Jedro

Ker je škoda (stroški za pomoč pri delu na vrtu) nastala v Švici, je po 216. členu ZPP treba oceniti njeno višino glede na švicarske razmere.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, in se prvostopenjska sodba spremeni v točki I izreka tako, da se znesek, ki sta ga solidarno dolžni povrniti toženki, in sicer:

1. prvo tožeči stranki, zviša iz 6.427,72 za 720,16 EUR na 7147,88 EUR in

2. drugo tožeči stranki, zviša iz 5.079,48 EUR za 820,17 EUR na 5899,65 EUR

II. V točki II izreka se znesek 43.600,00 EUR nadomesti z zneskom 42.059,67 EUR.

III. Točka III izreka se spremeni tako, da se odslej glasi: „Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 2.310,31 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh po prejetju te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

IV. Sodba se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala povrnitev materialne in nematerialne škode, ki jo je utrpela v prometni nesreči 29. 9. 2005 in z njo povezanih dogodkih. Obstoj odgovornosti v tej zadevi ni bil sporen, sporna je bila utemeljenost posameznih zahtevkov ali pa višina odškodnine za posamezno vrsto nastale škode.

2. Prvostopenjsko sodišče je toženki pod 1. in 2. obsodilo na solidarno plačilo 6.427,72 EUR v korist prve tožnice in 5.079,48 EUR v korist druge tožnice skupaj z zamudnimi obrestmi. Zahtevek je v presežku (glede glavnice v višini 43.600,75 EUR) zavrnilo. Odločilo je tudi, naj vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

3. Prvostopenjsko sodišče je prvo tožnico imenovalo 1. tožeča stranka, drugo tožnico pa 2. tožeča stranka.

4. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V njej navaja številne pritožbene razloge. Ker se pritožbeni razlogi nanašajo na posamezne vrste škod, jih bo pritožbeno sodišče podalo v nadaljevanju v zvezi s posamezno vrsto škode in bo sproti tudi odgovorilo na vsakega od njih.

5. Tožena stranka je odgovorila na tožbo. V njej je predlagala zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba je deloma utemeljena.

7. Prvostopenjsko sodišče je v tej zadevi odločalo ob uporabi slovenskega materialnega prava, kar je pravilno glede na 30. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/1999).

ODŠKODNINA ZA NEPREMOŽENJSKO IN PREMOŽENJSKO ŠKODO Odškodnina za duševne bolečine zaradi strahu

8. Tožeča stranka je vložila pritožbo zaradi odmere odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi pretrpljenega strahu (179. člen OZ), ker naj bi prvostopenjsko sodišče ne bilo upoštevalo ugotovitev izvedenca glede občasnega strahu pred medicinskimi posegi in sicer pri obeh tožnicah. Ostale za odmero odškodnine odločilne okoliščine so še, da sta obe tožnici trpeli hud primarni strah za njuno življenje ob sami prometni nesreči, in strah srednje intenzivnosti v zvezi z izidom zdravljenja. Pri prvi tožnici je ta strah trajal 2 meseca, drugi tožnici 1 mesec. Glede podrobnosti se pritožbena sodba izrecno sklicuje na prvostopenjsko sodbo.

9. Pritožba se sklicuje na tri sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS, katerih opravilne številke izrecno navaja. Pritožbeno sodišče je te sodne odločbe preučilo. Vse tri so za odločitev v tej zadevi nepomembne, ker se ne nanašajo na podobne primere.

10. Ne glede na to pa je pritožbeno sodišče ob primerjavi s podobnimi primeri, vendar ne tistimi, na katere se sklicuje pritožba, odločilo, da je bila dosojena odškodnina za pretrpljeni strah prenizka. Zato je odškodnino za prvo tožnico zvišalo za 700,00 EUR, tako da bo skupaj upravičena do odškodnine v višini 2.000,00 EUR. Odškodnino za drugo tožnico je zvišalo za 500,00 EUR, tako da bo skupaj upravičena do 1.500,00 EUR.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti

11. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za duševne bolečine prve tožnice zaradi skaženosti (179. člen OZ). Razlog za skaženost je šiv na spodnjem delu trebuha. Glede šiva je prva tožnica navajala, da jo spominja na škodni dogodek in vse negativno v zvezi z njim. Glavni razlog za zavrnitev zahtevka je bil, da tožeča stranka ni navedla nobenih dejstev v zvezi s konkretnimi duševnimi bolečinami. Pritožba napada takšno stališče prvostopenjskega sodišča. Meni, da ni sodišče niti obrazložilo, zakaj naj bi občutki, ki jih je izpovedala prva tožnica, ne pomenili izražanja duševne bolečine zaradi skaženosti.

12. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem. V sodni praksi se je ustalilo, da mora stranka izpovedati, da kakšne konkretne duševne bolečine je trpela. Takšnih navedb tožeča stranka ni podala. Njene trditve ne kažejo na duševno trpljenje in je zato odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in nevšečnosti med zdravljenjem

13. Ta tožbeni zahtevek sta uveljavljali 1. in 2. tožnica. Tožbena zahtevka sta bila zavrnjena. Pritožba napada stališče prvostopenjske sodbe, da prvotoženkina začasna opustitev jadranja in vožnje z motorjem v dolžini treh mesecev ni razlog za dosoditev odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (v nadaljevanju: ZŽA). Posebej graja še okoliščino, da prvostopenjsko sodišče ni opredelilo pravno nedoločnega pojma „trajnejše zmanjšanje življenjskih aktivnosti“. Izpodbija tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da zaradi odstranitve vranice niso bile zmanjšane življenjske aktivnosti.

14. Pritožbeno sodišče na te pritožbene razloge odgovarja, da je odškodninski zahtevek zaradi duševnih bolečin zaradi ZŽA utemeljen le, če je zmanjšanje življenjske aktivnosti trajno. Na to nakazuje že sam pojem, dodaten argument za pravilnost takšne razlage se najde še v besedilu 182. členu OZ. Odškodnina se prisodi, če pride do ZŽA nasploh in ne le začasno. Sicer pa je takšno tudi stališče sodne prakse in literature (glej Koman Perenič, Škoda in odškodnina, Ljubljana 2004, str. 145 in nasl.; vključen je tudi pregled sodne prakse). V tem oziru je jasno, da zgolj začasna opustitev konjičkov ne zadošča za prisojo odškodnine za ZŽA. 15. Nasprotno pa je odstranitev vranice trajna. Po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjske sodbe prva tožnica ni zatrjevala, da bi imela njena odstranitev kakšne konkretne in trajne posledice za njen način življenja. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in se z njo pritožbeno sodišče izrecno strinja.

16. Druga tožnica je navedla, da je po škodnem dogodku opustila vožnjo z motorjem in jadranje, ki sta bila prej njena konjička. Od prve tožnice se je ločila in je ostala nezaposlena. Zadnje je le deloma pripisala škodnemu dogodku. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo zato, ker naj ne bi navedla konkretnih dejstev, ki bi kazala na duševne bolečine. Glede duševnih bolečin zaradi ZŽA 2. tožnice pa je pritožba predvsem grajala, da prvostopenjsko sodišče ni ocenilo, ali se je oprlo na izpoved druge toženke, in pa, ali je izpoved 2. tožnice ocenilo kot verodostojno.

17. Prvostopenjsko sodišče v resnici ni posebej ocenjevalo verodostojnosti te izpovedi. Razlog za to je bil, da ne bi bilo mogoče ugoditi zahtevku niti, če se njeni izpovedi verjame v celoti. Tudi če se namreč stori tako, 2. tožnici vožnja z motorjem in jadranje kot takšna nista onemogočena, na primer zaradi v sami prometni nezgodi prizadejanih telesnih poškodb. Zato 2. tožnica ne more zahtevati odškodnine zaradi ZŽA. Tudi če prvostopenjsko sodišče ni ocenilo dokazov, ni storilo procesne napake, saj so bile že trditve takšne, da bi ne mogle voditi do uspeha. Prenehanje prej obstoječe življenjske skupnosti s 1. tožnikom in nezaposlenost pa so le posredna posledica same prometne nezgode. Gre za takšno posledico, ki je ni mogoče naravnost pripisati prometni nezgodi, in ki je odvisna tudi še od drugih faktorjev. Enega takšnih faktorjev je 2. tožnica sama opisala, namreč pogosta opitost 1. tožnice. Zato za takšno zatrjevano škodno posledico 2. tožnica ne more dobiti odškodnine.

Odškodnina za pretrpljene telesne bolečine

18. Pritožba meni, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno prisodilo odškodnine za pretrpljene telesne bolečine 2. toženke (179. člen OZ). Dejstva, na katerih temelji prvostopenjska sodba, pa pritožba sicer niti ne izpodbija. Druga tožnica je utrpela zlom dveh levih reber, udarnino levega dela prsnega koša in udarnino prsno ledvenega dela hrbtenice. Prepeljana je bila v bolnišnico, prejemala je infuzije in je vršila dihalno fizikalno terapijo, ki je bila neprijetna in boleča. Prejemala je analgetike in je bila večkrat slikana z rentgenom. Kar se samih bolečin tiče, so bila te naslednje: hude telesne bolečine so trajale 3 do 4 dni, srednje hude bolečine približno teden do dva, in potem še stalne lahke bolečine približno teden do dva. Občasno so se lahko za krajši čas pojavile tudi srednje hude do lahke bolečine, ki pa so izzvenele v štirih do šestih tednih. Tudi glede podrobnosti o okoliščinah, ki se nanašajo na telesne bolečine, se pritožbena sodba izrecno sklicuje na prvostopenjsko sodbo.

