Jedro

Rok, ki ga je določilo zapuščinsko sodišče v sklepu, s katerim je tožnika napotilo na pravdo, ni prekluzivni rok. To jasno izhaja iz določila četrtega in petega odstavka 213. člena ZD, ki daje stranki, ki je bila napotena na pravdo, pravico, da pravdo sproži tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 419,99 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in s sodbo ugotovilo, da v zapuščino po pokojni N. S., materi pravdnih strank, oziroma v njeno premoženje, s katerim je razpolagala z darilno pogodbo z dne 30.3.1994, ne spada nepremičnina parc. št. 392/10 k.o. ... v obsegu in vrednosti vlaganj do 1/3 celote (v vrednosti 5.395.500 SIT, sedaj 22.515,02 EUR), ker je v tem obsegu že v lasti tožnika. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči povrne njene pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper sodbo druge stopnje je pravočasno vložila revizijo toženka. Uveljavlja vse revizijske razloge po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) in predlaga, da vrhovno sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in zavrže tožbo ali pa ju spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji uvodoma ponavlja, kar je že navedla v pritožbi zoper sodbo prve stopnje. Dodaja, da sodišči nista upoštevali, da gre za prekluzijo, saj tožnik ni vložil tožbe v roku, ki mu ga je v sklepu o napotitivi na pravdo določilo zapuščinsko sodišče. Izpostavlja, da je tožnik darilno pogodbo predložil šele na naroku za glavno obravnavo dne 14.2.2002, toženka pa se je o njej izjavila v prvi pripravljalni vlogi za tem, pogodbo predlagala kot dokaz in navedla, da „je imel tožnik možnost, da svoja eventualna vlaganja, če je resnično prišlo do njih, poočiti in uveljavlja ob usposobitvi stanovanjske hiše za prebivanje leta 1982, kasneje pa še ob sklenitvi darilne pogodbe z dne 30.3.1994. Ker tega ni storil, svojega sedanjega zahtevka ne more več uspešno uveljavljati.“ S tem je uveljavljala tožnikovo zamudo – zastaranje. Toženka ni mogla biti prekludirana, saj se pred tem z vsebino darilne pogodbe ni imela možnosti seznaniti. V darilni pogodbi je tudi zapisano, da je šlo za nepremičnino, v solastnini izključno I. in N.S. in da je tožnik sprejel predmet daritve na račun dednega odpravka, to pa je s svojim podpisom na pogodbi potrdil tudi tožnik. Tako je prišel v kolizijo s svojim tožbenim zahtevkom. Darilna pogodba je sicer zasebna pogodba, ki pa ima značaj javne listine, zato njene vsebine ni treba dokazovati, saj se šteje za resnično. Dovoljeno pa je dokazovati, da ta dejstva ne obstajajo, kar pa tožnik ni storil. Sodišči tega nista upoštevali in se tudi nista izjavili o predloženi darilni pogodbi in zlasti njeni vsebini, ki po stališču toženke predstavlja dokaz o odločilnem dejstvu.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožniku in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožnik je na vročeno revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo z omejenimi razlogi, s katerimi je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, revizijsko sodišče pa preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Zato se toženka ne more uspešno sklicevati na navedbe, ki jih je podala v pritožbi, revizijsko sodišče pa na navedbe revizije v tem delu, kot tudi v delu, v katerem ponovno povzema navedbe svoje pritožbe, posebej ne odgovarja. Te trditve je namreč že presojalo sodišče druge stopnje ob odločanju o utemeljenosti njene pritožbe.

Toženka še tudi v reviziji meni, da je tožnik z vložitvijo tožbe po izteku roka, ki ga je določilo zapuščinsko sodišče v sklepu, s katerim ga je napotilo na pravdo, zamudil prekluzivni rok in s tem izgubil pravico do take tožbe. Že sodišče prve stopnje, katerega odločitev je drugostopno sodišče potrdilo, ji je pravilno pojasnilo, da ta rok ni prekluziven. To jasno izhaja iz določila četrtega in petega odstavka 213. člena Zakona o dedovanju ( ZD, Uradni list SRS, št. 15/76 – Uradni list RS, št. 67/2001), ki daje stranki, ki je bila napotena na pravdo, pravico, da pravdo sproži tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju – te pravice torej tožnik z iztekom roka, ki mu ga je dalo zapuščinsko sodišče, ni izgubil. Uveljavljanje prekluzije, kar je toženka res podala že v odgovoru na tožbo s primarnim predlogom, da se zato tožba zavrže, pa ne pomeni tudi ugovora zastaranja. Zastaranje namreč pomeni prenehanje pravice zahtevati izpolnitev obveznosti, medtem ko sama pravica ne preneha; v primeru utemeljenosti takšnega ugovora pa sodišče tožbeni zahtevek zavrne in ne zavrže tožbe, kot je to v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah primarno predlagala toženka.

Toženka uveljavlja vse revizijske razloge. Očitke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka formalno ne opredeli, kažejo pa se v trditvah, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali pravočasno podanega ugovora zastaranja in da se nista opredelili do odločilnih dejstev oziroma dokazov – torej v trditvah o kršitvi načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in o takih pomanjkljivosti sodb, ki onemogočajo njun preizkus (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ni povsem jasno, kaj želi toženka doseči s trditvami, da je tožnik darilno pogodbo predložil kasneje in ne že na prvem naroku. O vsebini pisne darilne pogodbe med strankama ni bilo spora in tudi toženka je očitno zanjo vedela (in bi jo torej lahko najkasneje na prvem naroku predlagala kot dokaz), saj se je obravnavala že v zapuščinskem postopku in ravno v zvezi z njo je bil tožnik napoten na pravdo. Sodišči prve in druge stopnje pa toženkinim trditvam, ki jih znova izpostavlja v reviziji, tudi nista odrekli pravočasnosti. Obe sodišči sta jih obravnavali, pri čemer sta glede na ugoditev tožbenemu zahtevku zavzeli stališče, da tožnik svoje pravice ni izgubil, ker je ni uveljavljal že ob usposobitvi stanovanjske hiše za bivanje oziroma ob sklepanju darilne pogodbe. Takih trditev toženke upravičeno nista šteli za ugovor zastaranja. Še tudi v pritožbi je toženka te trditve podala v podkrepitev svojih dejanskih navedb o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, saj naj bi po njenem mnenju, če bi tožnik res vlagal v nepremičnino, „to gotovo bilo kakorkoli poočiteno v tej pogodbi,“ šele „iz previdnosti“ pa je nato uveljavila ugovor zastaranja. Da je ta v pritožbi prepozen, ji je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje.

Z očitkom, da se sodišči druge in prve stopnje nista opredelili do odločilnih dejstev oziroma dokazov, pa toženka v bistvu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, česar z revizijo ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kot je bilo že rečeno, o vsebini pisne darilne pogodbe ni bilo spora, sodišči prve in druge stopnje pa sta po izvedenem dokaznem postopku zaključili, da je dejansko že pred tem tožnik do višine vloženih vlaganj pridobil lastninsko pravico na nepremičnini in da je bila tako darilna pogodba v določenem obsegu tudi priznanje lastninske pravice na račun njegovih vlaganj – to je tožnik v postopku (ne glede na zapis v darilni pogodbi) ves čas trdil in po oceni sodišč prve in druge stopnje tudi dokazal. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa se izkaže tudi materialnopravna presoja spora (na katero mora revizijsko sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti) za pravilno.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožnik je na revizijo odgovoril, zato mu je toženka dolžna povrniti njegove stroške (stroški sestave 750 odvetniških točk, materialni stroški 2% in 20% DDV).