Jedro

Pritožbeno sodišče je v spornem primeru lahko ugodilo pritožbi tožene stranke in brez obravnave spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi bilo s tem kršilo določbe 347. člena. Pri odločanju na seji ni nastal noben pravni položaj, ki jih opisuje ZPP v drugem in tretjem odstavku 347. člena. Z odločitvijo na seji v tem primeru tudi ni bilo poseženo v načela neposrednosti, ustnosti in javnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

A Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo ugodilno sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 13.019,35 evrov z obrestmi.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 53/2011 dne 5. 6. 2011 na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče s tem, ker ni opravilo obravnave, ravnalo v nasprotju z določbami 347. člena ZPP.

3. Tožeča stranka je na tej podlagi vložila revizijo.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki. Ta na revizijo ni odgovorila.

B

Revizijske navedbe

5. Revizijske navedbe je mogoče strniti v očitek, da je pritožbeno sodišče lahko sprejelo izpodbijano odločitev le tako, da je moralo „ponoviti dokaze“, to pa bi lahko opravilo le na obravnavi. Ker je odločilo na seji, brez obravnave, naj bi kršilo določbo 347. člena ZPP in poseglo v načelo neposrednosti, pravne varnosti in zaupanja v pravo. S takšnim ravnanjem naj bi bila tudi izvotljena revidentkina pravica do pritožbe. Poleg teh je revidentka uveljavljala še kršitev drugih določb ZPP, in pa zmotno uporabo materialnega prava, vendar gredo ti očitki iz okvira, začrtanega z vsebino vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena. Na te revizijske navedbe Vrhovno sodišče ne odgovarja (drugi odstavek 371. člena ZPP).(1) C

Presoja utemeljenosti revizije

6. Prvi odstavek 347. člena ZPP določa, da sodišče druge stopnje odloča o pritožbi brez obravnave, kadar oceni, da ta za odločitev v zadevi ni potrebna. „Ocena“, da obravnava ni potrebna, pa ni pravno nevezana. Drugi in tretji odstavek 347. člena določata, kdaj sodišče mora razpisati obravnavo (drugi odstavek) oziroma kdaj jo razpiše (tretji odstavek).

7. Dejansko vprašanje, glede katerega je obstajalo nesoglasje med strankama, in od katerega je bila odvisna utemeljenost zahtevka, je, ali je tožeča stranka v letu 2008 dobavila toženi stranki blago, ki ga je zaračunala z računoma, na katera je opirala svoj zahtevek. Tožena stranka je zanikala, da bi bila v letu 2008 tako blago prejela. Sodišče prve stopnje tega dejstva ni ugotavljalo. Sodbo, s katero je ugodilo zahtevku, je oprlo na izdajnice, ki jih je kot dokaz predložila revidentka, in iz katerih je izhajalo, da je ta pred letom 2006 dobavila določeno blago subjektu, za katerega je sodišče štelo, da je bil pravni prednik tožene stranke.

8. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je revidentka kot tožnica sicer navajala, da je blago po spornih računih dobavila v letu 2008, ni pa, potem, ko je tožena to zanikala, predložila nobenih dokazov k takšni navedbi. Glede na pravno pravilno stališče, da toženi stranki ni mogoče naložiti bremena dokazovanja zatrjevanega negativnega (neobstoječega) dejstva (neobstoja dobave), je pravilen tudi sklep, da bi zatrjevano pozitivno (obstoječe) dejstvo (opravljeno dobavo) morala dokazovati tožeča stranka (revidentka). Ker tega dejstva ni dokazovala, je bilo treba njen zahtevek zavrniti.

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče v spornem primeru lahko ugodilo pritožbi tožene stranke in brez obravnave spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi bilo s tem kršilo določbe 347. člena ZPP. Pri odločanju na seji ni nastal noben pravni položaj, ki jih opisuje ZPP v drugem in tretjem odstavku 347. člena. Z odločitvijo na seji v tem primeru tudi ni bilo poseženo v načela neposrednosti, ustnosti in javnosti.

10. Ne gre za primer, ko bi bilo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba ponoviti kakšnega od že izvedenih dokazov (drugi odstavek 347. člena ZPP). Dejansko stanje (ali je tožeča stranka v letu 2008 opravila dobave toženi stranki) res ni bilo (afirmativno) ugotovljeno, vendar je določbo prve alineje tretjega odstavka 347. člena ZPP(2) treba razumeti v povezavi z določbo 7. člena ZPP, ki od stranke zahteva, da predloži dokaze, s katerimi dokazuje dejstva, ki jih navaja, in ki v povezavi s pravili o dokaznem bremenu pomeni, da je ugotovljeno, da nedokazana dejstva, na katera stranka opira svoje zahtevke oziroma ugovore, ne obstajajo. Takšno razlago podpira tudi določba druge alineje tretjega odstavka 347. člena ZPP: obravnavo je treba opraviti, če je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti posamezne dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, kljub temu, da jih je stranka pred sodiščem prve stopnje predlagala. V spornem primeru torej ne gre za to, da bi sodišče na drugi stopnji ocenjevalo ali ponavljalo že izvedene dokaze ali izvajalo nove dokaze, marveč za to, da je na dejansko stanje, ki je bilo, upoštevajoč obstoječe procesno gradivo, popolno ugotovljeno, pravilno uporabilo materialno pravo. To pa je lahko storilo, ne da bi opravilo pritožbeno obravnavo.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da v mejah vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena, razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niso podani. Zato je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Drugi odstavek 371. člena ZPP: V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj,glede katerih je bila revizija dopuščena.

Op. št. (2): Prva alineja tretjega odstavka 347. člena ZPP: Sodišče druge stopnje razpiše obravnavo tudi, če je za popolno ugotovitev dejanskega stanja treba ugotoviti tudi dejstva, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje zatrjevale, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ...