Jedro

Razlog, kot ga navaja toženka, da je potrebno opraviti osebni razgovor s prosilcem, po presoji sodišča ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Razgovor je namreč procesno dejanje, ki ga je v teh postopkih potrebno obvezno opraviti, druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa govori o ugotavljanju dejstev, na katerih je prosilec utemeljil svojo prošnjo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve 2142-477/2018/6 (1312-09) z dne 14. 3. 2018 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ z izpodbijanim sklepom prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju Ojda, Maroko (v nadaljevanju tožnik) pridržala zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, in sicer na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Odredila je, da se tožnik pridrži od dne 14. 3. 2018 od 13.40 ure dalje do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik 14. 3. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje istovetnosti ni izkazal, saj ni priložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Iz registracijskega lista z dne 9. 3. 2018 izhaja, da je bil tožnik prijet s strani PP Črnomelj 9. 3. 2018 v bližini naselja Zilje pri Črnomlju. Ob podaje prošnje je navedel, da je izvorno državo zapustil, ker je bil nekoč njegov oče, ki je že umrl, član politične stranke Quiam. Iz tega razloga je policija večkrat vdrla v njihovo stanovanje. Z mamo sta se odločila, da zapustita izvorno državo in odideta k sorodnikom v Francijo. V povezavi s potjo je navedel, da je odšel najprej z letalom legalno do Turčije, kjer je bil 20 dni, nato je odšel v Grčijo, kjer je bil približno 2 meseca. Iz Grčije je odšel v Albanijo in preko Črne Gore, Bosne in Hercegovine in Republike Hrvaške prišel v Slovenijo. Tožniku je bil ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce zaradi preverjanja oziroma ugotavljanja njegove istovetnosti oziroma državljanstva. Toženka navaja določbe prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena in drugega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Ob podaji prošnje niti do izdaje izpodbijanega sklepa tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo skladno z 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi z četrtim odstavkom 34. član ZMZ-1 mogoče ugotoviti njegovo identiteto. V konkretnem primeru se poraja dvom v osebne podatke tožnika kot tudi dvom v resničnost navedenega državljanstva. Toženka meni, da so tožnikove navedbe o tem, da ima osebno izkaznico v Maroku, potni list pa mu je odvzel organizator poti, neprepričljive, saj to trdi velika večina prosilcev, ki prihaja iz držav na severu Afrike in je malo verjetno, da bi potoval brez dokumentov. Osebni dokument je listina, s katero ljudje ravnajo skrbno. Zaradi tega in ob upoštevanju dejstva, da Republika Slovenija ni tožnikova ciljna država, toženka dvomi, da je tožnik podal resnične osebne podatke. Iz navedenega razloga je tožniku omejila gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Da bi lahko pristojni organ odločil o prošnji za mednarodno zaščito, pa je potrebno ugotoviti dejansko stanje, za kar je ob odsotnosti ostalih dokazil bistven osebni razgovor s prosilcem. Iz tožnikove poti do Republike Slovenije izhaja, da je prečkal več varnih držav in tako že imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v teh državah, vendar tega ni storil, ampak je potoval naprej proti zastavljenemu cilju. Glede na to in glede na izkušnje toženke, da več kot 80 % prosilcev že zelo kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapustijo Azilni dom, toženka utemeljeno dvomi, da bo tožnik v Republiki Sloveniji ostal toliko časa, da bo z njim mogoče opraviti osebni razgovor in nato odločiti o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Toženka navaja, da obstaja utemeljena nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, zaradi česar je odločila, da tožnika pridrži tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka je tožniku omejila gibanje na Center za tujce zato, ker je ugotovila, da ukrep zadrževanja na območje azilnega doma ne bi bil učinkovit, za kar podrobno pojasni razloge. Pri svoji odločitvi za uporabo strožjega ukrepa pridržanja na Center za tujce se opira tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Toženka meni, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in da so podani razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce.

