Jedro

Ker sta oba upravna organa prve in druge stopnje, kljub izjavam v upravnem postopku zaslišanih prič in tožnika, ugotovila, da tožnik ni zapustil Slovenije zaradi posledic izbrisa, pri čemer navedena dejstva oziroma listina, ki sicer govorijo v prid zahtevku tožnika, niso bili vključeni v dokazno oceno, tako po presoji sodišča ni bilo spoštovano temeljno načelo materialne resnice, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje, tudi ob upoštevanju načela proste presoje dokazov, po katerem mora dokazna ocena upravnega organa temeljiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kar je lahko vplivalo tudi na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana, št. 492-1577/2014-23 z dne 3. 2. 2016, odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 423,50 EUR, povečane za 22 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju UE Ljubljana oziroma prvostopenjski organ) na podlagi četrtega odstavka 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP, Uradni list RS, št. 99/13) odločila, da se zavrne zahtevek A. A., roj. ... 1986 v Ljubljani, za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije (RS).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je v predhodnem postopku drugostopenjski organ naložil prvostopenjskemu organu, naj v ponovljenem postopku ugotovi, katera evidenca (ročna ali računalniška) izkazuje pravilno dejansko stanje glede prenehanja prijave stalnega prebivališča v Sloveniji. V predhodno izdani zavrnilni odločbi št. 492-1577/2014-15 z dne 10. 9. 2015 je bilo namreč ugotovljeno, da je „_bila prosilka izbrisana_“ 26. 2. 1992, nato pa se je tudi „_sama odjavila_“ z obrazcem za odjavo prebivališča dne 11. 8. 1993. Pri preverjanju uradnih evidenc je UE Ljubljana ugotovila, da imenovani spada v drugo kategorijo upravičencev do povračila škode, nastale zaradi izbrisa (druga točka 2. člena ZPŠOIRSP). Iz vpogleda v Register stalnega prebivalstva je razvidno, da je bil A. A. dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in da je dne 11. 8. 1993 tudi njegov zakoniti zastopnik kot mladoletnemu otroku odjavil stalno prebivališče iz naslova B., na novi naslov C., Bosna in Hercegovina (BIH). Slednje je razvidno iz lastnoročno podpisane izjave na obrazcu »prijava, odjava stalnega prebivališča«, ki se hrani v arhivu registra stalnega prebivalstva Slovenije pri UE Ljubljana. Iz vpogleda v register državljanstev RS je razvidno, da je imenovani dne 28. 9. 1992 po zakonitih zastopnikih zaprosil za pridobitev državljanstva Slovenije na podlagi 14. člena Zakona o državljanstvu RS in da je bila njegova vloga zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0301-11/09-XVII-330.613 z dne 10. 9. 1998, ki je postala pravnomočna dne 8. 12. 1998. Iz vpogleda v register tujcev ni razvidno, da bi imenovani kadarkoli vložil zahtevek za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanja tujca v Sloveniji.

