Jedro

Pri vseh oblikah nepremoženjske škode je treba izhajati iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o tožnikovem neugodnem psihofizičnem stanju že pred škodnim dogodkom in upoštevati, da pretežni del težav, ki izvirajo iz njegove izrazite adipoznosti, nevrotičnega stanja, kroničnega cervikolumbalnega sindroma, degenerativnih sprememb hrbtenice, prekomerne telesne teže itd., ni posledica poškodb v prometni nesreči. Tožnikove nevšečnosti je treba vrednotiti z omejitvijo na tiste, ki so bile posledica poškodb v obravnavanem škodnem dogodku in tudi v primerjavi z bistveno hujšimi nevšečnostmi, ki spremljajo zdravljenje številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo 988.852,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Navedeni znesek predstavlja vsoto tožniku priznanih odškodnin za nepremoženjsko škodo, nastalo mu v dne 28.3.1995 po krivdi zavarovanca tožene stranke povzročeni prometni nesreči (v skupnem znesku 3,500.000,00 SIT), zmanjšano za valorizirani znesek tožniku že pravnomočno prisojene in med pravdo izplačane odškodnine (v višini 2,511.148,00 SIT). Presežni zahtevek za plačilo odškodnine je sodišče prve stopnje zavrnilo, upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid pa je toženi stranki naložilo še plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 19.731,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo le v delu zoper odločitev o pravdnih stroških in v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, sicer pa je pritožbo tožnika zoper izpodbijani zavrnilni del prvostopne sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija celotni zavrnilni del pravnomočne sodbe - to je za znesek 5,000.000,00 SIT s pripadki, pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da mu je bila za sleherno od ugotovljenih oblik pretrpljene nepremoženjske škode priznana prenizka odškodnina. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine sodišči prve in druge stopnje nista po mnenju tožnika v zadostni meri upoštevali številnih in dolgotrajnih nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje njegovih poškodb. Tožnik je med zdravljenjem dneve in mesece presedel v čakalnicah pri zdravnikih, podvreči se je moral številnim mučnim preiskavam, uspeh zdravljenja pa je bil slab in zato ni dvoma, da so bile njegove nevšečnosti med zdravljenjem nadpovprečno intenzivne in da ga tako upravičujejo do odmere odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v višini ne le priznanega zneska 1,000.000,00 SIT, temveč v višini celotnega terjanjega zneska 2,250.000,00 SIT. Enako velja glede 1,250.000,00 SIT terjane odškodnine za strah, odmerjene tožniku le v višini 500.000,00 SIT, saj je ves čas že leta v strahu za izid izjemno zapletenega poteka zdravljenja in je tako torej zmotna ugotovitev sodišča druge stopnje, po kateri naj bi tovrstni strah prenehal najpozneje z zaključkom zdravljenja. Tožnik še vedno obiskuje zdravnike, saj se ne more sprijazniti z obstoječim stanjem in ga je zato še vedno strah poslabšanja že tako slabega zdravstvenega stanja. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je tožnik zahteval odškodnino v višini 5,000.000,00 SIT. Sodišči prve in druge stopnje sta s tem, ko sta mu iz tega naslova priznali le 2,000.000,00 SIT odškodnine, zmotno uporabili materialno pravo, saj nista ustrezno upoštevali, da se je tožnikova resda že pred škodnim dogodkom okrnjena življenjska aktivnost zaradi posledic poškodb v prometni nesreči zmanjšala do stopnje, ko praktično ni več sposoben za samostojno življenje in ko je že celo življenjsko ogrožen.