3. Tožnik izpodbija navedeno odločitev iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V skladu z ustaljeno sodno prakso, kot jo navaja, za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo brez dokumentov, temveč le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora toženka obrazložiti. Napačno je stališče toženke, da je zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika izpolnjen, ker tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobene listine, s katero bi dokazal svojo istovetnost, pri čemer se toženka sklicuje tudi na novejšo sodno prakso. V vsakem konkretnem primeru je treba presojati posamezne okoliščine primera. Zaključevanje toženke, da ima „take izkušnje,“ je arbitrarno. Toženka ni presojala okoliščin, zakaj tožnik nima osebnih dokumentov. Tožnik je pri podaji prošnje pojasnil, da bo poskusil dobiti osebno izkaznico ali drug dokument od svoje mame, vendar tega ni mogel dobiti do izdaje odločbe, čeprav se je trudil. Toženka ni razčistila dejanskega stanja v zvezi z osebnimi dokumenti. Tožnik je pojasnil, da potnega lista nima več, prav tako je pojasnil, da je potni list in vizum za Turčijo pridobil na turškem konzulatu. Navajanje toženke, da sama ni mogla pridobiti podatkov v postopku je napačno. Toženka navaja pravno pomoč po 34. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s prvim odstavkom 23. člena ZMZ-1. Toženka je imela vse možnosti za preveritev identitete, pa tega ni storila. Zakaj toženka ne verjame tožniku, da mu je tihotapec vzel potni list, je neživljensko in neobrazloženo. Toženka ni upoštevala, da so policisti v raciji zasegli vse potne liste, ki jih je tihotapec imel, tudi tožnikovega. Glede na sodelovanje tihotapca v postopku je povsem nepravično pričakovati od tožnika povsem svobodno odločanje in ravnanje. Kadar nekdo beži pred preganjanjem, je jasno, da od prosilcev ni mogoče pričakovati vstopa v Slovenijo z ustreznimi dokumenti. Glede razlogov po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik navaja, da je pojasnil, da je bila ciljna država Francija, a si je potem premislil, ko je pridobil relevantne informacije o Sloveniji. Pojasnil je tudi, zakaj v ostalih državah ni ostal. V Sloveniji je zaprosil takoj, ko je bilo mogoče. Dejstva, ki jih toženka navaja, ne morejo biti dovolj za utemeljitev pridržanja. Toženka ne presoja argumentov tožnika, zakaj je države zapustil. Glede izbire med ukrepi iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je toženka dolžna upoštevati načelo sorazmernosti in izbrati najmilejši ukrep. Utemeljitev toženke, zakaj tožnik ne bi mogel biti omejen na območje Azilnega doma (milejši ukrep), je pavšalen in pomanjkljiv. Izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode, saj ga je treba enačiti z zaporom zaprtega tipa, ta pa za prosilce po ZMZ-1 ni dopusten, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, ki jo navaja. Navaja 5. člen in 18. člen EKČP ter spletno stran, kjer so navedene Smernice UNHCR, iz katerih izhaja, da je omejitev gibanja dovoljena le izjemoma, v kolikor se zasleduje legitimen cilj.

4. V konkretnem primeru ni mogoče razbrati kateri izmed ustavno dopustnih ciljev zasleduje toženka z izrečenim ukrepom. Toženka navaja, da naj bi bil podan dvom glede tožnikove identitete, vendar ne pojasni, zakaj je zaradi tega potrebno oziroma nujno tako strogo omejevanje, kot je poseg v pravico do osebne svobode. Toženka ne ugotavlja, da bi iz individualnih in konkretnih okoliščin tožnikovega primera izhajalo npr. da tožnik predstavlja kakršnokoli grožnjo za javni red ali nacionalno varnost, prav tak ni mogoče ugotoviti, da bi bil tožnik begosumen. Toženka ni obrazložila, katere aktivnosti v zvezi z ugotavljanjem tožnikove identitete potekajo oziroma so predvidene, da se bodo izvedle. Tudi sum zavajanja ali zlorabe postopka sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za poseg v osebno svobodo. Sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi. Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero se naj stanje uredi tako, da mora toženka takoj prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Izvrševanje ukrepa bo tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Tožnik ob upoštevanju drugega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču tudi predlaga, da ugotovi, da je bila tožniku z izpodbijanim sklepom kršena pravica do osebne svobode in toženki prepove nadaljevanje izvrševanja tega sklepa na način, da posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ne sprejema argumentov tožnika in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in na uveljavljeno sodno prakso, ter vztraja pri izpodbijanem sklepu. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi 28. 3. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

8. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZMZ-1 pravilno in zakonito tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni.

9. Po prvem odstavku 84. členu ZMZ-1, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma iz razlogov, ki so tam navedeni, med drugim: da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja); da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja). Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Izrek ukrepa na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (s katerima je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (b) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - t. i. Recepcijska direktiva, je v skladu s ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije.1 Glede na naravo izpodbijanega ukrepa, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, torej omejitev temeljne svoboščine, ki jo priznavajo Ustava RS, Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah, pa ga je mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To med drugim tudi pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera.

10. Za omejitev gibanja po prvi alineji 84. člena ZMZ-1 po presoji sodišča ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo brez dokumentov s sliko, in da tudi ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, pri čemer se toženki zdi malo verjetno, da ima osebno izkaznico v Maroku, potni list pa da mu je odvzel organizator poti. Sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Glede na zakonsko določbo se namreč navedeni ukrep lahko odredi le, če obstoji očiten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Iz dejanskih ugotovitev v tej zadevi pa ta okoliščina po presoji sodišča ne izhaja. Toženka razen tega, da tožnik nima osebnih dokumentov, ni obrazložila, zakaj tožniku ne verjame, da je tista oseba, za katero se izdaja. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov ni imel, vendar pa je povedal, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen, v katerem kraju, iz katere države je doma in kakšno državljanstvo ima. Tožnik je med postopkom in tudi na naroku vseskozi navajal iste osebne podatke. Toženka pa tudi ni pojasnila, da bi se tožnik kadarkoli in kjerkoli izdajal za nekoga drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno. Šele v slednjem primeru bi bilo po presoji sodišča mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost ali državljanstvo. Zgolj odsotnost osebnega dokumenta pa je po presoji sodišča premalo za izpolnitev pogoja očitnega dvoma. Zato toženka razloga po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni izkazala. Sodišče se z njeno dokazno oceno, s katero opravičuje obstoj očitnega dvoma v istovetnost ali državljanstvo tožnika, iz razloga, ker je tožnik ob podaji prošnje navedel, da mu je osebne dokumente vzel tihotapec, kar naj bi bilo po oceni toženke neprepričljivo, ker to po njenih izkušnjah trdi velika večina prosilcev, ki prihajajo iz držav na severu Afrike in ker je malo verjetno, da bi potoval brez dokumentov, ne strinja.

11. V obravnavani primeru je toženka kot pravno podlago za izrečeno zadržanje navedla tudi drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 12. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je v Sloveniji podal prošnjo, ker meni, da je Slovenija varna država in lepo ravnajo s tujci, čeprav je v postopku navajal, da je njegova ciljna država Francija, kjer ima sorodnike, vendar želi, da se njegov status uredi. Njegova mati živi v Maroku in ima vizum za potovanje v Francijo. Oče mu je umrl, bratov in sester nima. Ko je odšel na pot, je imel pri sebi potni list in turistično vizo, osebno izkaznico pa je pustil v Maroku. Potem je bil primoran tihotapcu v Turčiji predal potni list, ker je bilo tako dogovorjeno in ta mu je obljubil, da mu ga bo poslal. Tihotapec postavlja pogoje, da morajo pri njemu pustiti potni list, če želijo nadaljevati pot v Evropo. Ko je pustil potni list pri njemu, je plačal 500 EUR za pot. Ko je bil v Črni gori, ga je tožnik poklical. Tihotapec mu je povedal, da mu je policija zasegla vse dokumente, ki jih je imel v hiši. Na policiji so ga vprašali, kje so njegovi dokumenti in je tožnik povedal enako. V Bosni in Hercegovini je zaprosil za mednarodno zaščito in so mu dali dokument, na katerem je pisalo, da mora zapustiti državo v roku 15 dni. Na Hrvaškem je želel podati prošnjo, vendar ga je hrvaška policija vedno vračal nazaj na mejo z Bosno in Hercegovino. V Centru za tujce se sicer počuti dobro, vendar nima svobode. Prvič v življenju zaprt. V Sloveniji želi ostati in si tukaj urediti svoj status. V primeru, če mu gibanje ne bo več omejeno, bo v Sloveniji počakal do konca postopka.

13. Po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bi prosilec pobegnil. Iz navedenega določila izhaja, da morajo biti kumulativno podani trije pogoji, da se lahko prosilcu omeji gibanje iz tega razloga. Prvič, navesti je treba konkretna dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, torej mora pristojni organ izrecno in konkretno identificirati enega od razlogov, zaradi katerega je prosilec vložil prošnjo in hkrati navesti, da bo ta razlog (dejstvo) ugotavljal. Drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega dejstva brez omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti. Tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja podana, mora biti podan dodatno še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. V konkretni zadevi ni razvidno, katero dejstvo, na katerem je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ima namen toženka ugotavljati, niti ni razvidno, v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Tožnik je kot razloge za mednarodno zaščito v prošnji navajal, da je njegov oče v Maroku član politične stranke, ki je nasprotovala režimu, in da je policija, potem, ko je oče umrl, večkrat vdrla v njihovo stanovanje, iz obvestila PP Črnomelj izhaja, da se je skliceval na življenjske razmere v Maroku, kar pomeni, da bi morala toženka pojasniti konkretna dejstva, povezana s temi okoliščinami in razmerami, ki jih je navajal tožnik ter dokazati vzročno posledično zvezo med ugotavljanjem teh dejstev in omejitvijo gibanja in dodatno še obrazložiti utemeljeno nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Šele ko so vsi trije pogoji izpolnjeni, je po presoji sodišča lahko podan razlog za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ker toženka tega ni pojasnila, je sklep v tem delu tako pomanjkljivo obrazložen, da se ga ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Razlog, kot ga navaja toženka, da je potrebno opraviti osebni razgovor s prosilcem, pa po presoji sodišča ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Razgovor je namreč procesno dejanje, ki ga je v teh postopkih potrebno obvezno opraviti, druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa govori o ugotavljanju dejstev, na katerih je prosilec utemeljil svojo prošnjo.

14. Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da razlog iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 sploh ni podan, razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa ni obrazložen na način, da bi se dalo izpodbijani sklep preizkusiti. Ker je po povedanem izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ga je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Toženka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka in uporabo materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo, zaradi česar se tudi ni opredelilo do tožbenih navedb o tem, da je bila napačno uporabljena strožja oblika omejitve gibanja in glede tega, ali je bila tožniku odvzeta osebna svoboda. Na ugotovitveni zahtevek tožnika, da je toženka kršila tožnikovo pravico do osebne svobode, pa je sodišče s tem, ko je zaradi ugotovljene postopkovne kršitve odpravilo izpodbijani sklep, vsebinsko ugotovilo tudi, da gre za nezakonit upravni akt. K točki II izreka:

15. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, pomeni, da je z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da ni mogoče izdati začasne odredbe v primeru, če sodišče sklep odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, kot je tožnik predlagal, ker je to v nasprotju z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, kjer je določeno, da se lahko izvršitev izpodbijanega akta odloži le do izdaje pravnomočne odločbe. S pravnomočnostjo te sodbe namreč omejitev gibanja sama po sebi preneha, ker je sklep o omejitvi gibanja odpravljen.

1 Prim. sodbo SEU C-18/16, točka 36.