Jedro

Skupno starševstvo je izključno posledica sporazuma staršev.

Višino preživninske obveznosti sodišče določi z vrednotnim sklepom, ki uravnoteži pravnorelevantne dejavnike v vrednotnem trikotniku, ki ga tvorijo: otrokove potrebe – preživninske zmožnosti matere – preživninske zmožnosti očeta.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se: - za mld. hčer Š. S. znesek mesečne preživnine v višini „300,00 EUR“ nadomesti z zneskom „216,00 EUR“; - za mld. sina E. S. znesek mesečne preživnine v višini „200,00 EUR“ nadomesti z zneskom „196,00 EUR“; v IV. točki izreka se prva alineja (stiki ob sredah) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo dne 11. 10. 1997 na O. sklenila tožnica in toženec (I. točka izreka). Mladoletne otroke pravdnih strank (Š. S., rojeno ..., G. S., rojenega …., E. S., rojenega..... in B. S., rojenega ….) je ob razvezi zakonske zveze zaupalo v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici – materi (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan od 5. 4. 2012 dalje plačevati mesečno preživnino za mld. hčer Š. S. v višini 300,00 EUR, za mld. sina G. S. v višini 200,00 EUR, za mld. sina E. S. v višini 200,00 EUR in za mld. sina B. S. v višini 300,00 EUR, tožnici – materi, pri čemer je dolžan plačati preživninske zneske, zapadle do pravnomočnosti te sodbe, v roku petnajstih dni, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega petnajstega dne v mesecu za tekoči mesec v zneskih, določenih s to sodbo, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov (od tedaj dalje valorizirano), v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Stiki med očetom in mld. otroci se izvajajo tako, da oče prevzame vse otroke vsako sredo potem, ko šoloobvezni otroci končajo s poukom ali v času po dogovoru staršev in jih pripelje nazaj k materi do 20.00 ure; vsak četrtek po zaključku šole ali aktivnosti otrok ali v času po dogovoru staršev, ko jih prevzame oče najkasneje do 16.30 ure do 20.00 ure, ko jih pripelje nazaj k materi; vsak drugi vikend tako, da oče prevzame otroke v petek po zaključku njihovih aktivnosti ali v času po dogovoru staršev in jih pripelje nazaj k materi v nedeljo do 20.00 ure; stiki v času praznikov – prvi maj, božič, novo leto in velika noč ter ostalih praznikov potekajo tako, da jih otroci preživijo izmenično pri vsakem od staršev, pri čemer otroci preživijo prvomajske praznike v letu 2012 z očetom, naslednje z materjo in tako naprej; stiki v času počitnic oziroma dopustov potekajo po sprotnem dogovoru staršev (IV. točka izreka). V presežku je bil preživninski zahtevek za čas od vložitve tožbe do 4. 4. 2012 zavrnjen.

