Jedro

Razrešitev poslovodje (direktorja) s strani skupščine družbenikov (ali edinega družbenika) pomeni, da tak delavec (direktor) ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Iz tega razloga mu tožena stranka lahko (ob ugotovitvi, da zanj ne razpolaga z drugim ustreznim delom) utemeljeno poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku vročena 17. 3. 2009 in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu ves čas od 1. 8. 2009 dalje, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo ter povrniti stroške postopka. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je bil tožnik predčasno odpoklican brez utemeljenih razlogov, razlog nesposobnosti, kot ga opredeljuje ZDR v 2. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR pa izhaja iz sfere delavca, zaradi česar niso bili izpolnjeni razlogi, določeni z zakonom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga je izpodbijana odpoved nezakonita. Tožnik je odpoved izpodbijal tudi zato, ker tožena stranka ni spoštovala določila drugega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi, ki tožniku v primeru odpoklica pred potekom pogodbenega obdobja zagotavlja pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. Sodišče je ob ugotovitvi, da tožena stranka ni imela možnosti tožniku ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi, zaključilo, da je izpolnila svojo obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR in tudi 3. člena pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je pri tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Drugi odstavek 7. člena ZDR določa, da se s pogodbo o zaposlitvi lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot to določa zakon, še posebej to velja za pogodbo o zaposlitvi s poslovodnimi osebami po 72. členu ZDR. Določba drugega odstavka 3. člena pogodbe ne predstavlja prepisa določb ZDR. Kot je izpovedal tožnik, je ob podpisu pogodbe članico uprave vprašal, zakaj nima dogovorjene odpravnine, le-ta pa mu je povedala, da zato, ker ima v primeru predčasnega odpoklica pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. V skladu z aktom o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo I. d.o.o. je skupščina tožene stranke direktorja lahko odpoklicala kadarkoli in tudi brez utemeljenega razloga in brez kakršnekoli obveznosti do izplačila odpravnine. Zato je povsem logična določba drugega odstavka 3. člena odpovedane pogodbe, da ima direktor v primeru odpoklica pred potekom pogodbena obdobja pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. Nelogično je, da bi nekdo, kot je bil tožnik, ki je bil zaposlen za nedoločen čas, sklenil pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je lahko kadarkoli odpoklican, pri čemer nima pravice do odpravnine, ki v takih primerih pripada odpoklicanemu direktorju.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je že v postopku na prvi stopnji podala jasna pojasnila glede tega, da sami razlogi za korporacijskopravni odpoklic direktorja s funkcije za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso relevantni. Kot direktorju korporacijskopravni mandat preneha, slednji nesporno ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela, določenih s predpisi, kar posledično privede do tega, da taka oseba dejansko ne more več izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, sklenjenega za opravljanje del direktorja. V zvezi z odpoklicem s funkcije, kar je korporacijskopravni akt, se delovnemu sodišču ni potrebno ukvarjati, ne glede na to pa tožena stranka poudarja, da ne drži, da je bil korporacijskopravni odpoklic izveden brez utemeljenih razlogov in je taka trditev tožnika tudi protispisna. Na podlagi nespornega dejstva, da je bil tožnik odpoklican s funkcije direktorja, je sodišče sprejelo pravilno odločitev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podana zakonito. Stališče tožeče stranke, da določilo drugega odstavka 3. člena odpovedane pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja iste pravice, ki gredo vsakemu delavcu že po določbi 3. odstavka 88. člena, ni pravilno. Navedbe, ki jih v zvezi s tem v pritožbi podaja tožeča stranka pa predstavljajo pritožbeno novoto, saj določbe drugega odstavka 3. člena pogodbe doslej ni nikdar osvetlila v kontekstu ostalih določb pogodbe in ni predstavila nikakršnih razlogov, ki bi kazali na to, da gre za nekakšno „nepogojno“ pravico. Ne glede na navedeno pa tožena stranka te navedbe zavrača. Tožeča stranka ni z ničemer pojasnila in dokazala, da je bila volja strank pri sklepanju odpovedane pogodbe o zaposlitvi v tem, da tožeča stranka pridobi pravico do nadomestne zaposlitve, čeprav te nadomestne zaposlitve pri toženi strani ne bo. Tožena stranka je v postopku uspela dokazati, da tožeči stranki ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa dodaja: Tožnik je prejel 17. 3. 2009 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker je bil dne 1. 3. 2009 odpoklican s funkcije direktorja družbe. Odpovedana mu je bila pogodba o zaposlitvi za direktorja družbe za trajanje mandata petih letih, ki sta jo stranki sklenili 5. 10. 2006. V drugem odstavku 3. člena pogodbe o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da ima direktor (tožnik) v primeru odpoklica pred potekom pogodbenega obdobja pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo.

