Jedro

Namen regulacijske začasne odredbe je v začasni ureditvi spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek v delu, ki se nanaša na prevoz z motornimi vozili, večjimi od osebnih avtomobilov.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožniki) je predlagala, da sodišče izda začasno odredbo, da se je tožena stranka (v nadaljevanju toženca) dolžna vzdržati vseh ravnanj, s katerimi tožnikom ovira ali preprečuje prevoze z vsemi motornimi vozili po obstoječi cestni trasi, ki poteka po nepremičninah prvega toženca, predvsem s prepovedjo nastavljanja predmetov, ki predstavljajo oviro za prevoze ter prepovedjo fizičnega in verbalnega prepovedovanja izvajanja prevozov.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo in tožnikom naložilo, da sami trpijo svoje stroške, povezane s predlogom za izdajo začasne odredbe.

3. Tožniki v pravočasni pritožbi zoper gornji sklep uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašajo pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve pogoje določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Osnovni pogoj je verjetnost vtoževane terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), kar mora izkazati upnik (tožeča stranka).

6. Pritožba izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožniki niso izkazali verjetnosti obstoja terjatve zaradi preprečevanja izvrševanja služnostne pravice v delu, ki se nanaša na osebna vozila, s trditvijo, da je sodišče očitno spregledalo tožbene trditve, da je drugi toženec preprečil vožnjo z osebnim avtomobilom B. J. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi trditve, da do stanovanjskih hiš ne morejo voziti niti gasilci in reševalci, ker je splošno znano, da hiše potrebujejo dostop z interventnimi vozili.

7. Gornje pritožbene navedbe, glede katerih pritožniki uveljavljajo, da bi se moralo sodišče do njih opredeliti, gre pravno opredeliti kot uveljavljanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta kršitev je namreč podana, med drugim, če se sodišče ne opredeli do katere od strankinih navedb, ki so dopustna in za odločitev relevantna, ter če ni očitno neutemeljena.

8. Trditvi, da je bila B. Č. onemogočena vožnja z osebnim vozilom in da interventna vozila nimajo dostopa do stanovanjskih hiš, za predmetno zadevo nista relevantni. S predlagano začasno odredbo se namreč zahteva prepoved ravnanj, s katerimi toženca preprečujeta prevoze po cestni trasi tožnikom. Ne zahteva se torej prepoved prevozov za potrebe nepremičnin, katerih lastniki so tožniki, kot si to očitno napačno razlaga pritožba. Ker dostop do nepremičnin z interventnimi vozili in dostop s strani B. Č. nista predmet predlagane začasne odredbe, se sodišču prve stopnje do pritožbeno izpostavljenih trditev zaradi nerelevantnosti ni bilo potrebno opredeliti. Zato očitana postopkovna kršitev ni podana.

9. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz tožbenih trditev izhaja, da kljub s strani tožencev postavljenim oviram tožnikom dostop z osebnimi avtomobili ni onemogočen, je sodišče prve stopnje v tem delu predlagano začasno odredbo pravilno zavrnilo. Zato je bilo pritožbo v tem delu potrebno zavrniti in izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na prevoz z osebnimi avtomobili potrditi (druga točka 365. člena, 366. in 353. člen ZPP).