2. Zoper II., III. in IV. točko sodbe se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov (po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, s stroškovno posledico. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj se sodišče ni odločilo za skupno starševstvo, ki ga je predlagal (in ga je tudi CSD N. m. opredelil kot dobrega) in tudi ne o tem, kako je sodišče prišlo do zaključka, da je za hči Š. in sina B. dolžan plačevati 300,00 EUR, za sinova G. in E. pa 200,00 EUR. Sodišče ni ugotavljalo preživninskih potreb posameznega otroka in dejanskih zmožnosti strank za plačevanje preživnine. Iz sodbe izhaja, da je tožnica opredelila preživninske potrebe otrok, ni pa obrazloženo, ali so navedeni stroški nujno potrebni za preživljanje in ni ugotovljeno, kakšni stroški sploh nastanejo posameznim otrokom. Sodišče je v okviru ugotavljanja premoženjskih zmožnosti pravdnih strank ugotovilo le, kakšna je njuna plača, pri čemer je potrebno upoštevati, da je v pripravi zakon, da se za 8 % znižajo plače javnim uslužbencem. V mesečnih potrebah za hčer Š. je zajet tudi strošek violine v višini 150,00 EUR, za katerega pa sodišče samo ugotavlja, da ima hči že lastno violino in je nelogično, zakaj bi bil ta znesek še vedno potreben. Tožnica navaja, da je potreben strošek za preživljanje za najstarejše tri otroke obisk rojstnih dni sošolcev in prijateljev, za kar naj bi bilo potrebno po 20,00 EUR mesečno za vsakega otroka, kar na letni ravni znaša 720,00 EUR. Nedvomno taka postavka ni nujno potrebna. Nerazumljivo je, zakaj bi moral tožnik plačati mesečno preživninsko obveznost za sina E. v višini 200,00 EUR, če slednji, po oceni tožnice, za svoje preživljanje potrebuje 201,00 EUR. Slednje pomeni, da je sodišče celotno preživninsko obveznost za vse otroke naložilo izključno pritožniku. Iz sodbe ne izhaja, kako je sodišče upoštevalo otroški dodatek, ki skupno znaša 169,30 EUR mesečno in je namenjen preživljanju otrok. Pritožnik je primeren oče, kar sprejema tudi sodišče, kljub temu pa se je odločilo, da otroke dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici. Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do ugotovljenih psihičnih težav, ki jih ima tožnica zaradi postporodne depresije in posledično podati tudi oceno, ali je tožnica sama sploh sposobna skrbeti za vse štiri otroke. Pritožnik predlaga, da se za oceno njegovega predloga o skupnem starševstvu postavi izvedenec klinične psihologije. Sodišče ima za njegov predlog pravno podlago v tretjem odstavku 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) (2). Nerazumljivo je, da bi bilo za skupno starševstvo nujno potrebno soglasje obeh staršev, če pa ima sodišče zakonsko možnost dodeliti otroke celo tretji osebi. Glede stikov navaja, da ima vsako sredo delavnik, ki traja do 17.00 ure, pri čemer svojega delavnika ne more spreminjati, saj je sodišču pojasnil, da je edini informatik in je njegova prisotnost za delodajalca nujno potrebna. Otrok ne bo mogel prevzemati v sredo po končanem pouku in bi bilo potrebno določiti drug dan za izvajanje stikov.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožnica in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je pritožnik spregledal 105. člen ZZZDR, po katerem je pogoj za skupno skrbništvo sporazum staršev, ki ga v konkretnem primeru ni. Poudarja, da je toženec na glavni obravnavi izrazil pripravljenost plačevati preživnino v predlagani višini.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede dodelitve otrok:

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o toženčevem predlogu za skupno starševstvo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da se v skladu s prvim odstavkom 105. člena ZZZDR starša lahko sporazumeta, da oba obdržita varstvo in vzgojo otrok. V danem primeru tožnica s toženčevim predlogom ni soglašala. Skupno starševstvo je mogoče določiti zgolj na podlagi sporazuma staršev (tako tudi sodba VSRS II Ips 1256/2008). Ob ugotovljeni odsotnosti tožničinega soglasja sodišče prve stopnje utemeljeno ni dodatno obravnavalo toženčevega predloga. Ob jasnem zakonskem določilu prvega odstavka 105. člena ZZZDR ni na mestu toženčevo pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek navedenega člena, kot tudi ne njegov predlog za postavitev izvedenca klinične psihologije, ki naj bi podal oceno njegovega predloga za skupno starševstvo. Pri presoji dodelitve otrok materi (tožnici) so bile upoštevane vse okoliščine primera, kar natančno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 8 in 9), tudi tožničine psihične težave, ki jih posebej izpostavlja pritožnik. Ugotovljeno je bilo, da sta zakonca skrbna in delovna človeka, ki skrbita za razvoj otrok. Sodišče prve stopnje je, po pretehtanju vseh okoliščin primera, glede zaupanja otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici – materi otrok, sledilo mnenju centra za socialno delo, o pravilnosti presojane odločitve pa sodišče druge stopnje nima pomislekov.

6. Višje sodišče je v tem delu pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede odločitve o preživnini:

7. Višino preživninske obveznosti sodišče določi z vrednotnim sklepom, ki uravnoteži pravnorelevantne dejavnike v vrednotnem trikotniku, ki ga tvorijo: otrokove potrebe – preživninske zmožnosti matere – preživninske zmožnosti očeta (129. člen ZZZDR).

8. Sodišče prve stopnje je pri presoji preživninskih zmožnosti staršev upoštevalo: - mesečne dohodke matere v višini približno 950,00 EUR; - mesečni dohodek očeta v višini približno 2.000,00 EUR; - nerazdeljeno skupno premoženje zakoncev (navedeno v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Pritožnik se sklicuje na morebitno znižanje plač javnim uslužbencem, vendar ne navaja, da je do dejanskega znižanja v okviru časovnih meja pravnomočnosti (že) prišlo, zato sodišče druge stopnje teh navedb dodatno ne obravnava. Pojasnjuje pa, da ima v primeru spremenjenih okoliščin toženec možnost vložiti tožbo na znižanje preživnine (132. člen ZZZDR).

