Jedro

V zvezi z zagovornikovimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaključke o ponovitveni nevarnosti zagovornik izpodbija zgolj na načelni ravni, saj navaja zgolj to, da ni podanega elementa ponovitvene nevarnosti, ker je obtoženi doslej nekaznovan.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ob izreku sodbe na podlagi prvega, petega in šestega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pripor zoper M. Š., Ž. Š. in A. G. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zoper obdolženega Ž. Š. pa tudi iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšalo do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženega Ž. Š. V pritožbi navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se obtoženega Ž. Š. izpusti na prostost, podredno pa da se mu pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju z zagovornikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora po 361. členu ZKP, tj. da je bila izrečena sodba, s katero so bili vsi trije obtoženci obsojeni na kazen zapora, da je glede obtožencev še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, glede obtoženega Ž. Š. pa tudi priporni razlog begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena tega zakona in da je izkazana tudi sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Ker je glede na zgoraj povzeto določbo prvega odstavka 361. člena ZKP pogoj za podaljšanje pripora izrečena sodba, s katero je obtožencu izrečena kazen zapora, za izrek sodbe pa mora biti izkazana najvišja stopnja verjetnost tj. gotovost, da je je obtoženec storil kaznivo dejanje, torej verjetnost, ki presega stopnjo utemeljenega suma, obširnim pritožbenim navedbam, s katerimi zagovornik utemeljuje svoje stališče, da ne obstaja zadosti dokazov, ki bi utemeljevali utemeljen sum, da je obtoženi Ž. Š. storil očitano mu kaznivo dejanje, ni mogoče priznati uspeha.

6. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bila sodba, s katero so bili obtoženci spoznani za krive storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, izdana na podlagi sporazumov o priznanju krivde, ki so jih obtoženci sklenili z okrožnim državnim tožilstvom 18. 9. 2020 (Ž. Š. in A. G.) in 23. 9. 2020 (M. Š.) in opravljenem preverjanju izpolnjevanja pogojev po 285. c členu ZKP. Obtoženemu M. Š. je bila izrečena kazen 4 leta in 1 mesec zapora, obtoženemu Ž. Š. kazen 2 leti in 1 mesec zapora, obtoženemu A. G. pa kazen 3 leta zapora.

7. Pritožbene navedbe, da Ž. Š. 13. 5. 2020 ni skupaj z A. G. pakiral zavitkov kokaina, namenjenih za prodajo tajnemu delavcu, ker je tega dne pomagal pri selitvi pohištva iz lokala B. som, da tudi ni vedel za nikakršno hrambo prepovedanih drog, da ni nobenih dokazov, da bi bil obtoženi Ž. Š. v stiku s katerimkoli osumljenim ali tajnim delavcem policije, da policija ni imela dovoljenja za kakršnokoli sledenje ali tajno opazovanje obtoženega Ž. Š., da je Ž. Š. več mesecev prebival na Nizozemskem, da z domačimi razen redkih telefonskih pogovorov ni imel stikov, ter zato z dogajanjem doma sploh ni bil seznanjen, kaj šele, da bi deloval kot del kriminalne združbe, da živi pošteno in bi še vedno hodil v službo, če ga sodišče ne bi strpalo v pripor, da so dokazi in tajna opazovanja v letu 2019, s katerimi se poskuša obremeniti Ž. Š. izzvana kriminalna dejavnost, da je bilo delovanje tajni delavcev policije nezakonito in da bi zato morali biti izločeni vsi dokazi, ki so bili pridobljeni s tem in da so bili tajni sodelavci zaslišani tekom preiskave na neustrezen in nezakonit način, s katerimi poskuša zagovornik omajati zaključke o obstoju utemeljenega suma in prikazati, da ti zaključki temeljijo na nezakonito pridobljenih dokazih, ne morejo omajati pravilnosti ugotovitve, da je bil obtoženi Ž. Š. skupaj s soobtožencema spoznan za krivega očitanega jim kaznivega dejanja in da mu je bila izrečena zaporna kazen, kar je prvi pogoj za odreditev oz. podaljšanje pripora po 361. členu ZKP.

8. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v pravilnost ugotovitev, da je pri obtoženem Ž. Š. izkazana konkretna in izrazita ponovitvena nevarnost, kar je sodišče obsežno utemeljilo z izpostavljanjem objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost za vsakega posameznega obdolženca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ovrednotilo objektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost tj. težo, način in okoliščine izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja ter kriminalno količino, kot tudi subjektivne okoliščine v zvezi s posameznim obdolžencem.

9. Tako je glede obtoženega Ž. Š. objektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti navedlo v 12. točki obrazložitve (na 6. in 7. strani) izpodbijanega sklepa, subjektivne okoliščine pa v 23. točki (na 9. strani) izpodbijanega sklepa. S tam navedenimi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, v zvezi z zagovornikovimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pa ugotavlja, da zaključke o ponovitveni nevarnosti zagovornik izpodbija zgolj na načelni ravni, saj navaja zgolj to, da ni podanega elementa ponovitvene nevarnosti, ker je obtoženi Ž. Š. doslej nekaznovan. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s tem večkrat poudarilo, da predkaznovanost ni nujni pogoj za ugotovitev ponovitvene nevarnosti in izpostavilo, da v konkretnem primeru na ponovitveno nevarnost pri obtoženemu Ž. Š. kažejo narava, teža in okoliščine kaznivega dejanja, saj je sodeloval v dobro organizirani kriminalni združbi, pokazal veliko mero vztrajnosti, trdne odločenosti in predrznosti pri storitvi očitanega mu kaznivega dejanja, dejanje pa je izvrševal s presledki dlje časa in z namenom pridobivanja hitrega in dobrega zaslužka, ki ga tovrstna dejavnost prinaša, čeprav je po lastnih zatrjevanjih prejemal plačo v višini 3.000,00 EUR, ki pa mu očitno ni zadoščala za zadovoljevanje njegovih potreb.

10. V zvezi z obtoženim Ž. Š. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja tudi priporni razlog begosumnosti in za take zaključke navedlo jasne, razumljive in prepričljive razloge v 30., 31. in 32. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerih je pojasnilo, da je obtoženi Ž. Š. že večkrat po dalj časa živel v tujini, na neznanem naslovu na Nizozemskem, kjer je imel zaposlitev pri tujem delodajalcu, v Slovenijo pa se je vračal le občasno, saj tu nima niti lastnega premoženja niti partnerke ali otrok, skratka ničesar, kar bi ga vezalo na domače okolje in ker mu je bila izrečena zaporna kazen v trajanju 2 leti in 1 mesec, bi ob prej izpostavljenih okoliščinah lahko Republiko Slovenijo vsak trenutek zapustil in s tem otežil ali onemogočil dokončanje predmetnega kazenskega postopka. Zagovornik s pritožbenimi navedbami, da je obramba prepričana, da pri obtoženemu Ž. Š. ni podane predpostavke za odreditev pripora iz razloga begosumnosti, ker obtoženi ni begosumen ter da je službo na Nizozemskem že izgubil, ne more omajati.

11. Pravilna pa so tudi sklepanja sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora, kot najhujše oblike posega v pravico do osebne svobode obdolžencev. Zagovornik teh zaključkov pritožbeno ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa soglaša z oceno, da je pripor edini omejevalni ukrep, s katerim je mogoče z gotovostjo zagotoviti varnost oškodovancev, med katerimi prevladujejo predvsem mladi ljudje, saj kazniva dejanja s področja zlorabe prepovedanih drog, predstavljajo eno najtežjih kaznivih dejanj z morebitnimi daljnosežnimi posledicami za varnost in zdravje potencialnih uživalcev prepovedane droge in da z nobenim drugim milejšim ukrepom namreč ne bi bilo mogoče doseči cilja, to je varnosti ljudi in njihovega življenja ter zdravja, saj bi se obtoženi v primeru milejšega ukrepa vrnil v dosedanje življenjsko okolje, kar pa bi mu omogočilo nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj. Prvo sodišče je tako pravilno presodilo, da varnost ljudi ni mogoče zagotoviti z nobenim milejšim ukrepom, glede na ugotovljeno ponovitveno nevarnost obtoženega Ž. Š. pa je pripor tudi sorazmeren ukrep v primerjavi z Ustavo zagotovljeno pravico posameznika do osebne svobode.

12. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

13. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.