19. Pritožbeno sodišče se z dosojeno višino odškodnine strinja. Sodna praksa, objavljena v zbirki odločb Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2010, str. 786 (št. VII/8) in in 797 (primer VII/18) kaže na to, da je bila odškodnina prisojena v primerni višini. Zlasti prvi navedeni primer je zaradi primerljivih poškodb (in celo precej hujših nevšečnosti pri zdravljenju) takšen, da kaže, da ni razloga za povišanje odškodnine.

Povrnitev stroškov za taksi

20. Pritožba meni, da prvostopenjska sodba ni dovolj obrazložila, zakaj ni kot škode priznala stroškov za prevoz s taksijem od St. Gallna do Horna (oboje v Švici) in nazaj v višini 30,16 EUR. Pritožba meni, da je zavrnitev zahtevka nepravilna tudi zato, ker je v drugih primerih prvostopenjsko sodišče priznalo stroške, čeprav računi za opravljeni prevoz niso bili priloženi.

21. Pritožba je v tem delu neutemeljena. Da je prvostopenjsko sodišče priznalo stroške za prevoz, čeprav ni bilo predloženo nobeno dokazilo glede stroškov prevoza, drži le za le prevoz med Kreizčingenom in St. Gallnom. Razlog, zakaj je sodišče tako odločilo, je jasno razviden iz same prvostopenjske sodbe (rš. 54). Razlog je bil, da je izvedenec ugotovil, da je bila 2. tožnica na ta dan zares pregledana v bolnišnici v St. Gallnu. Podobnega ali kakšnega drugega pojasnila za prevoz med St. Gallnom. in Hornom. pa prvostopenjsko sodišče ni našlo in je zato pravilno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov za taksi.

Povrnitev stroškov za letalski prevoz

22. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov za prevoz z letalom iz Ljubljane do Züricha. Kot razlog je navedlo, da tožeča stranka ni dokazala, da je prevoz plačala. Pritožba se s tem ne strinja. Meni, da zahtevek zavarovalnice R. za povrnitev stroškov letalskega prevoza še vedno obstaja, in da gre za znesek, ki ga bo treba poravnati, razen če se izkaže, da 1. tožnica ni kriva za prometno nesrečo. 23. Prva tožnica je pravzaprav v pritožbi sama podala vse razloge, zaradi katerih je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Terjatev zavarovalnice R. za povrnitev stroškov letalskega prevoza je očitno pogojna in še zdaleč ne zanesljiva. Oškodovanec pa pač lahko zahteva le povrnitev škode, ki je v zmanjšanju premoženja (132. člen OZ). Zgolj pogojna, in zaenkrat neuveljavljena terjatev zavarovalnice R. še ni pripeljala do zmanjšanja premoženja. Odločitvi prvostopenjskega sodišča torej ni mogoče očitati napake.

Povrnitev stroškov prevoza na fizioterapijo in do osebnega zdravnika

24. Stroške za prevoz na fizioterapijo in do osebnega zdravnika je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker tožeča stranka ni navedla dolžine in števila poti, ki jih je opravila prva tožnica. Pritožba meni drugače, namreč da jih je navedla, in da je prej opisana ugotovitev prvostopenjskega sodišča protispisna. Pritožbeno sodišče se s to grajo ne strinja. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da mora stranka, ki želi doseči povrnitev stroškov, postaviti trditve o številu in dolžini poti. To toliko bolj, če tožena stranka zahtevek prereka, kar je tožena stranka v tej zadevi tudi storila. Zadostnih trditev ni bilo nikoli postavljenih, in sicer ne v tožbi, ne v prvi pripravljalni vlogi (z dne 6. 10. 2008; l. št. 22 – 23). Tudi na opozorilo sodnice na prvem naroku za glavno obravnavo ni prva tožnica svojih trditev dopolnila, tako da je pritožba v tem delu očitno neutemeljena. Če pa pritožba meni, da je naloga sodišča, da iz priloženih listin samo ugotavlja razloge za potovanja, njihovo število in razdaljo med za sodišče povsem tujimi kraji, pa so ta pričakovanja v nasprotju s 4. odstavkom 105, 1. odstavkom 180. člena in 7. in 212. členom ZPP.

Povrnitev stroškov za prehranjevanje

25. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov za prehrano druge toženke za čas (nenačrtovanega) bivanja v Ljubljani. Menilo je namreč, da je strošek s prehrano običajen strošek, ki bi nastal tudi, če bi do prometne nesreče v Sloveniji sploh ne prišlo.

26. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča. Stroški prehrane nastanejo v vsakem primeru. So pa lahko stroški prehrane zaradi bivanja v tujini drugačni, in sicer višji. V to smer pa 2. tožnica ni postavila nobenih posebnih trditev.

Povrnitev ostalih v Republiki Sloveniji nastalih stroškov

27. Oba tožnika sta zahtevala povrnitev stroškov napitnine in stroškov za frizerja za 1. tožnico, za nego las in britje. Prvostopenjsko sodišče je povrnitev teh stroškov zavrnilo z argumentom, da niso v vzročni zvezi z nastalo nesrečo. Pritožba meni, da je bila takšna obrazložitev premalo utemeljena.

28. Pritožbeno sodišče se s pritožbeno grajo ne strinja. Potreba po frizerskih storitvah obstaja tudi doma. Nobenega posebnega razloga ni mogoče najti za to, da bi bila v tujini kaj drugačna, večja ali manjša, kot doma. Če pa je že bila, potem je 1. tožnica ni zatrjevala. Kar pa se tiče stroškov napitnin, so to stroški, ki nastajajo zaradi dobrodelnosti dajalca napitnine. Ker ni nihče zavezan k dajanju napitnine, tudi ne more zahtevati povrnitve od tretjega, če jo da. Poleg tega praviloma stroški napitnine nastajajo tudi doma, kot je menilo že prvostopenjsko sodišče. 29. Drugačnega mnenja kot prvostopenjsko sodišče pa je pritožbeno sodišče le glede stroškov v višini 40,33 (za obe tožnici skupaj) za nakup pisarniškega materiala, copat, sanitarnih artiklov in podobnega. Ti izdatki so nastali zaradi nepredvidenega bivanja na ozemlju Republike Slovenije, ki je nastalo zaradi prometne nezgode. Iz tega razloga sta obe tožnici upravičeni do povrnitve teh stroškov, in sicer 1. tožnica do višine 20,16 EUR in 2. tožnica do višine 20,17 EUR, kar skupaj ustreza zahtevanemu znesku.

Povrnitev stroškov za pomoč pri gospodinjskih opravilih

30. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov za tujo pomoč v gospodinjstvu. Zahtevek prve tožnice je zavrnilo zato, ker pomoči v gospodinjstvu ni nihče nudil. Če mu jo bi bila nudila druga toženka, potem bi bil njen obseg takšen, da ne bi bila bistveno presegala običajne medsebojne pomoči med partnerjema in je bila poleg tega tudi kratkotrajna. Pritožba napada prav ta drugi razlog in meni, da prvostopenjsko sodišče ni ocenilo, v kakšnem obsegu medsebojna pomoč ne presega običajnih okvirjev.

31. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena. Prva tožnica bi lahko zahtevala le povrnitev nastale premoženjske škode (132. člen OZ). Morala bi bila določno trditi vsaj to, da ji je pomoč v gospodinjstvu nekdo nudil. Trdila pa je ravno nasprotno, namreč da gospodinjskih del zanjo ni nihče opravljal. Zato pa pritožba s svojim pritožbenim razlogom ne more imeti uspeha.

32. Tožbenemu zahtevku druge tožnice za povrnitev stroškov za tujo pomoč pri delu na vrtu je prvostopenjsko sodišče deloma ugodilo. Vrednost dela je ovrednotilo po v slovenski sodni praksi ustaljeni odmeni, to je 5 EUR na uro. Pritožba napada to odločitev prvostopenjskega sodišča z argumentom, da je škoda nastala na ozemlju Švice in da bi morala biti ocenjena po stroških, kot nastajajo v Švici.

33. Prvostopenjsko sodišče je v resnici ravnalo materialnopravno zmotno. Ker je škoda nastala v Švici, je po 216. členu ZPP pač treba oceniti njeno višino glede na švicarske razmere. To pa so razmere, v katerih je cena dela bistveno višja kot v R. S. kar je posledica bistveno višje gospodarske razvitosti Švici v primerjavi s Slovenijo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina v višini 15 EUR/uro primerna in je zato odškodnino, prisojeno drugi toženki, zvišalo za 300,00 EUR (30 ur x 10 EUR/uro = 300,00 EUR). Druga tožnica lahko torej zahteva poleg prej prisojenih 150,00 EUR še dodatnih 300,00 EUR, skupaj torej 450,00 EUR.

Povrnitev stroškov za nadomeščanje pri hišniških opravilih

34. Obe tožnici sta, po lastnih zatrjevanjih, opravljali hišniška opravila. Trdili sta, da sta bili zaradi posledic prometne nezgode ovirani pri opravljanju teh del in da sta zato morali plačati tretjim osebam, da so opravljale ta dela namesto njiju. Prvostopenjsko sodišče je takšna zahtevka zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnici nista dokazali, da bi bili tretjim osebam nadomeščanje pri opravljanju hišniških opravil plačali. Te ugotovitve pritožba izpodbija tako, da meni, da je takšno sklepanje nejasno.

35. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja. Sklepanje prvostopenjskega sodišča temelji na pravilni uporabi določb pravnega postopka, zlasti 7. in 212. člena ZPP in 132. člen OZ. Ker je tožena stranka trditve prerekala, bi bili morali tožnici nastalo škodo dokazati. To pa bi bili lahko storili tako, da bi bili trdili in po potrebi dokazali, da sta nadomeščanje pri hišniških opravilih svojim namestnikom plačali. To jima ni uspelo.

Povrnitev škode zaradi izgubljenega dobička zaradi zaprtja prodajaln

36. Obe tožnici sta navedli, da sta morali zaradi telesnih poškodb za štiri tedne zapreti dve prodajalni v Švici. Zahtevek 2. tožnice je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zato, ker sama ni bila imetnica trgovin. Zahtevek 1. tožnice pa je bil zavrnjen zato, ker sodišče ni našlo listin, na katere se sklicuje prva tožnica. Pritožba trdi, da je takšna obrazložitev protispisna, saj naj bi bili tožnici že z vložitvijo tožbe in s pripravljalno vlogo z dne 25. 9. 2008 predložili letni obračun za trgovino za leta 2003 do 2005 in listine glede razvoja prometa v letih 1995 do 2006. 37. Pritožba je glede tega neutemeljena. Niti pritožbeno sodišče, kot že pred njim prvostopenjsko, ni našlo prevodov listin. V svežnju prevodov, ki so priloženi spisu kot priloga A106, se nahaja popis listin. V tem popisu so listine, ki jih omenja pritožba, sicer upoštevane. Ni pa mogoče najti niti njihovih originalov niti njihovih prevodov. Pritožbeno sodišče pripominja, da listine, tudi če bi v spisu obstajale v prevodu, prvi tožnici ne bi mogle pomagati do uspeha. Prva tožnica je namreč v tožbi trdila, kolikšen je bil dnevni promet in kolikšen je bil delež stroškov in je iz tega poskušala izračunati dobiček. Vse to je tožena stranka prerekala, zato bi bila morala svoje trditve dokazati.

38. Kar bi bila lahko 1. tožnica zahtevala, bi bil izgubljeni dobiček (132. in 3. odstavek 168. člena OZ). Za dokazovanje tega pa povprečni dohodek in povprečni stroški niso primerni, temveč letni izkaz dobička. Predvsem pa bi bila morala 1. tožnica določno utemeljiti, z določnim sklicevanjem na listine, zakaj je postavila svoj zahtevek prav tako, kot ga je (226. člen ZPP). Tega skozi celotni prvostopenjski postopek ni niti storila, kaj šele karkoli dokazala.

Povrnitev 3 mesečnih plač

39. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek prve tožnice za povrnitev stroškov, ki jih je imela s tem, da je drugi tožnici morala izplačati 3 mesečne plače zaradi njene delovne nezmožnosti. Zavrnilo ga je zato, ker ni dokazala, da bi strošek izplačila plač resnično bremenil njo osebno, in ne zavarovalnice. Pri tem se je oprlo na ugotovitev, da ji je poravnala škodo zavarovalnica. Pritožba napada prav to. Meni, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo razpravnega načela. Navaja, da prvi tožnik ni umaknil svojega zahtevka ali z njim kakorkoli razpolagal. 40. Pritožbeno sodišče pritožbenega razloga niti ne razume. Zavrnitev zahtevka temelji na tem, da ni bil dokazan temelj za njegov obstoj, to pa je v tem primeru škoda. Prvostopenjska sodba je bila v tem smislu tudi obrazložena (glej rš. 102). Razpravno načelo s tem nima nobene povezave in ni bilo kršeno.

41. Kot nedokazan je zavrnilo prvostopenjsko sodišče tudi zahtevek 2. tožnice za povrnitev izgubljenega zaslužka. Med razlogi, ki jih je navedlo, je bilo tudi, da ni dokazala, koliko je znašala njena plača pred nezgodo in koliko je dejansko prejela v posameznih mesecih. Pritožba napada odločitev, ki meni, da je v zadevnem obdobju delovna nezmožnost obstajala, prvostopenjska sodba pa naj bi bila glede tega dejstva pomanjkljivo obrazložena. Pritožbeno sodišče opozarja pritožnico, da to za odločitev o samem zahtevku niti ni bistveno, saj je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek tudi zaradi nedokazanosti (212. člen ZPP). Tudi če bi druga toženka bila v času med januarjem in aprilom 2006 res nesposobna za delo, bi bila morala dokazati, kolikšen je bil njen izgubljeni dobiček (132. člen OZ). Tako je pravilno razlogovalo že prvostopenjsko sodišče. Povrnitev stroškov za franšize