10. Sodišče prve stopnje je sprejelo potrebe otrok, kot jih je opredelila tožnica (in jih je sodišče prve stopnje povzelo v 4. točki obrazložitve), vključno s stroški bivanja, razen izdatka za Š. violino (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ni torej utemeljena pritožbena graja, da preživninske potrebe posameznih otrok niso bile ugotovljene in da je bil zmotno upoštevan izdatek za Š. violino v mesečnem znesku 150,00 EUR (saj navedeni znesek že s strani sodišča prve stopnje ni bil upoštevan). Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih navedb, ki oporekajo mesečni potrebnosti stroškov, ki starejšim trem otrokom nastajajo ob obiskih rojstnih dni, ampak sprejema s strani sodišča prve stopnje ocenjene preživninske potrebe vseh štirih otrok. Preživninskih potreb otrok namreč ni mogoče presojati zgolj matematično in secirati po posameznih postavkah, kot to želi uveljaviti pritožba, ampak jih je potrebno presojati celovito, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, kot so starost otrok, splošno znana dejstva, dnevno variiranje potreb otrok, ki ga ni mogoče predvideti vnaprej in posebne potrebe posameznih otrok, kar vse je bilo po presoji sodišča druge stopnje v konkretnem primeru tehtno upoštevano v okviru odločanja.

11. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zgolj ugotovilo, da družina mesečno, za vse štiri otroke prejema 169,30 EUR otroškega dodatka, vendar pa slednjega pri presoji preživninske obveznosti ni upoštevalo. Zato je to storilo sodišče druge stopnje in je sorazmerni znesek (42,00 EUR) odštelo v okviru presoje preživninskih potreb otrok.

12. V denarju ocenjena višina potreb, ki jih je treba zadostiti ter starša to zmoreta, izhajajo iz razlogov sodišča prve stopnje (14. točka razlogov v povezavi s 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Za mld. hčer Š. S. preživninske potrebe znašajo 289,00 EUR mesečno (228,00 EUR + 103,00 EUR – 42,00 EUR). Za mld. sina G. S. preživninske potrebe znašajo 285,00 EUR mesečno (224,00 EUR + 103,00 EUR – 42,00 EUR). Za mld. sina E. S. preživninske potrebe znašajo 262,00 EUR mesečno (201,00 EUR + 103,00 EUR – 42,00 EUR). Za mld. sina B. S. preživninske potrebe znašajo 416,00 EUR mesečno (355,00 EUR + 103,00 EUR – 42,00 EUR).

13. Pritožnik očita, da mu je sodišče prve stopnje naložilo celotno preživninsko obveznost za vse otroke, čemur nasprotuje. Sodišče druge stopnje v okviru preskusa izpodbijane odločitve, ob upoštevanju preživninskih zmožnosti staršev in ob upoštevanju potreb otrok, s hkratnim odštetjem otroškega dodatka, presoja, da znaša pravična obremenitev toženca (očeta otrok) v višini 75 % ocenjenih potreb. Za mld. hčer Š. S. je torej tožnik dolžan plačevati mesečno preživnino v višini 216,00 EUR, za mld. sina G. S. mesečno preživnino v višini 200,00 EUR (ob hkratnem upoštevanju 359. člena ZPP), za mld. sina E. S. mesečno preživnino v višini 196,00 EUR, za mld. sina B. S. pa mesečno preživnino v višini 300,00 EUR (ob hkratnem upoštevanju 359. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), kot izhaja iz izreka.

Glede določitve stikov:

14. Utemeljeno pritožnik izpostavlja tehtne okoliščine, zakaj stikov z otroci ne more izvajati ob sredah. V obrazložitvi izpodbijane sodbe ni posebej argumentirano, zakaj je od dveh dni v tednu, ko imajo otroci z očetom stike po šoli oziroma po končanih aktivnostih, ravno sreda tisti (drugi, pritožbeno izpodbijani) dan, ki je primeren za izvrševanje stikov (določitev je navedena zgolj v izreku). Sodišče druge stopnje je v tem delu pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), vse zato, da bi pravdni stranki lahko predstavili svoje argumente in odprto razpravljali o možnostih, ki bi v največji možni meri zagotovile korist otrok. Ureditev stikov mora biti namreč v skladu s konkretnim ustrojem življenja.

15. Toženec je s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem delu, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list SRS, št. 15/1976, s spremembami in dopolnitvami.