Jedro

Toženka je krivdno odgovorna, ker ni poskrbela za odpravo vdolbine, ki je bila globoka do deset centimetrov pod siceršnjim nivojem doskočišča z vrvi, pač pa je na tako neustrezno doskočišče poslala vaditi vojake začetnike.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju tožniku ponovno prisodilo 3,200.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (1,000.000 SIT za telesne bolečine, 400.000 SIT za strah in 1,800.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti), nastalo dne 14.3.1994, ko je tožnik peti dan služenja vojaškega roka pri plezanju po vrvi ob sestopu stopil na neprimeren teren pod vrvjo in si zvil gleženj, kasneje pa je prišlo še do odkrhnjenja dela poškodovanega hrustanca. Presodilo je, da je toženka krivdno odgovorna, ker ni poskrbela za primerno urejen teren, pa tudi vojakov ni pripravila za izvajanje sorazmerno težke vaje. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še višje odškodnine je zavrnilo, ker celotni zahtevani znesek ne ustreza zakonskim merilom za prisojo pravične denarne odškodnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču nižje stopnje v novo sojenje oziroma spremembo izpodbijane sodbe. V zvezi z razlogi o eventuelni kršitvi pred sodiščem prve stopnje se je pritožbeno sodišče z izpeljavo svojih razlogov izognilo odgovoru ali le posredno odgovorilo na toženkin pritožbeni ugovor, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje izostala ocena skrbnosti, s katero bi moral tožnik izvesti vajo plezanja po vrvi. S tem je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2). Toženka v nadaljevanju vztraja pri primerjavi s plezanjem po vrvi pri šolski telovadbi. Namen vaje je bil preveriti telesno pripravljenost novih vojakov. Toženka prikazuje, na kakšen način bi se tožnik še lahko spuščal po vrvi in se potem povsem lahkotno spustil na tla. V tem primeru spust na nekoliko poglobljena tla ne bi predstavljal ovire. Zato vaja ni zahtevala od toženke, da bi vojake v vseh pogledih izurila. Toženki ni mogoče očitati nobene opustitve, tožnik pa je imel dovolj opcij, da bi škodo preprečil in je zato izključno kriv za njen nastanek. Toženka je od vojakov utemeljeno pričakovala določeno spretnost, ki so jo že dosegli v življenju, upoštevajoč dejstvo, da vajo lahko odklonijo. Zato bi pritožbeno sodišče moralo določili stopnjo skrbnosti, ki se jo od vojaka zahteva v uvodni fazi usposabljanja in nato še, ali je toženka od vojakov zahtevala več. Zmotno je torej uporabljen 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Višina prisojene odškodnine je po toženkinem mnenju pretirana. Glede bodoče škode sodišči nista upoštevali vseh možnosti, ki jih ponujajo programi rehabilitacije. Poleg tega ni gotovo, v kakšnem obsegu bo bodoča operacija sanirala obstoječo škodo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija neutemeljno očita pritožbenemu sodišču procesno kršitev, kar utemeljuje z napačnim in celo spremenjenim povzemanjem razlogov tega sodišča. Pritožbeno sodišče ni govorilo o eventuelni kršitvi postopka na prvi stopnji, ampak o eventuelno uveljavljani procesni kršitvi, saj iz nejasnih pritožbenih navedb ni bilo mogoče zanesljivo opredeliti, katero procesno kršitev je toženka v pritožbi uveljavljala. Glede na navedbe o nejasnosti razlogov o toženkini nezadostni skrbnosti (in ne tožnikovi, kot zatrjuje revizija) je ugotovilo, da ima prvostopenjska sodba o tem razloge na šesti strani in da zato eventuelno uveljavljana procesna kršitev ni podana. Zmoten je tudi revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbeno zahtevo za ocenjevanje tožnikove skrbnosti. Povedalo je, da v tožnikovem ravnanju ni nobene protipravnosti ali nepravilnosti in zato tudi ne podlage za ugotovitev eventuelne oškodovančeve sokrivde. Nezadostno pripravljenost pa je pripisati toženkinemu ravnanju, ki je nove vojake že peti dan služenja vojaškega roka poslala plezati po vrvi, čeprav se k tej vaji sicer pristopi šele po dveh ali treh tednih predhodnih pripravljalnih vaj, kot je izpovedala priča A. F., ki je v Generalnem štabu Slovenske vojske določen za odgovorno osebo za šport v vojski.