42. Prva tožnica je zahtevala tudi povrnitev škode, ki naj bi ji bila nastala zaradi franšize. Prvostopenjsko sodišče je takšen zahtevek zavrnilo zato, ker že iz trditev ni bilo jasno, kakšno zvezo naj bi bilo imelo plačilo franšize s prometno nesrečo. Pritožba je menila, da prvostopenjsko sodišče ni podalo dokazne ocene in je zgolj pavšalno sklenilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Iz predloženih listin pa naj bi bilo razvidno, koliko je 1. tožnici bilo povrnjeno glede materialne škode na motorju.

43. Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču pavšalno obrazložitev, da je bil tožbeni zahtevek nesklepčen. S tem pa očita prav tisto, kar je bilo značilno za njeno lastno ravnanje pri postavljanju trditev o škodi zaradi franšiz in pri dokazovanju. V tožbi (l. št. 5) in v vlogi z dne 6. 10. 2008 (l. št. 24) je prva tožnica zgolj postavila trditve o stroških franšiz. Vse navedbe skupaj so zelo splošne in kratke in so v pripravljalni vlogi dolge približno četrtino strani. Priložila je tudi seznam prilog, obakrat dolžine, ki je presegala eno stran. Katera od številnih listin naj bi dokazovala nastanek takšnih stroškov, iz tega dolgega seznama ni mogoče razbrati. Trditve je tožena stranka prerekala.

44. Sodnica je na 1. naroku za glavno obravnavo pozvala k dopolnitvi navedb (l. št. 83). Kljub materialnemu procesnemu vodstvu sodišča prva tožnica navedb ni dopolnila. Zaradi nedokazanosti zahtevka je prvostopenjsko sodišče zahtevek zavrnilo. Ravnalo je pravilno; pritožba se sklicuje zgolj na to, da naj bi bila utemeljenost zahtevka razvidna iz predloženih listin. Tudi pritožba nič ne navaja, kje naj bi bile postavljene ustrezne trditve, ki bi bile pojasnjevale, zakaj naj bi bila tožeča stranka prikrajšana zaradi stroškov za franšize. Zadostnih navedb dejstev in tudi potrebnih dokaznih predlogov tudi pritožbeno sodišče ni našlo niti v tožbi (l. št. 5), niti v vlogi z dne 6. 10. 2008 (l. št. 23 in 24). Sodišče pa ni dolžno samo iskati, katera od nemara številnih listin je tista, ki utemeljuje strankin zahtevek. Glede na 212. člen ZPP mora torej 1. tožnica sama nositi posledice svojega ravnanja, saj je prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno.

Graje v zvezi z delom izvedenca

45. Poleg razmeroma natančnih očitkov v zvezi s posameznimi vrstami škod pritožba na koncu (na straneh 12 in 13) tudi na splošno graja ravnanje sodišča v zvezi z izvedencem medicinske stroke. Meni, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do tega „zakaj v svoji dokazni oceni navaja, da je v celoti povzelo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, nato pa vsebine pri sami dokazni presoji ne upošteva.“ Poleg tega naj bi sodišče ne obrazložilo, zakaj je zavrnilo postavitev izvedenca medicinske stroke.

46. Iz same pritožbe ni mogoče ugotoviti, na katero vrsto nematerialne škode se ta graja nanaša, zato bo tudi odgovor na pritožbeni razlog splošen. Sodišče lahko dejstva ugotavlja tudi s pomočjo izvedenca (243. člena ZPP). Dokaze mora presoditi; če so si nasprotujoči, mora obrazložiti, kateri je bolj prepričljiv. Uporaba ugotovljenih dejstev na materialnopravno normo, pa se opravlja v okviru subsumpcije in je del uporabe materialnega prava. Ustaljena sodna praksa pa je, da se v okviru ugotavljanja različnih vrst nematerialne škode zanese na izvedensko mnenje bolj kot na trditve strank. To pač zato, ker so trditve strank pristranske, izvedensko mnenje pa ni.

47. Očitek, da prvostopenjsko sodišče ni ocenjevalo dokazov, tudi izpovedi tožeče stranke, preprosto ne drži (npr. rš. 13 in nasl. prvostopenjske sodbe). S tem pa, ko je sodišče dejstva ugotovilo drugače, kot si je to želela tožeča stranka, seveda še ni zanemarilo svoje dolžnosti, da oceni dokaze.

