Jedro

Postopek za preklic pogojne obsodbe.

Izrek

I. Pritožba obsojenega M.D. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zoper obsojenega M.D., na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 15152/2016 z dne 28. 9. 2016, pravnomočno dne 7. 10. 2016, in mu izreklo s pogojno obsodbo določeno kazen sedem mesecev zapora. Odločilo je še, da se obsojenca po 507. členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obsojenec, brez navedbe pritožbenih razlogov, s smiselnim predlogom višjemu sodišču za podaljšanje roka za izpolnitev posebnega pogoja oškodovancu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenec v pritožbi in dopolnitvi le te prosi za vnovično podaljšanje roka za izpolnitev posebnega pogoja in obljublja, da bo oškodovancu dolg poravnal. Navaja, da ga je prijatelj izigral za 15.000,00 EUR in tako je tudi on nenamerno izigral oškodovanca, kar še danes obžaluje. Imel je kup izvršb in dolgov, ki jih je vse poravnal; ostal mu je le še oškodovanec, kateremu je začel plačevati (dne 18. 6. 2019 mu je nakazal 800,00 EUR, prav tako dne 24. 6. 2019), prej nikakor ni mogel. So šestčlanska družina, s tremi šoloobveznimi otroki in enim, ki obiskuje vrtec, žena ima status invalida ter prejema otroški dodatek in „socialno“. Težko je dobil zaposlitev in je opravljal samo priložnostna dela, s 1. 6. 2019 pa je dobil redno zaposlitev za nedoločen čas kot kuhar. Dne 15. 1. 2019 je bil operiran na gležnju in kolenu, od česar se mu je na operirani nogi pojavila bakterija šen, ki se mu je štirikrat ponovila. Z odhodom na prestajanje kazni bi pustil družino na cedilu, zato naproša, da se njegovi prošnji ugodi.

5. Z navedenimi pritožbenimi navedbami, ko obsojenec zaključkom sodišča prve stopnje ne nasprotuje in navaja zgolj okoliščine, na podlagi katerih naproša za vnovično podaljšanje roka za izpolnitev posebnega pogoja, ni mogoče omajati pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe. Nobenih pomislekov ne vzbujajo pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da razlog za neizpolnitev posebnega pogoja ni v obsojenčevih objektivnih okoliščinah, torej v dejanski nezmožnosti plačila, temveč v njegovem družbeno nesprejemljivem in nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Obsojenec namreč vse od pravnomočnosti sodbe oškodovancu ni plačal niti najmanjšega zneska, navkljub temu, da je za to imel določena finančna sredstva. Ob upoštevanju večkratnih pozivov oškodovanca in njegovi pripravljenosti, da sprejme manjša plačila, se je zato strinjati, da bi obsojenec lahko z večkratnimi manjšimi nakazili vsaj delno izpolnil naloženo obveznost in tako izkazal minimalno pripravljenost za izpolnitev s pravnomočno sodbo naloženega posebnega pogoja.

6. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke pravilno oprlo na izvedene dokaze, da je obsojenec v času teka roka za izpolnitev posebnega pogoja, ki mu je enkrat že bil podaljšan, prejemal dohodke iz naslova delovnega razmerja (od 22. 12. 2016 do 7. 1. 2017 in od 10. 3. 2017 do 15. 10. 2018) oziroma denarno nadomestilo za brezposelnost (od 16. 10. 2018 do 21. 4. 2019) in da je njegova družina prejemala relativno visok znesek denarne socialne pomoči (od 1. 10. 2017 do 30. 6. 2019). Ob tem utemeljeno ni prezrlo dejstva, da je obsojenec lizingojemalec osebnega avtomobila, ki ga ima v uporabi od leta 2016, kar izkazuje določen presežek premoženja, in da je do 15. 6. 2018 poplačal dolgove iz naslova izvršb v višini 3.124,60 EUR, kar pomeni, da bi po tem datumu lahko vsaj delno poplačal dolg tudi oškodovancu, če je bil zmožen poplačati dolgove drugim upnikom. Zato ni mogoče slediti zgoraj povzetim pritožbenim navedbam obsojenca, ki se sklicuje na težave pri iskanju zaposlitve, izvršbe in dolgove, saj je bil glede na izkazano finančno stanje, ki ga je sodišče prve stopnje dosledno analiziralo (točki 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), zmožen s pravnomočno sodbo naložen posebni pogoj vsaj delno izpolniti. Še več, obsojenec je s svojim brezbrižnim odnosom, ki ga utemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje, ko v zvezi z naloženo obveznostjo ni niti kontaktiral oškodovanca, niti se ni odzval na vabilo sodišča na narok, čeprav je bil pravilno povabljen, tudi na ta način pokazal svoj nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic.

7. Dejstvo, da je bil obsojenec dne 15. 1. 2019 operiran na levem gležnju in da je po operaciji prišlo do šena na levi goleni, ki se je nato trikrat ponovil, je razvidno iz zdravstvene dokumentacije, ki jo obsojenec prilaga pritožbi. Vendar takšnih zdravstvenih težav obsojenca ni mogoče opredeliti kot objektivno okoliščino, ki bi utemeljevala neizpolnitev posebnega pogoja. Ne le zato, ker je obsojenec v tem času prejemal dohodke v obliki denarnega nadomestila za brezposelnost, družina obsojenca pa denarno socialno pomoč v znesku 711,61 EUR mesečno, temveč tudi zato, ker se izkazane zdravstvene težave obsojenca v primerjavi z dolžino roka za izpolnitev posebnega pogoja (od 7. 10. 2016 do 31. 3. 2019) nanašajo le na krajše časovno obdobje, obsojenec pa, kot že rečeno, oškodovancu ni plačal niti najmanjšega zneska. Glede na navedeno, obsojenec s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Kot neutemeljene pa se izkažejo tudi pritožbene navedbe, da ima obsojenčeva žena status invalida, saj je ravno iz odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, ki je priložena pritožbi, razvidno, da je bila ta izdana šele dne 4. 7. 2019, kar je izven relevantnega časovnega obdobja presoje obsojenčeve (ne)zmožnosti za plačilo posebnega pogoja.

8. Tudi pritožbene navedbe obsojenca, da je oškodovancu sedaj začel plačevati obveznost iz določenega posebnega pogoja in mu doslej v mesecu juniju 2019 nakazal dva zneska po 800,00 EUR, ne morejo povzročiti dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje in ne kažejo na obsojenčevo pripravljenost poravnati znesek, ki mu je bil naložen s posebnim pogojem. Obsojenec je zatrjevana zneska nakazal šele po preteku obeh rokov za izpolnitev posebnega pogoja in po tem, ko mu je bila z izpodbijano sodbo pogojna obsodba že preklicana, zaradi česar je utemeljeno sklepati, da je obsojenec zneska nakazal zgolj za potrebe postopka za preklic pogojne obsodbe, ne pa z namenom, da se dolg oškodovancu poplača in tako izpolni obveza, ki jo je obsojencu s pravnomočno sodbo zaradi storjenega kaznivega dejanja naložilo sodišče. Pri tem ne gre prezreti, da je v spisu izkazano le eno plačilo v znesku 800,00 EUR (l. št. 164), to pa v sorazmerju z dolgovanim zneskom posebnega pogoja ne predstavlja niti četrtine zneska.

9. Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je višje sodišče o pritožbi obsojenca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ter prvim odstavkom 507. člena ZKP).