Tožnik v pritožbi sicer ponovno izpostavlja, da dejstvo, da je bil odpoklican s funkcije direktorja, ne more predstavljati zakonitega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer razloga po 2. alinei prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), to je razloga nesposobnosti. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, o čemer je svoje stališče zavzelo že višje sodišče v sklepu opr. št. Pdp 734/2010 z dne 20. 1. 2011, ko je navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil razlog nesposobnosti pri tožniku podan, ker je nesposobnost glede izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja nastopila s predčasnim odpoklicem s funkcije direktorja družbe, s čemer je bilo tožniku nadaljnje delo po pogodbi o zaposlitvi objektivno onemogočeno. Pogoje za opravljanje dela direktorja družbe (z omejeno odgovornostjo) je imenovanje na poslovodno funkcijo (5. alinea 505. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006). Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno, razrešitev poslovodje (direktorja) s strani skupščine družbenikov (uprave edinega družbenika družbe) na podlagi tretjega odstavka 515. člena ZGD-1 pomeni, da delavec (direktor) več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Da je tako stališče pravilno, izhaja tudi iz enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (npr. sodba opr. št. VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007, sklep opr. št. VIII Ips 350/2009 z dne 2. 11. 2009, sodba opr. št. VIII Ips 474/2009 z dne 7. 3. 2011), na kar pravilno opozarja tudi sodba sodišča prve stopnje. Glede na vse navedeno je tako razlog nesposobnosti utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi direktorju, ki je bil odpoklican s funkcije.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da določbe 2. odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi, ki v primeru odpoklica pred potekom pogodbenega obdobja tožniku daje pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo, niso enake določbi tretjega odstavka 88. člena ZDR. V prvem odstavku 3. člena pogodbe o zaposlitvi je imel tožnik določeno, da mu v primeru odpoklica in hkrati prekinitve delovnega razmerja pred potekom pogodbenega obdobja iz 2. člena pogodbe pripada njegova plača še tri mesece, to ne velja v primeru, da do razrešitve ali prekinitve delovnega razmerja pride po njegovi volji. V drugem odstavku pa je bilo določeno, da ima v primeru odpoklica pred potekom pogodbenega obdobja pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. Določba drugega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi delavcu zagotavlja enake pravice kot določba tretjega odstavka 88. člena ZDR, iz katere izhaja, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz razloga nesposobnosti preveriti ali je delavca (tožnika) mogoče zaposliti na drugih delih oziroma ali ga je mogoče prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstoja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Določba drugega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi namreč tožniku ne daje „nepogojne“ pravice do nove pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo morala tožena stranka ponuditi ob odpovedi, ampak določa le pravico tožnika do nadaljnje zaposlitve, v kolikor je takšna nadaljnja zaposlitev na razpolago. Po oceni pritožbenega sodišča je določba drugega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi jasna in na podlagi te določbe je moral delodajalec pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti preveriti, ali je možno tožnika zaposliti pri toženi stranki na kakšnem drugem delovnem mestu. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da tožena stranka z drugim ustreznim delom ni razpolagala, česar ne izpodbija v pritožbi niti tožnik. Vztraja le pri tem, da bi tožena stranka morala z njim skleniti novo pogodbo o zaposlitvi na podlagi določbe drugega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi, ki je bila odpovedana. Tako vztrajanje pa nima opore v zakonu, niti v pogodbi o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi v 3. členu določa le alternativo ali prekinitev delovnega razmerja ob odpoklicu s funkcije in plača še za tri mesece ali pa zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Protispisno je tudi navajanje v pritožbi, da tožnik ni imel dogovorjenih pravic v primeru odpoklica pred potekom mandata. Iz prvega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da se je tožnik dogovoril, da mu v primeru odpoklica in hkratne prekinitve delovnega razmerja pred potekom pogodbenega obdobja pripada njegova plača še tri mesece. Torej ne držijo pritožbene navedbe, da je imel v primeru predčasnega odpoklica le pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. Tako iz določbe 3. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da sta bili v primeru odpoklica pred potekom mandata predvideni dve opciji in sicer odpoklic in hkratna prekinitev ter izplačilo plače še za tri mesece oziroma pravica do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo.

Ker tožena stranka ni razpolagala z drugim ustreznim delom za tožnika, je utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Izrek o pritožbenih stroškov je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.