48. Drugi pritožbeni očitek je nejasen. Sodišče je postavilo izvedenca medicinske stroke. Na to mnenje je lahko vsaka stranka dala pripombe, vendar le v roku 20 dni. Sodišče je vnaprej opozorilo na to, da po roku danih pripomb ne bo upoštevalo (pisanje z dne 23. 12. 2010, l. št. 115). Na izvedensko mnenje je pooblaščenec tožeče stranke dal svoje pripombe (dne 14. 1. 2011, l. št. 117), ni pa predlagal postavitve drugega izvedenca. Tožnici sta podali še (osebno) svoje lastne pripombe, vendar šele na samem naroku (dne 14. 2. 2011) in torej glede na 1. in 5. odstavek 286.a člena ZPP prepozno. Na samem naroku dne 14. 2. 2011 (ki je bil hkrati zadnji narok) tožeča stranka ni predlagala postavitve drugega izvedenca, tudi kakršnihkoli novih pripomb ni bilo več (l. št. 133 in 134). Sodišče zato tudi ni imelo nobenega temelja za morebitno zahtevo za dopolnitev izvedenskega mnenja ali celo postavitev drugega izvedenca. Dotedanji dokazni postopek je zadoščal za ugotovitev dejstev.

STROŠKI

Stroški tožeče stranke

49. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti spremenilo tudi odločitev o stroških. Prvostopenjsko sodišče je namreč odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Za takšno odločitev pa ni imelo pravnega temelja, zato jo je pritožbeno sodišče spremenilo.

50. Povrnejo se le potrebni stroški (1. odstavek 155. člena ZPP) sorazmerno uspehu v pravdi (2. odstavek 154. člena ZPP).

51. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov za nekaj deset pisem (dopisov) različnim osebam, zlasti odvetniku U. N. F. in zavarovalnici C.. Da bi bilo katerokoli od teh pisem res poslanih, pa ni dokazov v predloženih listinah. Zato se stroški za ta pisma ne priznajo. Isto velja tudi za telefonski pogovor dne 10. 9. 2008. Neutemeljen je tudi zahtevek za povrnitev nagrade za pregled dokumentacije (16. 9. 2008). Ta storitev je vključena v splošno nagrado za vložitev tožbe.

52. Glede na vrednost spornega predmeta je po tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) tožeča stranka za tožbo bila upravičena zahtevati 1100 OT, saj je vrednost spornega predmeta znašala 120.060 OT. To je potem temelj za izračun vseh ostalih stroškov. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov, ki jih je imela s sestavo tožbe (16. 9. 2009), z dvema pripravljalnima vlogama (obe z dne 25. 9. 2009), in s pripravljalnimi vlogami z dne: 6. 10. 2008, 19. 1. 2009, 30. 9. 2009 (dve vlogi), 4. 5. 2010, 15. 9. 2010, in 13. 1. 2011. 53. Upravičena je do povrnitve stroškov za vložitev tožbe v višini 1.100 OT. V spisu ni izkazano, da bi tožeča stranka 25. 9. 2008 vložila dve pripravljalni vlogi. Na ta dan je le plačala sodno takso, k čemur je dodan kratek dopis. Ta ni bil potreben, saj nastane dolžnost plačila sodne takse že ob vložitvi tožbe in zato tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za takšno, v bistvu nepotrebno vlogo. Prav tako ni upravičena do povrnitve stroškov za pripravljalno vlogo z dne 6. 10. 2008, saj je z njo zgolj predložila prevode in popravila napake v lastnih navedbah. To pa ni takšna vloga, ki bi se ji ne bi bila mogla izogniti. Pač pa je upravičena do povrnitve stroškov za pripravljalno vlogo z dne 19. 1. 2009 v višini 1.100 OT. V spisu ni mogoče najti dveh pripravljalnih vlog, ki naj bi bili po stroškovniku obe sestavljeni 30. 9. 2009, temveč le eno samo. Tožeča stranka lahko zanjo zahteva povrnitev stroškov v višini 825 OT. Zahteva lahko tudi le nagrado v višini 50 OT za pisanje z dne 4. 5. 2010, ki je po njenem mnenju bila sestava pripravljalne vloge, v resnici pa je bilo zgolj kratko pisanje o tolmačih. Pripravljalna vloga z dne 15. 9. 2010 je bila zgolj dokazni predlog, za katerega lahko zahteva povrnitev 50 OT (tf. št. 19 (4) OT). Upravičena je tudi do povrnitve 550 OT za pripravljalno vlogo, ki jo je spisala 13. 1. 2011. Skupaj je upravičena do 3675 OT. Odločitev o stroških v tem delu temelji na tf. št. 18 (1) in 19 OT.

54. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev po 50 OT za predlog za pospešitev (z dne 3. 6. 2009) in za pripravljalno vlogo z dne 31. 5. 2010. Zadnja vloga je v resnici obrazložen dopis in je upravičena do nagrade po tf. št. 39 (3) v višini skupaj 100 OT.

55. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov za pristop na narok dne 1. 9. 2010 in 14. 2. 2011, za oba naroka je zahtevala tudi urnino. Za prvi narok je upravičena do povrnitve stroškov zastopanja v višini 600 OT, kolikor je zahteval, za drugi pa le 550 OT. Pripada ji tudi urnina, in sicer za prvega od obeh narokov v višini 600 OT, za drugega pa višini 550 OT. Odločitev o povrnitvi stroškov za nagrado za zastopanje temelji na tf. št. 20 (1) in (2) in 1. odstavka 7. člena OT. Skupaj je upravičena do 2.300 OT.

56. Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve zvišane nagrade za svoje storitve po 1. odstavku 5. člena OT, ker temu nasprotuje 2. odstavek 5. člena OT.

57. Skupaj bi lahko tožeča stranka zahtevala v primeru popolnega uspeha 6.075 OT stroške za odvetniško storitev. Od tega zneska je zahtevala tudi povrnitev materialnih stroškov po 12. členu Odvetniške tarife. Glede na navedeno določbo lahko zahteva povrnitev skupaj 71 OT.

58. Skupaj z ostalimi stroški lahko torej tožeča stranka zahteva 6146 OT. Vrednost 1 OT znaša 0,459 EUR. Skupaj z DDV lahko v denarju zahteva 3.385,22 EUR nagrade.

59. Tožeča stranka lahko zahteva tudi povrnitev sodnih taks za vložitev tožbe (592,12 EUR). Plačala je tudi 953,26 EUR za izvedenca in 561,56 EUR za tolmača, 1.655,00 EUR za stroške prevoda po računu podjetja P. d.o.o. (1.655,00 EUR) in 2016,90 EUR kot stroške prevodov. Tožeča stranka je glede zadnjega sicer zahtevala več, vendar pa ni izkazano, da je zahtevani višji strošek sploh imela. Zahteva lahko skupaj povrnitev 5186,72 EUR.

60. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov pričanja za obe toženki in pa povrnitev stroškov posredovanja medicinske dokumentacije v višini 1764,23 EUR. V tem oziru je upravičena do povrnitve stroškov za polet in hotel (709,00 in 642,00 EUR), za taksi (42,00 in 33,00 EUR), za vlak (30,00 + 28,00 + 13,50 + 13,50 CHF) in za poštnino (76,00 CHF). Skupaj je torej upravičena do povrnitve 1512,00 CHF in 87 EUR. Če se za preračun tečajev vzame tečaj Banke Slovenije na dan naroka, katerega sta se stranki udeležili (1. 9. 2010, tečaj: 1,2967 CHF = 1 EUR), znaša 1512,00 CHF po preračunu 1166,04 EUR. Skupaj pa je tožeča stranka upravičena zahtevati 1.253,04 EUR.

61. Skupaj je torej tožeča stranka imela 9824,98 EUR stroškov.

62. Iz sklepa o plačilu nagrade za izvedenca izhaja, da je bila nagrada za izvedenca plačana v celoti iz predujma tožeče stranke. Tožena stranka bo torej lahko zahtevala povrnitev predujma v celoti, tožeča stranka pa preostanek, kolikor ni bil plačan izvedencu.

Stroški tožene stranke

63. Tožena stranka je zahtevala povrnitev sodne takse za prvostopenjski postopek v višini 31,72 EUR in materialnih stroškov v višini 20,00 EUR. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

64. Vsebina odgovora na pritožbo ni takšna, da bi lahko vsaj hipotetično vplivala na procesni položaj tožene stranke. Stroški za to vlogo torej za to pravdo niso bili potrebni in jih sodišče ni priznalo (1. odstavek 155. člena ZPP).

65. V spisu ni izkazano, da je tožena stranka poravnala sodno takso za prvostopenjski postopek. Upravičena je torej le do povrnitve materialnih stroškov v višini 20,00 EUR.

66. Na strani tožeče stranke sta bila kot sospornika dve tožnici. Tožeča stranka ni posebej specificirala, povrnitev katerih stroškov zahteva prva, in katere druga tožnica. Zato odločitev o stroških velja za tožečo stranko kot celoto.

67. Ker je tožeča stranka uspela skupaj s 13.047,53 EUR, ali 23,67 % zahtevka, lahko zahteva povrnitev 2325,57 EUR stroškov. Tožena stranka je uspela s 76,33 % zahtevka. Od tožeče stranke lahko zahtevka povrnitev 15,26 EUR. Po pobotanju obeh zahtevkov lahko tožeča stranka (to je skupaj prva in druga tožnica) zahteva od tožene povrnitev 2.310,31 EUR stroškov.