Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V ugovoru je dolžnica sicer navedla, da je dne 06.06.2000 upniku "oddala" avto. Vendar pa je ta njena trditev presplošna, da bi lahko pripeljala do zavrnitve zahtevka v pravdi. Dolžnica namreč ni pojasnila, na kakšen način naj bi upnikova terjatev iz menice prenehala z "oddajo" avtomobila (ali z nadomestno izpolnitvijo, izročitvijo v prodajo ali kako drugače).
Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Sodišče prve stopnje je štelo ugovor proti sklepu o izvršbi (na podlagi verodostojne listine) za neutemeljen; zato ga je poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.
V pravočasnem ugovoru je dolžnica navedla, da je upniku dne 06.06.2000 "oddala" avto. Ker od upnika ni prejela nobenega dopisa ali opomina, je štela, da se je s kupnino za avto poplačal. Po prejemu upnikove specifikacije dolga z dne 29.01.2001 pa se je z njim dogovorila za sestanek dne 15.02.2001. Za ugovor ni priglasila stroškov.
Ugovor ni utemeljen.
Po 2. odst. 53. čl. v zvezi s 1. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) mora biti ugovor obrazložen. Dolžnik mora navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze; sicer se ugovor šteje za neutemeljen.
V konkretnem primeru je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi lastne menice (priloga A1), v kateri je trasantka (dolžnica) osebno prevzela obveznost, da bo ob dospelosti remitentu (upniku) plačala menično vsoto. Ker sta v konkretnem primeru remitent in trasantka iz lastne minice tudi upnik in dolžnica iz temeljnega razmerja, bi lahko dolžnica ugovarjala glede vsega, kar iz temeljnega razmerja izhaja.
Dolžnica je v ugovoru sicer zatrjevala, da je dne 06.06.2000 upniku "oddala" avto, vendar pa je ta njena trditev presplošna, da bi lahko pripeljala do zavrnitve zahtevka v pravdi. Dolžnica namreč ni pojasnila, na kakšen način naj bi upnikova terjatev iz menice prenehala z "oddajo" avtomobila (ali z nadomestno izpolnitvijo, izročitvijo v prodajo ali kako drugače). Sicer pa za svojo trditev ni predložila niti predlagala ustreznih dokazov (gl. 2. odst. 53. čl. ZIZ).
Dolžnica se je v ugovoru sklicevala tudi na sestanek, ki naj bi ga imela z upnikom po vložitvi ugovora, dne 15.02.2001. Vendar pa o sklenitvi morebitnega dogovora ni predložila nikakršnih dokazov.
Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je ugovor neobrazložen in s tem neutemeljen in ravnalo po 5. odst. 62. čl. ZIZ ter ugovor poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.
Ker sodišče druge stopnje ob reševanju ugovora ni našlo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi s 15. čl. ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je ugovor kot neutemeljen zavrnilo ter potrdilo zakonit in pravilen sklep o izvršbi (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).