Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka tudi ob ravnanju s skrajno skrbnostjo ni mogla pričakovati tožnikovega nepravilnega in neskrbnega ravnanja (tj. da bo snop armiranih mrež raztovoril pokončno z vpetjem za kovinske vezice le na dveh mestih) in se posledicam tega ravnanja tudi ne izogniti ali jih odstraniti. Bistveno je, da so delavci poznali pravilen način raztovarjanja mrež, ki je bil tudi praksa pri toženi stranki, in da so imeli možnost, da želji stranke po načinu raztovarjanja, ki ni bil skladen z navodili, ne sledijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške in je dolžan toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.023,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 17. 3. 2022 (I. točka izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in je toženi stranki dolžan povrniti 9.308,42 EUR stroškov postopka, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (II. in III. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil instančnega sodišča in ni pravilno dopolnilo dejanskega stanja glede soprispevka tožnika. Glede na ugotovljeno neskrbnost tožnika bi bilo toženo stranko mogoče kvečjemu delno oprostiti odškodninske odgovornosti. Iz izpovedi prič izhaja, da zaposleni od delodajalca niso prejeli izrecnih navodil, kako raztovarjati, zlasti ne, da morajo mreže pripenjati na štirih mestih. O načinu raztovarjanja so odločali delavci sami, navodilo je bilo le, da morajo biti pri tem previdni. Tožnik posledično ni vedel, kako naj raztovarja. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da način raztovarjanja, za katerega se je odločil tožnik, ni napačen, saj vpenjanje na dveh mestih ni nedovoljeno. Presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal nepravilno, je v nasprotju z mnenjem izvedenca, zato se sodbe ne da preizkusiti. Opozarja na prakso pri toženi stranki, da se mreže pri natovarjanju in raztovarjanju vpenja v jeklenice, tj. kovinske žice, s katerimi so med seboj povezane v snope. To izhaja iz izpovedi prič A. A., B. B. in C. C. Tožena stranka je takšno nevarno prakso dopuščala in ni poskrbela, da bi delavci pri prenosu tovora uporabljali jeklene pletenice ali trakove za bremena. Delodajalec delavcev ni opozoril na nevarnost. V konkretnem primeru je ravno raztovarjanje z vpetjem za kovinske žice povzročilo nesrečo tožnika, ne pa dejstvo, da tožnik mrež ni vpel na več mestih. Priči D. D. in B. B. sta izpovedala še, da se mreže raztovarja tudi v pokončnem položaju. Tudi drugi delavci so tovor nalagali pokončno, takšno prakso je tožena stranka dopuščala. Opozarja na ugotovitev izvedenca, da je bil tožnik ob škodnem dogodku izgorel. Zaslišane priče so izpovedale, da niso imeli izrecnih navodil, naj upoštevajo želje strank, vendar to še ne pomeni, da tožena stranka takšnega ravnanja ni dopuščala. Sodišče prve stopnje bi moralo izpovedi oceniti ob upoštevanju dejstva, da so priče zaposlene pri toženi stranki. Napačno je dokazno ocenilo izvedensko mnenje, saj ni upoštevalo okoliščin, iz katerih izhaja, da delodajalec ni zagotovil varnih delovnih pogojev. Oprostitev odgovornosti tožene stranke v celoti ni mogoča niti zato, ker mreže pred razkladom vežejo skladiščniki. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev o zavrnitvi odškodninskega tožbenega zahtevka tožnika.

6. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo. S sklepom Pdp 72/2020 z dne 8. 6. 2020 je na pritožbo tožnika razveljavilo prvostopenjsko sodbo I Pd 2046/2017 z dne 14. 10. 2019, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo I Pd 679/2020 z dne 15. 1. 2021 (ponovno) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, pritožbeno sodišče pa je s sklepom Pdp 336/2021 z dne 8. 7. 2021 na pritožbo tožnika prvostopenjsko sodbo (ponovno) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče obrazložilo, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bilo tožnikovo ravnanje, ki je prispevalo k nastanku škodnega dogodka (da je armirane mreže raztovarjal v nasprotju z navodili z vpetjem le na dveh koncih in da je stal v nevarnem območju, kjer so locirane ročne komande) nepričakovano, neizogibno in neodstranljivo, zato je pravno zmotna ali vsaj preuranjena presoja, da je tožena stranka razbremenjena odgovornosti (v celoti). Sodišču prve stopnje je pritožbeno sodišče naložilo, da mora v novem sojenju dopolniti dejansko stanje in opraviti presojo glede morebitnega soprispevka tožnika k nastanku škode.

7. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje napotil pritožbenega sodišča iz (zadnjega) razveljavitvenega sklepa ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je dopolnilo ugotovljeno dejansko stanje glede oprostitvenih razlogov iz 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) tako, da je (zlasti v točkah 20 do 22 obrazložitve sodbe) razdelalo okoliščine v zvezi z nepričakovanostjo, neizogibnostjo in neodstranljivostjo tožnikovega neskrbnega ravnanja.

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožba ne konkretizira, kateri razlogi naj bi v sodbi manjkali, pritožbeno sodišče pa samo ne ugotavlja, da bi to držalo, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Navedba, da so razlogi sodbe v nasprotju z mnenjem izvedenca, prikriva uveljavljanje drugega pritožbenega razloga – zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali pa kvečjemu bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča ni podana niti slednja, in sicer niti glede izvedenskega mnenja niti glede izpovedi zaslišanih prič. Vse dokaze je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje pri dokazni oceni izpovedi prič – delavcev tožene stranke upoštevati njihovo medsebojno delovno razmerje in s tem pritisk, da izpovejo v korist tožene stranke. Ob dejstvu, da so bile vse priče skladne v svojih izpovedih in da je enako izpovedala tudi priča D. D., ki pri toženi stranki že v času zaslišanja ni bil več zaposlen, dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati nepravilnosti.

9. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu skladiščnik - viličarist. Opravljal je delo voznika tovornega vozila s hidravličnim dvigalom, za kar je imel opravljen preizkus iz varnosti in zdravja pri delu. Dne 17. 2. 2015 si je pri delu poškodoval roko. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je na dvorišču stranke E. E. s pomočjo hidravličnega dvigala raztovarjal armirane mreže, dimenzije 6 x 2,15 metra, s tovornega vozila. Do poškodbe je prišlo pri raztovarjanju drugega paketa 14 mrež, ki so bile med sabo povezane na štirih vogalih s kovinsko vezico (žico, debeline 6 mm). Mreže je tožnik s tovornega vozila raztovarjal tako, da je na dveh vogalih mrež (na daljši stranici) z bremenskimi verigami zapel za kovinsko vezico tako, da so visele pokonci. Med spuščanjem se je breme preveč približalo cilindru stabilizatorja vozila, zato je z desno roko tožnik poskušal odriniti spuščajoče se mreže, pri tem pa se je ena od kovinskih vezic, s katero so bile spete mreže skupaj, razvezala in mreže so padle na tla, pri tem pa tožnika zadele v roko in mu jo poškodovale.

10. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke, opredeljene v drugem odstavku 131. člena ter v 149. in 150. členu OZ (na določbe OZ napotuje 179. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v razveljavitvenih sklepih, povečana nevarnost nastanka škodnih dogodkov iz konkretnega hidravličnega dvigala izhaja, ker ga poganja električna energija, ker je namenjeno dvigovanju in prenašanju tudi zelo velikih in težkih bremen ter zato ker je treba za njegovo upravljanje glede na položaj ročnih komand stati v neposredni bližini nevarnega območja.

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka glede na določbo drugega odstavka 153. člena OZ v celoti prosta svoje objektivne odškodninske odgovornosti, saj je dokazala, da je škoda tožniku nastala izključno zaradi njegovega dejanja, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. V zvezi s tem so odločilne naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje. Pravilen način dvigovanja mrež s tovornega vozila je tak, da se jih zgrabi na štirih mestih z verigami, na dveh pa le v primeru, da je en rob mreže oziroma snopa mrež ves čas na tleh. Delavci tožene stranke so bili seznanjeni s pravilnim načinom raztovarjanja mrež in so se po njem tudi ravnali; mreže so raztovarjali z vpenjanjem na štirih mestih, na dveh mestih pa le, ko so bile že na tleh. Prav tako pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da delavci niso imeli navodil, da morajo v vsakem primeru tudi na račun svoje varnosti mreže razkladati po željah strank, ampak so lahko po telefonu o željah seznanili odgovorno osebo pri toženi stranki in se s tovorom vrnili nazaj.

12. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem ugotovilo, da je nedovoljeno vpenjanje mrež samo na dveh vogalih, ni utemeljena, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v prvem razveljavitvenem sklepu. Izvedenec je pojasnil, da je pravilen način dvigovanja mrež s tovornega vozila tak, da se jih zgrabi na štirih mestih z verigami, in da je napaka, če se jih zgrabi samo na dveh mestih. Na dveh mestih se mreže lahko po mnenju izvedenca zgrabi le v primeru, da je en rob mreže oziroma snopa mrež ves čas na tleh. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da iz izpovedi prič D. D. in B. B. izhaja, da sta mreže raztovarjala v pokončnem položaju, tj. z vpenjanjem na dveh mestih. Izpovedala sta, da sta mreže raztovarjala z vpenjanjem na štirih mestih, na dveh mestih pa sta jih vpenjala le, ko so bile že na tleh, pri dvigovanju pa ne.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja na prakso delavcev, da so mreže vpenjali v kovinske vezice, tožena stranka pa je takšno (po mnenju izvedenca) nedovoljeno prakso dopuščala. Navedeno ni bistveno, saj samo vpetje za kovinsko vezico ni neposredni vzrok za nastali škodni dogodek. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi nalaganje in raztovarjanje mrež z vpetjem na štirih mestih – pa čeprav za kovinsko vezico – preprečilo poškodbo, saj do preobremenitve vezic ne bi prišlo; če pa že, snop mrež ne bi zanihal tako daleč, da bi dosegel tožnikovo roko. Ker je tožnik zgrabil mreže le na dveh mestih, kar je napačno, je precej povečal nevarno cono "pod tovorom", v kateri se je pri upravljanju hidravličnega dvigala posledično znašel tudi sam. Zato ni bistveno, ali je tožena stranka dopuščala prakso vpenjanja za vezice, bistveno je, ali je dopuščala tudi prakso raztovarjanja mrež v pokončnem položaju, česar pa dokazni postopek ni potrdil. Glede na navedeno tožnik tudi neutemeljeno izpostavlja, da so skladiščniki zadolženi za vezanje mrež in da je že zato tožena stranka delno odgovorna za škodo.

14. Pritožbene navedbe, da delavci pri toženi stranki niso prejeli izrecnih navodil, kako raztovarjati, in da tožnik dejansko ni vedel, kako naj raztovarja, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnikove navedbe v postopku na prvi stopnji so šle v nasprotno smer: da je tožnik imel izrecno navodilo delodajalca, da mora upoštevati željo stranke, da tovor razloži v pokončnem položaju, tj. na način, ki ni varen (prva in druga pripravljalna vloga; list. št. 30 in 44). Slednje pa se je v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje izkazalo kot neresnično, čemur v pritožbi tožnik niti ne oporeka. Iz izvedenih dokazov tudi sicer izhaja, da so bila navodila delavcem dana (tako glede pravilnega izvajanja dela kot glede tega, kako ravnati v primeru želja strank). Nedovoljeno pritožbeno novoto predstavljajo tudi navedbe o tožnikovi izgorelosti kot vzroku za nastanek škodnega dogodka in v tej zvezi izpostavljenih ugotovitvah izvedenca, česar tožnik v dosedanjem postopku ni zatrjeval, zlasti ne kot vzrok obravnavanemu škodnemu dogodku.

15. Glede na ugotovljena dejstva, kot so povzeta v 11. točki obrazložitve te sodbe, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka tudi ob ravnanju s skrajno skrbnostjo ni mogla pričakovati tožnikovega nepravilnega in neskrbnega ravnanja (tj. da bo snop armiranih mrež raztovoril pokončno z vpetjem za kovinske vezice le na dveh mestih) in se posledicam tega ravnanja tudi ne izogniti ali jih odstraniti. Bistveno je, da so delavci poznali pravilen način raztovarjanja mrež, ki je bil tudi praksa pri toženi stranki, in da so imeli možnost, da želji stranke po načinu raztovarjanja, ki ni bil skladen z navodili, ne sledijo.

16. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) znašajo 1.375 točk za odgovor na pritožbo in 23,75 točk za materialne stroške, kar skupaj z DDV znaša 1.023,89 EUR. Navedeni znesek je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.