3. Zaradi ugotavljanja pogoja dejanskega življenja tožnika A. A. v Republiki Sloveniji od dne izbrisa 26. 2. 1992 do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva 8. 12. 1998, je prvostopenjski upravni organ zaprosil za pravno pomoč Veleposlaništvo Republike Slovenije v Sarajevu (BIH), ki ga je v nadaljevanju povabilo na razgovor dne 3. 2. 2015. Tožnik je na zapisnik št. 3208/14 podal izjavo, pod kazensko in materialno odgovornostjo, glede svojega dejanskega bivanja v Sloveniji. Tedaj je izpovedal, da je Slovenijo zapustil leta 1993, skupaj s celotno družino (oče, mati in brat) in da se nikoli ni poskušal vrniti v Slovenijo. Prvostopenjski organ je upošteval še izjavo tožnikove mame, ki jo je podala pri Veleposlaništvu RS v Sarajevu, BIH, dne 3. 2. 2015 na zapisnik št. 3208/14, iz katere izhaja, da je Slovenijo zapustila v avgustu leta 1993 skupaj s svojo celotno družino (soprog in dva sinova), da so v začetku devetdesetih let vložili vlogo za pridobitev državljanstva, da odgovora niso prejeli do leta 1993, da sta oba z možem v letu 1993 ostala brez dela, da niso imeli urejenega statusa v Sloveniji in da si ga tudi niso poskušali urejati po svojem odhodu iz Slovenije in da ves čas po odhodu iz Slovenije bivajo v Bosni in Hercegovini. Zaradi dodatne razjasnitve okoliščin in vzroka zapustitve Slovenije v letu 1993 je prvostopenjski upravni organ zaprosil za pravno pomoč Upravno enoto Laško, da kot pričo zasliši „_prosilkinega moža_" _Č. Č._, ki je dne 25. 3. 2015 na zapisnik št. 021-14/2015-3 podal izjavo, da je družina zapustila Slovenijo, ker sta oba z ženo izgubila delo; pojasnil je, da je on tri mesece po osamosvojitvi v službi dal odpoved, ker je plača zamujala en mesec, naslednji mesec pa je tudi niso prejeli, ter da je njegova žena _D. D._ delala v Sloveniji še do julija oz. avgusta leta 1993 in je bila zaposlena pri E., ter da je ona imela »delovno vizo«. Nadalje je pojasnil, da samo ženina plača ni zadoščala za preživljanje družine, zato je tudi žena dala odpoved v službi in so se odločili za vrnitev v Bosno in Hercegovino. Predložil je še listinska dokazila, in sicer izpis zavarovanj v Sloveniji zase, iz katerih je razvidno, da mu je zaposlitev pri F., d.o.o. prenehala 29. 7. 1991, in fotokopijo delovne knjižice za ženo D. D., iz katere je razvidno, da je ženi zaposlitev v Sloveniji prenehala 10. 8. 1993. Navedel je še, da se je on leta 2008 vrnil v Slovenijo in si uredil status, ostali člani družine pa so ostali v Bosni in Hercegovini.

4. Prvostopenjski organ je na podlagi izvedenih dokazov z vpogledom v uradne evidence, upoštevanjem izjav stranke in prič ter predloženih listinskih dokazil, ugotovil, da tožnik A. A. izpolnjuje dva od treh kumulativno določenih pogojev v 2. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP, in sicer: da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS; da je bila njegova vloga za pridobitev državljanstva, vložena po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve; ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od datuma izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva RS. Nadalje ugotavlja, da je odsotnost tožnika iz Slovenije trajala več kot leto dni in da tožnik ni dokazal izpolnjevanja dejanskega življenja v Sloveniji, saj ni izkazal razlogov za upravičeno odsotnost, kot jih določa 3. odstavek 2. člena ZPŠOIRSP. Na podlagi izjav stranke in prič je bilo ugotovljeno, da sta D. D. in njen mož prostovoljno dala odpoved v službi iz razloga, ki ni bil posledica izbrisa, da je imela žena še v letu 1993 delovno dovoljenje in je opravljala svojo službo in da se je družina prostovoljno odločila zapustiti Slovenijo in so pred odhodom v letu 1993 tudi uredili odjavo prebivališča v Sloveniji, ter da sta staršem sledila tudi oba mladoletna otroka A. A. in H. H. 5. Preko pooblaščenca Č. Č. je bil tožnik kot stranka pisno seznanjen z ugotovitvami v postopku z dopisom št. 492-1579/2014-10, ki je bil pooblaščncu vročen dne 15. 5. 2015. Hkrati mu je bila dana možnost, da se glede ugotovitev opredeli in dokaže nasprotno, vendar v odgovoru na seznanitev preko svojega novega pooblaščenca, Odvetniške pisarne I. iz Ljubljane, tožnik ni navedel novih dejstev in predložil novih dokazil, ki bi vplivala na drugačno odločitev.

6. Prvostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve še navaja, da je dodatno pridobil fizični izvod ročne evidence, to je gospodinjske kartoteke za družino A. od KU Škofljica, iz katerega je razvidno, da je bilo družini odjavljeno stalno prebivališče dne 26. 2. 1992 na podlagi 81. člena takrat veljavnega Zakona o tujcih, ravno tako je zabeležen datum odjave bivališča, iz katerega je razvidno, da je družina odjavila bivališče v Sloveniji dne 11. 8. 1993, z namenom prijave bivališča v Bosni in Hercegovini. Enaki podatki so bili preneseni in zabeleženi tudi v računalniški evidenci registra stalnega prebivalstva. To je prvostopenjski organ ugotovil na podlagi pisne preverke z dne 29. 4. 2015 in ponovnega vpogleda v računalniško evidenco registra prebivalstva dne 3. 2. 2016. Kot dejanski datum odjave prebivališča je prvostopenjski organ štel datum izbrisa 26. 2. 1992, kar je bilo v skladu s takratno zakonodajo in prakso, osebe, ki so se po izbrisu odločile za selitev v tujino, pa so bivališče ponovno odjavljale z navedenim obrazcem zaradi urejanja bivališča v tujini. Po ugotovitvi prvostopenjskega organa sta računalniška in ročna evidenca za družino A. usklajeni, tako da je bila družina izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 in da je družina odjavila stalno prebivališče v Sloveniji z obrazcem »odjava stalnega prebivališča« dne 11. 8. 1993. V ponovljenem postopku prvostopenjski organ ni ponovno ugotavljal dejanskega bivanja prosilke v Sloveniji od dneva izbrisa do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva, saj ocenjuje, da je bilo to dejstvo v postopku že ugotovljeno in stranki tudi dana možnost, da se glede tega izjasni. Ponovno je ugotovljeno na podlagi že naštetih dokazil, da tožnik A. A. izpolnjuje dva od treh kumulativno določenih pogojev v 2. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP in sicer: da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS in da je bila njegova vloga za pridobitev državljanstva, vložena po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve; ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od datuma izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva Slovenije. Ugotovljeno je, da je družina A. bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, da je dejansko živela v Sloveniji še do 11. 8. 1993, ko je Slovenijo zapustila na podlagi lastne odločitev in ne iz razlogov, navedenih v 3. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP, ki določajo, kaj šteje pod upravičeno več kot enoletno odsotnost iz Slovenije in omogoča izpolnjevanje pogoja dejanskega bivanja v RS. Ker tožnik, ki bi bi moral dokazati dejansko bivanje v Sloveniji do datuma pravnomočnosti zavrnilne odločbe o državljanstvu, to je do 8. 12. 1998, tega ni dokazal, zato ne more biti upravičen do odškodnine.

7. Zoper prvostopenjsko odločbo se je tožnik pritožil, pritožbeni organ druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Pri tem je še pojasnil, da je zakonodajalec z določili 1. in 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP različno opredelil dve kategoriji upravičencev tako, da sta za priznanje statusa upravičenca druge kategorije iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, poleg pogoja vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo RS, določena še dva pogoja, in sicer, da je bila ta vloga vložena po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, tj. po 26. 2. 1992, ter pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. 1. RS, št. 50/10), ki je začel veljati dne 24. 7. 2010 in (tretja alineja), da je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočne odločbe oziroma sklepa, s katerim je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo RS zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen, v RS tudi dejansko živela. Pritožbeni organ je glede na navedeno zaključil, da je ugotovitev prvostopenjskega organa o tem, da (pri)tožnik sodi v drugo kategorijo upravičencev napačna, saj (pri)tožnik v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (to je od dne 26. 2. 1992) do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo (to je do dne 8. 12. 1998) v RS ni dejansko živel, kar je za priznanje statusa upravičenca iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP eden izmed predpisanih zakonskih pogojev, določenih v treh alinejah te določbe.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

