bi si želel ohraniti delovno razmerje. Tožnik ni imel nobenega razloga, da bi štel, da je regres za letni dopust za leto 2019 prejel dva dni po poslanem opominu. Za pravilno odločitev bi moralo sodišče upoštevati, da je bil tožniku znesek 90,00 EUR nakazan dva dni po poslanem opominu, da se je tožnik po prejetem nakazilu obrnil na svojo pooblaščenko, da nista storila ničesar v smeri odprave morebitne nejasnosti nakazila in da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena toženki že 31. 5. 2019, tj. pet delovnih dni po nakazilu dodatnega regresa za leto 2018. Vse navedeno kaže, da je tožnik zlorabil institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ni v zadostni meri raziskalo okoliščin glede utemeljenosti odpovedi, temveč je nekritično sledilo izpovedi tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik toženki dne 30. 5. 2019, ugotovilo, da je toženka delavcem, ki v letu 2018 niso bili v bolniškem staležu, dne 18. 12. 2018 izplačala dodatni regres za letni dopust za leto 2018 v znesku 90,00 EUR bruto oziroma 75,60 EUR neto. Toženka ni izplačala dodatnega regresa tožniku, ki je bil v letu 2018 krajši čas v bolniškem staležu. Tožnik je dne 21. 5. 2019 toženko pisno opomnil na kršitev neenake obravnave v zvezi z osebno okoliščino zdravstvenega stanja in jo pozval k izpolnitvi obveznosti iz naslova dodatnega regresa ter istočasno o njeni kršitvi obvestil Inšpektorat za delo. Dne 24. 5. 2019 je toženka nakazala tožniku znesek 90,00 EUR. Dne 30. 5. 2019 je tožnik zaradi nezagotovitve enake obravnave pri plačilu dodatnega regresa pisno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v odpovedi navedel, da mu je toženka sicer nakazala znesek 90,00 EUR, vendar je nakazilo specificirano kot regres 2019, torej ne gre za plačilo dodatnega regresa za letni dopust za leto 2018, ampak za delno plačilo regresa za tekoče leto.

7. Po 7. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec ni zagotavljal enake obravnave v skladu s 6. členom tega zakona. V drugem odstavku 111. člena pa ZDR-1 določa, da mora delavec delodajalca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvi pisno obvestiti inšpektorat za delo. Če delodajalec v roku treh delovnih dni po prejemu pisnega opomina ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem tridesetdnevnem roku. ZDR-1 določa torej dva pogoja za delavčevo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prvi pogoj je kršitev obveznosti oziroma neizpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja v smislu opredelitev v prvem odstavku 111. člena, drugi pogoj pa je pisno obvestilo inšpektorata za delo in pisni opomin delavca delodajalcu na izpolnitev obveznosti in dejstvo, da delodajalec tudi po pisnem opominu v kratkem roku treh delovnih dni ne izpolni svoje obveznosti oziroma kršitve ne odpravi.

8. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 47/2016 zavzelo stališče, da so navedeni pogoji za delavčevo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v ZDR-1 jasno opredeljeni, tako da ni dvoma, da gre za kumulacijo predhodne v zakonu navedene kršitve in za neodpravo le-te v tridnevnem roku tudi po delavčevem pisnem opominu. Taka opredelitev pogojev za delavčevo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ima podlago v določbah prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Navedena opredelitev glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi velja za obe stranki delovnega razmerja. Z odpravo kršitve oziroma izpolnitvijo obveznosti v kratkem roku po delavčevem pisnem opominu delodajalec izkazuje, da je s svoje strani vsekakor pripravljen zagotavljati pogoje za nadaljevanje delavčeve zaposlitve (tako s priznanjem predhodne kršitve kot s pripravljenostjo in dejansko realizacijo njene sanacije). Ob izpolnitvi teh pogojev po zakonu pogoji za izredno odpoved niso podani (delavec pa ima sicer vedno možnost redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi).

9. Delodajalec kršitev iz 7. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 odpravi tako, da delavcu zagotovi enako obravnavo ne glede na osebno okoliščino iz 6. člena tega zakona. Tožnik je v pisnem opominu uveljavljal, naj toženka v roku treh dni izpolni obveznost iz naslova dodatnega regresa za leto 2018 v bruto znesku 90,00 EUR. Toženka je prek bančnega računa tožniku nakazala znesek 90,00 EUR.

10. ZDR-1 izpolnitve obveznosti podrobneje ne ureja. Zato je potrebno na podlagi prvega odstavka 13. člena ZDR-1 za odgovor na to vprašanje smiselno uporabiti splošna pravila civilnega prava. Po prvem odstavku 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) je upnik upravičen od dolžnika zahtevati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Za primer, ko plačilo ne zadošča za poravnavo vseh obveznosti med strankama, OZ v 287. členu določa vrstni red vračunavanja. Primarno pravilo vračunavanja po citirani določbi OZ je vrstni red, za katerega se sporazumeta obe stranki. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje odločilnih dejstev v zvezi z uporabo navedenih določb ni raziskalo.

11. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo, izpodbijani del sodbe (prva in druga alineja I. točke in posledično odločitev v II., III. in IV. točki izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP), v katerem naj dopolni dokazni postopek glede bistvenega vprašanja, ali sta se stranki sporazumeli o tem, da je s plačilom denarnega zneska 90,00 EUR toženka poravnala svojo obveznost iz naslova dodatnega regresa za leto 2018, kot je zahteval tožnik v pisnem opominu (prim. 10. točko obrazložitve Vrhovnega sodišča RS III Ips 37/2018).

12. Pri odločitvi, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja, saj so relevantne določbe OZ o izpolnitvi obveznosti samostojna pravna celota, ki v pravnem in dejanskem pogledu še ni bila predmet presoje pred sodiščem prve stopnje. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana z izpolnitvijo obveznosti, prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče in bi prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

13. V okviru pritožbenega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna odločitev sodišča o priznanju nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2019 v znesku 143,52 EUR z obrestmi. V skladu s sodno prakso Sodišča EU (C- 233/20) je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ne glede na razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

14. Ker glede odločitve, ki se nanaša na plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust, niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v ostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).