10. V predmetni zadevi, ko se predlaga izdaja tako imenovane regulacijske začasne odredbe, ki se pokriva z zahtevkom, ki je postavljen v tožbi, velja, da njen namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa v začasni ureditvi spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena1. Sodno varstvo svojega namena očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane težko nadomestljiva škoda2. Kadar se presoja dopustnost izdaje regulacijske začasne odredbe, je tako pri presoji, ali bo posledice izdane začasne odredbe kasneje, če bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, mogoče odpraviti, res potreben restriktiven pristop kot je to obrazložilo že prvostopno sodišče. To narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke (toženca), saj izdana začasna odredba, ki se pokriva z zahtevkom, dejansko pomeni, da sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odloči še preden izpelje kontradiktoren postopek, ki tudi tožencu zagotovi možnost, da brani svoje pravice in interese. Izdaja regulacijske začasne odredbe zato (tudi če tožnik izkaže težko nadomestljivo škodo) v primeru, da vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, tako res ni dopustna. V predmetni zadevi pa je bilo nadalje v izpodbijanem sklepu zavzeto še stališče, da se pri izdaji ureditve začasne odredbe ne presoja pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (tehtanje neugodnih posledic). Gre za stališče, ki je res zavzeto v nekaterih zadevah3 ter o katerem sodna praksa ni enotna. Po mnenju tega pritožbenega sodišča je takšno stališče zmotno, saj iz odločbe Ustavnega sodišča RS, na katero se v izpodbijani odločbi sklicuje tudi sodišče prve stopnje, ne izhaja. V odločbi Up 275/97 je namreč izrecno obrazloženo: „Takšna začasna odredba je torej lahko dopustna, vendar le ob upoštevanju strogih pogojev: jasen izkaz nevarnosti nasilja ali nenadomestljive škode, pri čemer je interese tožnika potrebno tehtati z interesi toženca. Slednje predvsem zahteva presojo, ali bi začasna odredba lahko bila "reverzibilna", tj. ali bi se kljub izdani začasni odredbi in spolnitvi kasneje po sodbi, če bi ta bila zavrnilna, lahko zatoženca vzpostavilo prejšnje stanje. Takšna začasna odredba torej ni mogoča, če bi tožencu nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi več bilo mogoče odpraviti, ali opustitev nečesa, česar kasneje (po razveljavitvi začasne odredbe) več ne bi bilo mogoče storiti.“ Kljub temu, da mora sodišče torej res zelo omejevalno razlagati pojme grozeče nasilje oziroma težko nadomestljiva škoda, pa mora tako ravnati ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke4. 11. Težko nadomestljivo škodo so tožniki utemeljevali s trditvami o nezmožnosti dostopa z motornimi vozili, večjimi od osebnih vozil (t.j. kombiji, tovornimi vozili, kmetijskimi stroji, cisterno), da to posega v možnost tožnikov, da prevažajo mleko, živino in silažo, ter da je bilo potrebno zaradi nujnosti prevoza in nemožnosti drugega dostopa podreti steber na marofu, zaradi česar obstoji nevarnost rušitve objekta. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni dokazana verjetnost nastanka težko nadomestljive škode, ker tožniki zatrjevane škode in možnosti njene nadomestitve niso dovolj konkretizirali. Razumevanje pogoja težko nadomestljive škode prvostopenjskega sodišča, je napačno. Tožniki so namreč zatrjevali onemogočen (edini) dostop do svojih nepremičnin, kar v skladu s sodno prakso vsekakor predstavlja težko nadomestljivo škodo. Sodišče prve stopnje torej ni ravnalo prav, ko ni ocenjevalo, ali je podan takšen izjemen položaj, ki upravičuje izdajo predlagane začasne odredbe, predvsem, ko ni tehtalo interesov nasprotne stranke, torej presojalo trditve, da toženca s predlagano začasno odredbo ne bi utrpela nobene škode. O nasprotnem, zakaj bi jima s prepovedjo oviranja in preprečevanja prevozov tožnikom nastajala škoda, lahko podata ustrezne trditve le toženca v morebitnem ugovornem postopku.

12. Ker o izdaji začasne odredbe prvič ne more odločati že pritožbeno sodišče, saj bi bil s tem onemogočen ugovorni postopek, je bilo potrebno pritožbi v preostalem delu ugoditi, izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na prevoz z motornimi vozili, večjimi od osebnih avtomobilov, razveljaviti ter zadevo v razveljavljenem obsegu vrniti v nov postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena, 366. člen in 355. člen ZPP).

13. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje skrbneje opredeliti do navedb v predlogu, ter upoštevaje pravilno materialnopravno izhodišče ponovno presoditi, v katerem okviru je izdaja začasne odredbe umestna.

14. O stroških tega pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (tretji in četrti odstavek 166. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. 2 Ustavno sodišče je izdajo regulacijske začasne odredbe sicer vezalo na preprečitev nenadomestljive škode, vendar je ta pogoj sodna praksa nadomestila s pogojem težko nadomestljive škode (glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 105/2008). 3 Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 372/2009, II Cp 3034/2012, II Cp 3469/2012, II Cp 2085/2013, II Cp 163/2015, I Cp 245/2015, I Cpg 972/2015, II Cp 2986/2015, II Cp 2439/2018. 4 Primerjaj: - N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba, Ljubljana, 2015, str. 129, - U. Vrtačnik, Neža Pogorelčnik, Pogoji za izdajo začasna odredbe, Odvetnik 1/2014, str. 11, - odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 105/2008, Višjega sodišča v Celju I Ip 762/2007, Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 914/2011, I Cpg 536/2010, I Cp 2881/2011, I Cp 2168/2015, I Cp 3381/2016, II Cp 540/2016, Višjega sodišča v Kopru I Cp 895/2006 in druge.