Jedro

Investitor, ki mu je upravni organ prve stopnje izdal odločbo, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, je imel na podlagi prvega odstavka 241. člena ZUP pravico podati obrazložen odgovor na pritožbo in v posledici tega tudi pravico do povrnitve stroškov, ki so mu zaradi tega nastali.

V kakšni višini je stranka z nasprotnim interesom upravičena do povrnitve stroškov postopka, je odvisno od okoliščin vsakega primera posebej. Upravni organ mora ugotoviti, ali je odgovor na pritožbo zgolj pavšalen (če je npr. predlagana zgolj zavrnitev pritožbe), ali pa odgovor na pritožbo zadosti kriteriju obrazložene vloge po Odvetniški tarifi, ki velja za upravni postopek, in ki dejansko pripomore k rešitvi upravne zadeve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ odločalo o pritožbah zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa o izdaji gradbenega dovoljenja in jih zavrnilo z odločbo, s katero je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Z drugim odstavkom izreka je zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka, s tretjim odstavkom je tam navedenim pritožnikom naložilo povrnitev investitorjevih stroškov pritožbenega postopka v višini 555,00 EUR, v preostalem delu pa je zahtevo investitorja za povrnitev stroškov zavrnilo. S četrtim odstavkom izreka navedene odločbe je odločilo, da je tožnik dolžan investitorju povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 342,6 EUR, v preostalem delu pa je zahtevo investitorja za povrnitev stroškov prav tako zavrnilo.

V obrazložitvi odločitve o stroških postopka se pritožbeni organ sklicuje na prvi odstavek 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in pojasnjuje, da je tožnik dolžan sam kriti svoje stroške, ker je bila njegova pritožba zavrnjena. Investitorjeve stroške za odgovora na pritožbe je prav tako priznal glede na navedeno določbo ZUP in glede na to, da ima investitor na podlagi 241. člena ZUP pravico dati obrazložen odgovor na pritožbe. V odgovoru na tožnikovo pritožbo je investitor predlagal nagrado po tarifni št. 2200 v višini 2477,50 EUR, pavšal za materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 20 % DDV. Upravni organ je pri določitvi višine priznanih stroškov upošteval 22. člen Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 – v nadaljevanju ZOT) in določil vrednost po prostem preudarku, saj je šlo v obravnavani zadevi za postopek izdaje gradbenega dovoljenja, ki je neocenljiva zadeva. Glede na sodno prakso v takih zadevah je upošteval vrednost predmeta 4000 točk in količnik 2,5 za odgovor na pritožbo drugih pritožnikov ter količnik 1,5 za odgovor na tožnikovo pritožbo. Štel je, da odgovora nista zgolj pavšalna in da je investitor na navedbe tožnika v pritožbah moral odgovoriti. Ker pa je šlo v primeru tožnikove pritožbe za manj komplicirano zadevo kot v primeru pritožbe drugih pritožnikov, je bil pri odmeri stroškov investitorja za odgovor na tožnikovo pritožbo upoštevan nižji količnik, tj. 1,5. Tožnik izpodbija odločitev pritožbenega organa v delu, s katerim mu je naloženo, da mora investitorju povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 342,6 EUR. Meni, da je pritožbeni organ nepravilno štel, da je tožnik z vložitvijo pritožbe povzročil, da je moral investitor odgovoriti na pritožbo. Po njegovem mnenju je pritožba v upravnem postopku enostransko pravno sredstvo in zato morebitna stranka z nasprotnim interesom ni dolžna dati odgovora na pritožbo, to naj bi bila le njena pravica. Navaja, da je z vložitvijo pritožbe povzročil stroške pritožbenega postopka, ne pa tudi osebnih stroškov investitorja kot stranke z nasprotnim interesom. Te naj bi bi si investitor povzročil sam, z vložitvijo odgovora na pritožbo. Tožnik pa naj ne bi bil dolžan računati z vložitvijo odgovora na tožbo, še zlasti ne po odvetniku.

Pritožbenemu organu očita tudi, da ni obrazložil, zakaj je glede stroškov, kljub istovrstnim zahtevkom vseh pritožnikov, odločil ločeno, pri čemer je drugim pritožnikom obveznost povrnitve stroškov naložil skupno, tožniku pa ločeno, kljub temu, da so tudi preostali pritožniki vložili več posameznih pritožb. Zato naj bi bila izpodbijana odločitev v nasprotju z drugim odstavkom 114. člena ZUP. Navaja, da je svojo pritožbo zoper odločitev upravnega organa prve stopnje v pretežni meri opiral na pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, zato meni, da upravni organ druge stopnje od stranke z nasprotnim interesom ne potrebuje dodatnega pouka o materialnem pravu. Upravnemu organu druge stopnje očita, da ni ugotavljal, ali je odgovor na pritožbo zgolj pavšalen in ali zadosti kriterijem obrazložitve po veljavnih predpisih in zlasti, ali je pripomogel k rešitvi upravne zadeve. Investitor naj bi v odgovoru na pritožbo predlagal zgolj zavrnitev pritožbe, pri tem pa naj bi se opiral le na ugotovitve organa prve stopnje in na navedbe, ki jih je navajal že v postopku na prvi stopnji ter svojo interpretacijo predpisov. Zato tožnik meni, da odgovor na tožbo ni prispeval k rešitvi upravne zadeve, kar naj bi bilo razvidno tudi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa o zavrnitvi tožnikove pritožbe.

