Jedro

Sklepa o odreditvi pripora ali sklepa o uvedbi preiskave (za kar zadošča obstoj utemeljenega suma) ni mogoče enačiti s sodbo (za katero je potreba gotovost, da je določena oseba storila kaznivo dejanje). Sodnik v tej fazi postopka namreč ni dolžan dokazov tudi vsebinsko presojati in tudi ne ocenjuje verodostojnosti prič.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenima sklepoma zoper osumljenega M.S. odredil pripor iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pripor teče od 14.4.2006 dalje.

Zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora je vložila zagovornica osumljenca zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni ter pripor zoper osumljenca odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vsekakor je namreč podan utemeljen sum, da je S.M. storil kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 299. člena ZKP, kar je sodišče utemeljeno ugotovilo na podlagi zdravniškega potrdila o telesnih poškodbah in na podlagi fotografij oškodovanke, izjave oškodovankine matere V.M. in treh sosed, ki so slišale osumljenčevo razgrajanje v stanovanju. Ponovitvena nevarnost pri osumljencu pa nasprotno od zatrjevanja v zahtevi, izhaja iz okoliščine, da je bil osumljenec že večkrat nasilen, saj je že pretepel tudi oškodovankino sestro, večkrat pa je bil tudi obravnavan zaradi ravnanj z elementi nasilja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica očita sodišču kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora ne navaja razlogov o odločilnih dejstvih, iz katerih bi bil razviden obstoj utemeljenega suma, da je S.M. storil kaznivo dejanje iz 2. v zvezi s 1. odstavkom 299. člena KZ, torej kaznivo dejanje, zaradi katerega je sploh moč odrediti pripor. Pri ugotavljanju obstoja telesnih poškodb oškodovanke se sodišče sicer sklicuje na zdravniško obvestilo in na poškodbo oškodovanke, ki so v njem navedene, nikjer pa ne omenja, na kakšni podlagi je ugotovilo utemeljen sum, da so te poškodbe takšne teže, da jih je šteti kot lahke telesne poškodbe. Izpodbijani pravnomočni sklep torej nima razlogov o odločilnem dejstvu.

Obstoj utemeljenega suma je temeljni predpogoj za odreditev pripora. Zato mora biti v vsakem sklepu o odreditvi pripora (posebej skrbno) obrazložen. V konkretnem primeru je sodišče utemeljen sum ugotovilo na podlagi podatkov iz kazenske ovadbe, zlasti iz prijave oškodovanke, ki je opisala dogodek, izjave njene matere V.M., katero je takoj po dogodku poklicala in ji povedala, kaj se je zgodilo, iz zapisnika o ogledu kraja dejanja opravljenega neposredno po dogodku, iz zapisnikov o opravljenih informativnih razgovorih s sosedami N.B., A.R. in D.O., ki so slišale dogajanje v osumljenčevem stanovanju, obvestila o telesnih poškodbah, ki izkazujejo poškodbe, ki jih je oškodovanka utrpela (udarnine, otekline in podplutbe na temenu, bradi, levem uhlju in desni gornji okončini, odrgnine vratu, pretres možganov), albuma fotografij, iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, iz katerega izhaja, da je policist ob prihodu v stanovanje videl poškodbe oškodovanke in močno prestrašene otroke, ter na podlagi zagovora osumljenca, ki je opisal dogajanje v kritičnem času. Sodišče je torej navedlo konkretna dejstva in dokaze ter jih ocenilo za tako tehtne, da je na podlagi njih mogoče sklepati o obstoju utemeljenega suma, da je S.M. storil očitano mu kaznivo dejanje. Navedlo in presodilo je tudi dokaze, iz katerih je moč utemeljeno sklepati, da je oškodovanka zadobila lahko telesno poškodbo (njena izpovedba in zdravniško spričevalo). S takšnimi konkretnimi navedbami dejstev in dokazov pa je sklep o odreditvi pripora glede obstoja utemeljenega suma, obrazložen. Sklepa o odreditvi pripora ali sklepa o uvedbi preiskave (za kar zadošča obstoj utemeljenega suma) namreč ni mogoče enačiti s sodbo (za katero je potreba gotovost, da je določena oseba storila kaznivo dejanje). Sodnik v tej fazi postopka namreč ni dolžan dokazov, s katerimi obrazloži obstoj utemeljenega suma, tudi vsebinsko presojati na način kot je to dolžan na glavni obravnavi in tudi ne ocenjuje verodostojnosti prič. Gre za fazo, kjer se o krivdi osumljenca šele sklepa in ne dokončno odloča. Zahteva za varstvo zakonitosti glede na navedeno v tem delu ne more biti uspešna.

Enako neutemeljen pa je tudi očitek vložnice, da je obrazložitev obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem sklepu nejasna, saj ni nobene neposredne povezave med slabim finančnim stanjem osumljenčeve družine in nevarnostjo ponavljanja kaznivih dejanj z elementi nasilja. Sodišče je jasno navedlo, katere okoliščine so tiste, ki kažejo na obstoj konkretne nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj (dejstvo, da je bil že večkrat nasilen, zaradi česar je bil že obravnavan pred sodnikom za prekrške, zoper njega pa so vloženi tudi številni obtožni predlogi zaradi kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena in grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, ki naj bi bila storjena zoper različne oškodovance, njegove osebnostne lastnosti, predvsem njegovo neustrezno reagiranje na stresne situacije). Res je, da slabo finančno stanje družine samo po sebi ne more vplivati na obstoj pripornega razloga, vendar pa te okoliščine, kot razloga za odreditev pripora sodišče tudi ne ugotavlja, temveč jo navaja le, kot neposredni povod, zaradi katerega naj bi osumljenec kritičnega dne vzrojil nad oškodovanko. Sama okoliščina, da ima osumljenec stalno bivališče prijavljeno na drugem naslovu in da bi se torej lahko umaknil, na presojo pripornega razloga nima nikakršnega vpliva. Ni namreč prezreti dejstva, da naj bi osumljenec nekaj ur pred obravnavanim dejanjem razbijal steklo in metal po tleh skodelice in pepelnike že v trafiki, katere najemnica je oškodovanka. Kolikor pa se vložnica z zaključki sodišča o obstoju pripornega razloga ne strinja, pa s tem ne uveljavlja kršitve določb ZKP, temveč le zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.