Dejanska podlaga o poteku škodnega dogodka, kot sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje in na katero so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v sedanji fazi postopka vezani revizijsko sodišče in stranke, je naslednja. Tožnik je peti dan služenja vojaškega roka moral na prostem izvajati vajo plezanja po pet ali sedem metrov dolgi vrvi. Plezalo se je po treh vrveh. Tako kot nekateri drugi vojaki tudi on ni priplezal do vrha. Zato se je pričel spuščati, po izpovedi prič povsem normalno kot drugi, in je približno pol metra nad tlemi normalno sestopil na tla, ki pa pod to vrvjo niso bila samo neravna, saj je bila tam 30 do 35 cm široka vdolbina, ki je bila globoka od pet do deset centimetrov. Ob sestopu na tak teren si je zvil nogo. Tožnik se torej ni prehitro spustil po vrvi in tudi ni skočil na tla. Zato toženkin revizijski prikaz drugih možnih tehnik spuščanja po vrvi ni pomemben, saj tožnik ni padel z vrvi.

Opis vdolbine ne upravičuje toženkine revizijske ocene o le nekoliko poglobljenih tleh. Vdolbina navedenih izmer je bila po oceni sodišč, ki temelji tudi na izpovedi priče A. F., neprimerna za sestopanje z vrvi tudi v primeru, če je toženka želela vojake uriti na neravnem terenu. Obstoj vdolbine take globine je pripisati opustitvi toženke, ki ni poskrbela za primerno doskočišče. Če je bil toženkin namen izuriti vojake prav na takem terenu (pri čemer v tretjem sojenju glede na rezultat dokazovanja v drugem sojenju niti ni več vztrajala), bi morala toliko bolj poskrbeti za ustrezno vadbeno predpripravo vojakov, kot sta to podrobno opisali že obe sodišči. Tožnikovo normalno spuščanje po vrvi in normalen sestop ne potrjujeta revizijske ocene, da naj bi bil premalo skrben ali celo premalo sposoben. Ker toženka v reviziji vztraja le pri tem, da je želela preveriti telesno pripravljenost novih vojakov, podrobnejši odgovor v zvezi z opuščeno predpripravo vojakov niti ni potreben.

Toženka v reviziji zaradi zatrjevanega namena vztraja pri primerjavi s plezanjem po vrvi pri šolski telovadbi in opozarja, da bi tožnik lahko vajo odklonil. Zakaj je primerjava z vajo v šolski telovadnici neustrezna, je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Revizijske trditve o možnosti odklonitve vaje (ne glede na dejstvo, da je tožnik od popolne izvedbe vaje dejansko odstopil, saj ni priplezal do vrha) pa so v nasprotju z dejansko ugotovitvijo obeh sodišč o obveznosti vaje, ki temelji na skladni izpovedi prič in celo tožnikovega predpostavljenega.

Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni opredelitvi obeh sodišč o toženkini krivdni odgovornosti po prvem odstavku 154. člena ZOR, ker toženka ni poskrbela za odpravo vdolbine, ki je bila globoka do deset centimetrov pod siceršnjim nivojem doskočišča z vrvi, pač pa je na tako neustrezno doskočišče poslala vaditi vojake začetnike. Za tožnikov soprispevek k nastanku škode, še manj za revizijsko zatrjevano izključno krivdo, v dejanskih ugotovitvah obeh sodišč ni nobene podlage. Zato je toženka v celoti odgovorna za tožnikovo škodo.

Neutemeljena je revizijska graja višine prisojene odškodnine.

Prvostopenjsko sodišče je posebej poudarilo, da morebitne bodoče operacije ni upoštevalo, ker ni gotovo, ali bo do nje prišlo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi bila indicirana ob poslabšanju sedanjega tožnikovega stanja. Zato so neutemeljene revizijske trditve, da bi zmanjšala ugotovljeni sedanji obseg škode. Nova trditev o neupoštevanju vseh možnosti, ki jih ponujajo programi za rehabilitacijo, pa ni samo nedoločna, temveč nedovoljeno posega v dejansko ugotovitev o obsegu tožnikove škode. Revizijsko sodišče je preverilo materialnopravno pravilnost prisojene višine odškodnine po kriterijih iz 200. in 203. člena ZOR. Upoštevalo je ugotovljeni obseg telesnih bolečin, komplikacijo med zdravljenjem, dve operaciji, večmesečno uporabo bergel, enoletno zdravljenje, zaskrbljenost zaradi komplikacij, obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti in z njim povezanih duševnih bolečin, stalno nesposobnost za služenje vojaškega roka, omejitve pri delno stoječem delu v službi, nemožnost teka, skakanja, popolnega počepanja, težave pri hoji po neravnem terenu, klecanje noge in tožnikovo starost le 20 let ob škodnem dogodku. Ob primerjanju s prisojo odškodnin v podobnih odškodninskih zadevah je ugotovilo, da povzete dejanske ugotovitve ne utemeljujejo nikakršnega znižanja odškodnine.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno toženkino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.