Tožnik meni, da upravni organ ni ugotavljal razlogov, ki so odločilnega pomena za odločitev o povrnitvi stroškov, ki jih je stranka z nasprotnim interesom imela z odgovorom na tožnikovo pritožbo, in da se zato izpodbijano odločitev o stroških ne da preizkusiti. Ker naj bi bila odločitev o tožnikovi obveznosti povrnitve stroškov nezakonita, predlaga njeno razveljavitev.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, novih razlogov pa ne navaja. Investitor, družba A. d. o. o. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi za odločitev o stroških, ki jo je upravni organ navedel v izpodbijani odločbi in se sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). Upravni organ druge stopnje je prepričljivo in z razumnimi razlogi pojasnil, zakaj mora tožnik povrniti stroške pritožbenega postopka investitorju. V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja: Stroške postopka, kadar je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi, opredeljuje 114. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in naslednji – v nadaljevanju ZUP). Prvi odstavek določa, da stroške v postopku, v katerem je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi, krije stranka, ki je povzročila postopek, če se je ta končal v njeno škodo.

Investitor, ki mu je upravni organ prve stopnje izdal odločbo, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, je imel na podlagi prvega odstavka 241. člena ZUP pravico podati obrazložen odgovor na pritožbo in v posledici tega tudi pravico do povrnitve stroškov, ki so mu zaradi tega nastali. Le tako je namreč imel možnost izpodbijati razloge, ki jih je v pritožbi uveljavljal tožnik in na ta način v odgovoru opozoriti na vse okoliščine upravne zadeve. Zaradi navedenega toženka ni imela pravne podlage za zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Tožnikovo stališče, da z vložitvijo pritožbe ni povzročil investitorjeve obveznosti odgovoriti nanjo, pa na pravico do povračila stroškov ne more vplivati. Pogoja, ki ga je določal tretji odstavek 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), da se stroški pravnega zastopanja povrnejo le, če je bilo zastopanje potrebno in upravičeno, namreč v novem ZUP ni več.

Tožnikovo stališče tudi sicer nima opore v določbah ZUP. Drugi odstavek 118. člena določa, da organ na drugi stopnji odloči o stroških, če pravno sredstvo zavrže ali zavrne (ali če sam odloči o zadevi) in ne določa, da za odločanje o stroških pritožbenega postopka veljajo drugačna pravila od pravil, ki veljajo za stroške postopka na prvi stopnji. Stroški odgovora na pritožbo pa niso osebni stroški, kot to zmotno meni tožnik. Osebni stroški stranke so stroški, ki ne vplivajo neposredno na izvedbo postopka (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).

V kakšni višini je stranka z nasprotnim interesom upravičena do povrnitve stroškov postopka, je odvisno od okoliščin vsakega primera posebej. Pravilno je stališče tožnika, da se stroški odgovora na pritožbo, ki so nastali stranki z nasprotnim interesom, ne priznajo v vsakem primeru v zahtevani višini, temveč mora upravni organ ugotoviti, ali je odgovor na pritožbo zgolj pavšalen (če je npr. predlagana zgolj zavrnitev pritožbe), ali pa odgovor na pritožbo zadosti kriteriju obrazložene vloge po Odvetniški tarifi, ki velja za upravni postopek, in ki dejansko pripomore k rešitvi upravne zadeve. Po presoji sodišča je upravni organ to ugotovil in v obrazložitvi svoje odločitve tudi razumno pojasnil. Tako je že iz obrazložitve razvidno, da stroški za odgovor na pritožbo niso bili priznani v zahtevani višini, in da je upravni organ pri odmeri stroškov upošteval, da odgovor ni bil zgolj pavšalen in da je šlo za manj komplicirano zadevo kot v primeru odgovora na več pritožb hkrati. Glede na povzetke tožnikove pritožbe, ki jih upravni organ druge stopnje navaja na 7. in 8. strani obrazložitve, in glede na povzetke odgovora nanje na 10. strani obrazložitve izpodbijanega akta, tudi sodišče nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

Drugi odstavek 114. člena ZUP sicer določa, da stranke, ki nastopajo v postopku z istovrstnimi zahtevki, trpijo stroške po enakih delih, vendar odločitev pritožbenega organa, da bo o vseh vloženih pritožbah odločil z eno odločbo, sama po sebi še ne pomeni, da so pritožniki stranke, ki nastopajo z istovrstnimi zahtevki. Tožnik tožbene trditve, da je šlo za istovrstne zahtevke vseh pritožnikov, ne konkretizira. Navaja sicer, da so bile vse pritožbe usmerjene v nezakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, vendar istovrstnosti zahtevkov v pritožbenem postopku ni mogoče razlagati na ta način. V skladu s prvim odstavkom 130. člena ZUP gre za istovrstnost zahtevkov, kadar se pravice in obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago. Da bi se tožnikovi pritožbeni razlogi nanašali na enako dejansko stanje in na iste pritožbene ugovore, pa tožnik ne navaja.

Kot je iz obrazložitve izpodbijanega akta razvidno, je investitor na vložene pritožbe odgovoril z dvema vlogama; na tožnikovo pritožbo je odgovoril z eno vlogo, na vse ostale pritožbe pa z drugo. Da je pritožbeni organ o stroških odgovora na pritožbo, ki jo je vložil tožnik, odločil posebej zato, ker je investitor na njegovo pritožbo odgovoril posebej, je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločitve same. Zato pritožbeni organ s tem, ko tega ni še izrecno pojasnil, ni kršil 214. člena ZUP.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega dostavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker v zadevi med strankama ni sporno dejansko stanje, temveč gre za vprašanje pravilne uporabe prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).