Sposoben je le še sedeti, jesti in kaditi, ni pa več sposoben za nobeno pridobitno dejavnost in je v celoti odvisen od svojcev, pri čemer je takšno njegovo stanje pripisati prav posledicam poškodb v prometni nesreči. Tožnik spričo domala popolnega upada mentalnih, emocionalnih in motoričnih sposobnosti ocenjuje svoje sedanje stanje za katastrofalno in predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ob preizkusu pravilnosti odločitve o višini tožniku prisojene odškodnine je treba pri vseh oblikah nepremoženjske škode izhajati iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o tožnikovem neugodnem psiho-fizičnem stanju že pred škodnim dogodkom in upoštevati, da pretežni del težav, ki izvirajo iz njegove izrazite adipoznosti, nevrotičnega stanja, kroničnega cervikolumbalnega sindroma, degenerativnih sprememb hrbtenice, prekomerne telesne teže itd., ni posledica poškodb v prometni nesreči. Že upoštevaje pravkar navedeno se kaj kmalu izkaže kot neutemeljeno tožnikovo zavzemanje za višjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin, ki ga tožnik v reviziji utemeljuje s sklicevanjem na nevšečnosti, povezane predvsem s številnimi in dolgotrajnimi pregledi pri zdravnikih ter s številnimi in mučnimi preiskavami. Tožnikove poškodbe v prometni nesreči so bile diagnosticirane kot udarnina glave z zelo verjetnim pretresom možganov, nateg vratnih mišic ter udarnini v predel ledvene hrbtenice in v desno koleno. Zdravljenje vseh teh poškodb je potekalo konzervativno (tudi z odrejeno imobilizacijo vratu s t.i. Schantzovo kravato) in ni terjalo nobenih zahtevnejših zdravniških posegov, na primer operativnih ali podobnih, medtem ko nobena od številnih preiskav, na katere se sklicuje tožnik, ni pokazala patološkega stanja po poškodbi. Tožnikove nevšečnosti je treba torej vrednotiti z omejitvijo na tiste, ki so bile posledica poškodb v obravnavanem škodnem dogodku in tudi v primerjavi z bistveno hujšimi nevšečnostmi, ki spremljajo zdravljenje številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Tako se po obrazloženem izkaže, da je odločitev o višini tožniku pripadajoče odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem materialnopravno pravilna.

Tožnik neutemeljeno izpodbija tudi odločitev v delu o zavrnitvi njegovega zahtevka glede odškodnine za strah nad priznanim mu zneskom 500.000,00 SIT. Kolikor tožnik s tem v zvezi graja ugotovitev sodišča druge stopnje o trajanju njegovega strahu, mu je treba odgovoriti, da ima ugotovitev o trajanju strahu naravo dejanske ugotovitve, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede v reviziji zatrjevanega izjemno zapletenega poteka zdravljenja pa po eni strani velja, da so zapleti izvirali iz okoliščin, ki so bile podane že pred škodnim dogodkom, po drugi strani pa je to dejstvo glede na višino tožniku priznane odškodnine za strah prišlo ustrezno od izraza - pač ob upštevanju dejstva, da narava in vrste tožnikovih poškodb v prometni nesreči, obravnavane ločeno, same zase objektivno ne dajejo povoda neki usodni zaskrbljenosti za izid njihovega zdravljenja.

Tudi ob preizkusu pravilnosti odločitve o višini tožniku prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti velja, da je treba to zmanjšanje vrednotiti z omejitvijo na le tiste vzroke zanj, ki izvirajo iz tožnikovih poškodb ob škodnem dogodku. Revizijska trditev, da se je zaradi slednjih tožnikova življenjska aktivnost zmanjšala do stopnje, ko praktično ni več sposoben za samostojno življenje in ko je že celo življenjsko ogrožen, nima ravno popolne opore v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje. Iz teh namreč izhaja, da tožnik ni življenjsko ogrožen zaradi posledic poškodb v prometni nesreči, temveč zaradi popolne življenjske nedejavnosti, pripisane tudi tožnikovi lagodnostni naravnanosti in doživljanju težav kot veliko hujših kot so v resnici ter zaradi prekomerne telesne teže. Res je sicer, da se je tožnikova življenjska aktivnost dodatno zmanjšala tudi zaradi posledic poškodb v prometni nesreči (na račun poškodbe mehkih vratnih struktur in najverjetneje pretresa možganov), ki so pri tožniku sprožile reaktivne nevrotične motnje - med drugim tudi z rentnimi tendencami ter da je neugodni splet tožnikovih prvotnih osebnostnih lastnosti in poškodb v prometni nesreči privedel do stanja, ko za delo ni več sposoben (ker zaradi odziva na poškodbe, pogojenega z njegovimi osebnostnimi lastnostmi in umskimi sposobnostmi, za delo ni več motiviran). Vendar je treba ob odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode upoštevati, da je bila tožnikova življenjska aktivnost že pred škodnim dogodkom zelo skromna. Ni se namreč ukvarjal z drugim razen z občasno pomočjo ženi pri opravljanju njene dejavnosti, sam pa je bil ves čas nezaposlen tudi v zanj bistveno ugodnejših možnostih za zaposlitev. Tako se izkaže za pravilno tudi odločitev o višini odškodnine, do katere je tožnik upravičen iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Ker uveljavljan in tudi po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.