8. V tožbi je tožnik izpostavil, da je oče Č. Č. dal tri mesece po osamosvojitvi odpoved v službi, saj je plača zamujala en mesec, naslednji mesec, pa je ravno tako niso prejeli. Kljub vztrajnem iskanju ni mogel dobiti druge zaposlitve. Mama D. D. je še vedno delala v Sloveniji, in sicer do julija oz. avgusta 1993 v E., saj je imela namreč »delovno vizo«. Ker samo njena plača ni zadostovala za preživljanje družine, saj sta otroka obiskovala vrtec, živeli pa so v najemniškem stanovanju, za katerega so plačevali najemnino, je bila tudi ona prisiljena v službi dati odpoved in zapustiti Slovenijo. Čeprav so v začetku devetdesetih let vsi družinski člani vložili vlogo za pridobitev državljanstva RS, odgovora do leta 1993, ko sta oba starša ostala brez dela, ni bilo. Zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tožnika A. A. tudi niso mogli vpisati v osnovno šolo, saj ni imel državljanstva. Neurejen status tožnika in vseh družinskih članov v Sloveniji zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva so jih prisilili, da so v letu 1993 zapustili Slovenijo in se vsi vrnili v Bosansko Dubico, BIH, kjer je bila vojna. Ko so jim potni listi potekli, novih niso mogli dobiti, zato ni šlo za prostovoljno odločitev tožnika in njegove družine, da zapusti Slovenijo, pač pa je to bilo v celoti in izključno posledica izbrisa. Tožnik je namreč že dne dne 28. 9. 1992 zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije, o čemer pa do odhoda v letu 1993 še ni bilo odločeno. Ker je bil pred tem 26. 2. 1991 izbris že opravljen, tako tožnikova družina ni imela več zakonite podlage za bivanje v Sloveniji in se zato tudi niso mogli vrniti v Slovenijo skupaj z očetom, saj je bil tedaj tožnik še nepreskrbljen otrok v BIH, ki poleg tega tudi ni imel, enako kot tudi ne njegova mama in brat, ustreznih dokumentov, ki bi mu to omogočali. Iz teh navedb izhaja, da je v konkretnem primeru izpolnjen tudi pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji iz 3. odstavka citiranega člena, in sicer tako prva, kot tudi četrta alineja. Tožnik se v tožbi izrecno sklicuje tudi na odločbo, s katero je bila tožnikovemu očetu priznana odškodnina zaradi izbrisa št. 492-1309/2014-3 z dne 6. 10. 2014 u.p.: MNZ-UE0181-P2, ki jo tudi prilaga (tožbena priloga A 12).

9. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in prvostopenjskemu organu naloži, naj tožniku izda pozitivno odločbo o dodelitvi odškodnine v znesku 12.900,00 EUR, skupaj z obrestmi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K točki 1:**

11. Sodišče je v ponovljenem postopku presodilo, da je tožba utemeljena.

12. Predmet sodne presoje je uvodoma navedena dokončna odločba, s katero je UE Ljubljana zavrnila tožnikov zahtevek za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992. Sodišče je o zadevi že odločilo in tožbo zavrnilo s sodbo št. I U 821/2016-7 z dne 17. 5. 2017, ki jo je pozneje razveljavilo Ustavno sodišče z odločbo št. Up-430/19-13, Up-432/19-14 z dne 19. 5. 2022, zadeva pa vrnilo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

13. V ponovljenem postopku je sodišče na glavni obravnavi 16. 9. 2022 vpogledalo vse listine v upravnem in sodnem spisu s prilogami A1-A17 ter ustno zaslišalo tožnika in pričo D. D., tožnikovo mamo, pri čemer je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog po ustnem zaslišanju očeta tožnika Č. Č. kot priče, saj sta bila ustno že zaslišana sam tožnik in priča D. D., ki je tožnikova mama in žena Č. Č., zato se dokazani predlog po ustnem zaslišanju Č. Č. kot priče izkaže kot nepotreben. Sodišče pri tem še dodaja, da ni temeljni namen upravno sodnega varstva prevzemanje izvršilne funkcije upravnih organov, kot nosilcev izvršilne veje oblasti, z nadomeščanjem njihovega odločanja, pač pa predvsem naknadna sodna kontrola pravilnosti in zakonitosti upravnega odločanja v okviru relevantnih materialno-pravnih zakonskih določil, v konkretnem primeru ZPŠOIRSP, s katerim je zakonodajalec uredil pravico in opredelil upravičence do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščanja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča (26. 2. 1992).

14. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik, skupaj s staršema in bratom, dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako ni sporno, da je bila prošnja tožnika za pridobitev državljanstva RS (z dne 28. 9. 1992) pravnomočno zavrnjena dne 8. 12. 1998. Sporno tudi ni, da je bila tožnikovemu očetu Č. Č. priznana odškodnina zaradi izbrisa z odločbo št. 492-1309/2014-3 z dne 6. 10. 2014, u.p.: MNZ-UE0181-P2 (A 12), z dokazno veljavo javne listine iz 1. odstavka 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

15. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali tožnik izpolnjuje kumulativno predpisane zakonske pogoje iz 2. in 3. odstavka 2. člena v zvezi s petim odstavkom 8. člena ZPŠOIRSP za določitev denarne odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, kakor vseskozi med upravnim postopkom in tudi v tožbi zatrjuje tožnik, ali ne, saj pri slednjem izrecno vztraja tožena stranka še v odgovoru na tožbo.

16. Sodišče po vpogledu podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ugotavlja, da sta se oba upravna organa prve in druge stopnje oprla predvsem na izpovedbo v upravnem postopku zaslišane priče Č. Č., očeta tožnika, da sta oba z ženo D. D., tožnikovo mamo, izgubila delo, oziroma, da je tožnikov oče tri mesece po osamosvojitvi dal odpoved v službi, ker je plača zamujala en mesec, naslednji mesec pa je tudi niso prejeli, in ker ženina plača ni zadostovala za preživljanje družine, so se zato odločili za vrnitev v BIH. Oba upravna organa sta se pri odločitvi oprla na stališče, da tožnikova starša z družino nista zapustila RS kot posledica izbrisa, pač pa prostovoljno. Tožena stranka je kot pritožbeni organ druge stopnje celo ugotovila, da iz izpovedbe staršev tožnika „jasno izhaja“, da sta oba starša dala prostovoljno odpoved in da so prostovoljno zapustili Slovenijo (v obrazložitvi na str. 5, 2. odstavek), ne da bi se pri tem v svoji odločbi v skladu z določilom drugega odstavka 254. člena ZUP ustrezno opredelila do vseh relevantnih pritožbenih ugovorov, zlasti glede izkazovanja upravičene odsotnosti, ki jih tožnik ponavlja v tožbi, za kar je ponudil tudi dokaz, in sicer odločbo št. 492-1309/2014-3 z dne 6. 10. 2014, u.p.: MNZ-UE0181-P2 (A 12), z dokazno veljavo javne listine v smislu 1. odstavka 169. člena ZUP. Vendar pa se, kot rečeno, do tega dokaznega predloga tožena stranka ni opredelila in ga tudi ni argumentirano zavrnila, kar tako predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).

17. Po presoji sodišča bi morala biti izpovedba priče Č. Č. celovito povzeta v izpodbijani odločbi, vendar ni bila, in kolikor bi pristojni upravni organ vseeno odločil negativno, pa bi moral to izjavo, takšno kot je bila podana, celovito v vsebinskem smislu vključiti v dokazno oceno, pa je ni, saj iz zapisnika o zaslišanju priče Č. Č. izhaja, da je na izrecno vprašanje uradne osebe, ali so Slovenijo zapustili zaradi izbrisa, odgovoril, da so Slovenijo zapustili zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in tudi, ker sina A. A., sedaj tožnika, ni mogel vpisati v 1. razred osnovne šole, ker ni imel državljanstva RS ter da je „_zaradi izbrisa imel težave glede zaposlitve_“ in da so bili prisiljeni oditi v BIH, čeprav je bila tam vojna. Skladno z Č. Č. je izpovedala tudi priča D. D., tožnikova mama, in sicer, da družina A. do sredine leta 1993 ni prejela nobenega odgovora glede vložene prošnje za državljanstvo, pri čemer je navedla: „_Tako nismo imeli urejenega statusa in smo morali zapustiti Slovenijo_“, _vendar_ tudi ta izjava v izpodbijani odločbi ni bila vključena v dokazno oceno, čeprav kaže na to, da je _tožnikova družina_ zapustila Slovenijo „_zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva_“.

18. Tožnik, ki je bil v času izbrisa star 6 let, je tudi pred sodiščem na naroku za glavno obravnavo izpovedal enako, kot pred tem že v upravnem postopku, da so mu starši povedali, da so po izbrisu Slovenijo zapustili, ker niso mogli dobiti slovenskega državljanstva in so ostali brez zadostnih dohodkov in brez zaposlitve.

