Jedro

SPZ je opustil koncepcijo zakonite posesti, ker je zakonodajalec menil, da je zahteva po pravnem naslovu že zaobsežena v zahtevi po dobrovernosti. Glede na definicijo dobroverne lastniške posesti je namreč izključeno, da bi bil posestnik, ki ne more izkazati pravnega naslova za svojo posest, lahko dobroveren. Zgolj uživanje, obdelovanje ali kaj podobnega ne more biti podlaga za priposestvovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. 1382/1 k.o. X (ID 000), ID znak 000 in na vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja tako, da se pri navedeni nepremičnini dovoli vknjižba lastninske pravice v korist A. I. do celote (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da mora toženki plačati pravdne stroške v višini 1.599,10 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačil (II. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožnica in najprej navedla, da je sporna parcela bila javno dobro, vendar je bilo s sklepom z dne 2. 4. 2009 ukinjeno. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je bilo kot javno dobro vpisano šele 27. 12. 1999 in ker tožena stranka tega dejstva ni artikulirano prerekala, je šteti, da pred letom 1999 sporna parcela ni bila javno dobro. Sporna parcela ni bila javna cesta, kar izhaja že iz dejstva, da so bili na sporni parceli objekti (gospodarsko poslopje tožeče stranke, ograja na betonskem zidu, ograja na lesenih kolih, ograjen vrt, oreha, hruški, vodnjak ipd.) in dejstvo, da so za to pot skrbeli pravni predniki tožnice in tožnica sama. Za javno cesto je namreč značilno, da jo vzdržuje država ali občina. Sporna parcela po vsebini ni javna cesta in ni javno dobro, kar pa je nebistveno, ker je tožnica pridobila lastninsko pravico že pred veljavnostjo SPZ oziroma še pred veljavnostjo ZTLR kot tudi pred veljavnostjo Zakona o cestah. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je ugotavljalo pogoje za priposestvovanje lastninske pravice v napačnem časovnem obdobju. Moralo bi ugotoviti, da je tožnica že pred letom 1980 pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, upoštevaje priposestvovalno dobo pravnih prednikov. Pred letom 1996 tožnica ni mogla biti v slabi veri, ker za neurejeno dejansko in pravno stanje ni vedela in niti tega ni mogla vedeti, ker posesti tožnice ali njenih pravnih prednikov nihče ni nikoli nasprotoval. Ko je tožnica leta 1978 podedovala tudi sporno parcelo ni vedela, da je javna pot, le na podlagi dejstva, da bi določeni krajani po tej poti vozili pa tega tudi ni mogla vedeti.

3. V odgovoru na pritožbo toženka navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno navedlo razloge, zaradi katerih tožnica s svojim zahtevkom ne more uspeti in sicer, ker gre za javno dobro in ker ni bila v dobri veri. Da je šlo za javno dobro – pot, ki jo je uporabljalo več ljudi je pokazal dokazni postopek, ukinjeno pa je bilo le zaradi dogovarjanja s tožečo stranko zaradi zamenjave zemljišč. Sklicevanje na Zakon o javnih cestah je neutemeljeno, dejstvo pa je, da so predmetno pot uporabljali kot javno pot ne glede na vpis v zemljiško knjigo, zlasti v obdobju pred izgradnjo prve avtoceste v letu 1958. Manjša frekventnost uporabe poti ne more spremeniti njene namembnosti. Pred 1980 tožnica ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, upoštevaje priposestvovalno dobo pravnih prednikov, ker v tistem času posest zagotovo ni bila pristna, zakonita in dobroverna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita v dejanskem in materialnopravnem smislu, višje sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi zanjo in se nanje tudi sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. Glede pritožbenih navedb, ki se v pretežnem delu nanašajo na priposestvovanje v času veljavnosti ODZ (pred letom 1980), pa višje sodišče še dodaja, da so tako ODZ kot ZTLR in SPZ zahtevali za priposestvovanje dobrovernost, ki pa jo je tožena stranka v tej zadevi uspela izključiti. V času veljavnosti ODZ (kasneje je tako ureditev prevzel tudi ZTLR) je morala biti dobroverna posest kvalificirana, za takšno se je štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu. SPZ je opustil koncepcijo zakonite posesti, ker je zakonodajalec menil, da je zahteva po pravnem naslovu že zaobsežena v zahtevi po dobrovernosti. Glede na definicijo dobroverne lastniške posesti je namreč izključeno, da bi bil posestnik, ki ne more izkazati pravnega naslova za svojo posest, lahko dobroveren. Višje sodišče ugotavlja, da v tej zadevi tožnica trdi (le), da je sporno parcelo priposestvovala na podlagi njene uporabe (1). Zgolj uživanje, obdelovanje ali kaj podobnega ne more biti podlaga za priposestvovanje. Tožnica v celotnem postopku ni zatrdila obstoja nobenega pravnega temelja, ki se po že povedanem zahteva tudi po določbah SPZ, zlasti pa se je to zahtevalo v času veljavnosti ODZ in ZTLR. Pristop sodišča, ki je ugotavljal dobrovernost, je popolnoma pravilen, dokazna ocena glede tega elementa pa celovita in analitična, vse v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se z njo strinja.

6. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

7. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na tožbo tožene stranke pa za rešitev zadeve niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Tožnica je trdila, da je skupaj s pravnimi predniki nepremičnino obdelovala, hasnovala, čistila, uživala, pridelovala sadje, zelenjavo, kosila, kidala sneg.