19. Ker sta oba upravna organa prve in druge stopnje, kljub citiranim izjavam v upravnem postopku zaslišanih prič in tožnika, ugotovila, da tožnik ni zapustil Slovenije zaradi posledic izbrisa, pri čemer navedena dejstva oziroma listina, ki sicer govorijo v prid zahtevku tožnika, niso bili vključeni v dokazno oceno, tako po presoji sodišča ni bilo spoštovano temeljno načelo materialne resnice iz 1. odstavka 8. člena ZUP, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje, tudi ob upoštevanju načela proste presoje dokazov (10. člena ZUP), po katerem mora dokazna ocena upravnega organa temeljiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kar je lahko vplivalo tudi na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Med drugim tudi zato, ker se je tožnik že v opredelitvi do ugotovitev organa z dne 22. 5. 2015, ki jih je poslal prvostopenjskemu organu (A 7), še preden je bila izdana sedaj izpodbijana odločba, skliceval na dejstvo, da je bila s posebno odločbo že priznana odškodnina zaradi izbrisa tožnikovemu očetu Č. Č. ter pri tem navedel številko in datum izdaje izpostavljene odločbe, nanjo pa se je skliceval tudi v svoji pritožbi, vendar tožena stranka kot pritožbeni organ druge stopnje v nasprotju z določbo 2. odstavka 245. člena ZUP na ta pritožbeni ugovor ni niti odgovorila, kar v tožbi utemeljeno graja tožnik, saj tožena stranka v svoji obrazložitvi namreč ni odgovorila na vprašanje, kako je mogoče, da je bila očetu Č. Č. priznana odškodnina zaradi izbrisa, njegovemu tedaj mladoletnemu otroku, sedaj tožniku pa ne, oziroma ni pojasnila, v čem je temeljna razlika med okoliščinami tožnikovega očeta in tedaj mladoletnega tožnika, kajti če sta oba upravna organa prve in druge stopnje v zvezi s tožnikovim očetom priznala, da je Slovenijo zapustil zaradi izbrisa, to posledično pomeni, da je bil tedaj mladoletni tožnik v starosti 6 let v enakem položaju, kot je bil njegov oče. S tem, ko oba upravna organa na omenjeni argument tožnika nista odgovorila, sta tožniku nedopustno omejila pravico do izjave stranke iz 1. odstavka 9. člena ZUP, po katerem mora stranka dobiti možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev pred izdajo upravnega akta, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).

20. Sodišče je na tej podlagi tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Pri odločanju v ponovnem postopku je prvostopenjski organ vezan na pravno mnenje in stališče sodišča glede vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1) in na stališča Ustavnega sodišča, izražena v odločbi št. Up-430/19-13, Up-432/19-14 z dne 19. 5. 2022. 21. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi, ni pa odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker je ocenilo, da je v skladu z načelom delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave primerneje, če v zadevi odloči ponovno sam pristojni upravni organ, v konkretnem primeru Upravna enota Ljubljana. Institut spora polne jurisdikcije je namreč po stališču sodišča potrebno uporabiti le v izjemnih primerih, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Tega tudi tožnik v konkretnem primeru ne zatrjuje. Prav tako pa ne zatrjuje, da bi bili v tem primeru izpolnjeni kumulativno predpisani zakonski pogoji za sojenje v sporu polne jurisdikcije iz prvega ali drugega odstavka 65. člena ZUS-1. Tudi zato sodišče v tem primeru ni meritorno odločilo v sporu polne jurisdikcije.

K točki 2:

22. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 3. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013) se tožniku, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 385,00 EUR. Dodatno se mu v skladu s 4. členom Pravilnika priznajo še stroški v višini 10 % od navedenega zneska, če je v postopku stvar dodatno pojasnjeval z obrazloženimi vlogami, za kar gre tudi v obravnavanem primeru, zato je sodišče tožniku dodatno priznalo stroške v višini 38,50 EUR, prisojeni znesek pa se poveča še za 22 %, kar znaša 93,17 EUR, skupno torej 516,67 EUR. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka 15 dni po prejemu sodbe do plačila. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).